1. »VSE JE NAGRADA«

1.del: Uvod V Bistvo Učenja Psov

Tematike učenja psov se bomo lotili v dveh ogromnih poglavjih. Tole ... prvo rubriko "ŠOLANJE" sestavljajo članki, ki zajemajo splošen in precej svojevrsten pogled na "šolanje" predvsem iz zornega kota našega psa z osnovami vedenjskega pogojevanja. Brez osnov seveda ne gre. V naslednji rubriki "UČENJE MLADIČA" sledi še en niz člankov, ki zajemajo učenje z enakim pristopom. Prikazani so bolj v praktičnem smislu in to vse od mladička naprej. Tako slika o učenju psov počasi postaja vse bolj popolna, zabavna, enostavna, zanimiva in čista. Želimo ti veliko veselja in zabave ob prebiranju gradiva in kasneje seveda še s svojim kosmatincem.

V nizu člankov se bomo osredotočili predvsem na bistvo razumevanja zaradi tega, ker želim predstaviti razmišljanje o psih na tak način, da bi vzpodbudil pri ljudeh samostojno delo preko metode pozitivne motivacije BREZ PRISILEin KAZNI. Moj cilj je torej vodnik, kateremu bo razmišljanje o šolanju psov v VESELJE in RAZVEDRILO. Ne glede na to, da smo na začetku vsi laiki, se ob pazljivem opazovanju pasje govorice lahko zelo suvereno znajdemo sami. Kajti če razumemo psa, nam on ''sam pove'' koliko določene učne snovi je sposoben uspešno sprejeti v posamezni »učni seansi« ter na kakšen način se snov najuspešneje uči in za uporabo v praksi najbolj zapomni. Zavedati se moramo, da imajo enako kot ljudje tudi psi različne sposobnosti učenja in dojemanja.

.

Informativni prikaz programa IPO-3. (POSLUŠNOST in OBRAMBA ... prikaz SLEDENJA je v rubriki "Taconar")

Moj cilj so torej inovativni, kompatibilni in čimbolj NEODVISNI VODNIKI kakor tudi ljudje, ki se v privatnem življenju znajo prilagoditi potrebam in razumevanju svojega ljubljenčka. Od vas pa pričakujem, da boste pridobljene izkušnje širili naprej, si jih z istomišljeniki radodarno izmenjavali ter nadgrajevali. Le tako bo potekal pretok informacij o »psu prijaznih metodah« učenja in uspeha v praksi verodostojno in najhitreje.

Naše štirinožne kosmatince želim predstaviti skozi PASJO OSEBNOST s katero nastopajo v naši družbi, v odnosu do nas kot njihovih vodnikov ter način pasjega dojemanja različnih situacij in reakcije glede na izkušnje, ki so si jih pridobili med življenjem in sodelovanjem z nami. V psihologijo psov se detaljno poglabljam skozi prijazen način šolanja s pozitivno motivacijo BREZ VSAKE PRISILE v disciplinah sledenja, poslušnosti in obrambe, torej programa IPO 3. Sam rezultat, da je moja psička prej kot v štirih letih postala državna prvakinja je dokaz, da z njo pravilno ravnam in o psihologiji psov razmišljam na pravi način...

OBČUTKI PSA:
Ta temelji na tem da ima pes nagone, čutila in tudi OBČUTKE! Ravno občutki so osnova na kateri gradim svoje partnerstvo s psom, ker so le ti VZROK za njegovo trenutno počutje med učenjem. Glede na to se da zelo uspešno krmiliti oz. prilagajati šolanje posameznemu psu. Kdor misli, da pes nima svojih občutkov se grdo moti.

Združenje

.

Pes dojema DRUGAČE kot človek!
Zanj ni pomembno kaj je PRAV in kaj NAROBE! Ne zna načrtovati, ne lagati in ne posploševati stvari. Ne zaveda se svojega jaza, ne kuje zarot in ne oblikuje sodb, ni sposoben ljubiti nekoga in tudi ne sovražiti. Ko pes ustreže našim navodilom tega ne stori iz ljubezni do nas ampak preprosto zato, ker je to zanj koristno ali ker se je navadil, da se mu splača. Naš kosmatinec je namreč vseeno samo žival, čeprav nam včasih pomeni celo več kot človek.

Zanj je pomembno le kakšne POSLEDICE bo imelo njegovo vedenje oz. obnašanje v določeni situaciji. Se bo zanj dobro isteklo ali ne!? Dejstvo, da smo njegov lastnik ne vzbuja v njem nikakršnega občutka hvaležnosti ali občudovanja. Ne počuti se dolžan vračati usluge saj je po naravi MATERIALIST in ISKORIŠČEVALEC PRILOŽNOSTI ter gleda samo na svoj profit in varnost, kar moramo znati iskoristiti v svoj prid in biti vedno korak pred njim. Svoje dobrine in prioritete nerad deli z drugimi kar dokazuje, da je pes EGOIST. Je enostavno - NARAVNO bitje! Prezahteven, pregrob in neučakan inteligentnejši človek pa zanj največkrat »prenaporen«. Takrat si kuža želi edino stran od nas.

Medsebojno zaupanje

Skozi čas se spreminjajo tudi metode učenja in bodočnost bo pokazala katere izmed zaenkrat znanih bodo najbolj uspešne. Bistvo metode »VSE JE NAGRADA« je, da odnos s psom ostane »neomadeževan« ne glede na šolanje oziroma, da kužku postane že samo SODELOVANJE z vodnikom nagradljivo zaradi tega, ker si to pes sam želi. Vsekakor je pomemben tudi uspeh in rezultat našega početja, toda le ta ima večjo vrednost in draž, če ga dosežemo na način kateri je psom lasten, dostopen, prijazen, razumljiv in nenasilen.

MATI PSICA UČI
... mladičke le z milejšimi ali strožjimi prepovedmi in od njih NIČESAR NE ZAHTEVA, človek pa ima po ''starih metodah'' učenja vedno neke zahteve kar je psom nenaravno. Volkovi in psi v krdelu komunicirajo z uporabo signalov in običajnih obredov, do uporabe sile pa pride le redkokdaj. Tudi komunikacija med psom in vodnikom naj bi potekala preko nevsiljivih signalov BREZ PRISILE!

Človek nima pravice posegati v živalski svet z uporabo fizične sile in to nam kužki jasno sporočajo s svojimi signali - pravimo jim MIRITVENI SIGNALI.

SLABOSTI METODE:
Ker pa pri vsaki metodi učenja obstaja dobra in slaba stran katere moramo poznati, naj kar na začetku opozorim, da tudi metoda pozitivne motivacije lahko vsebuje prisilo. Sicer ne fizične, ampak psihično! Le ta je lahko ob neprimernem učenju za psa celo hujša od prepovedi ali fizične kazni. Ob neprimernem krmiljenju je za psa PSIHIČNA PRISILA in občutek, da mu ''ne damo dihati'' večja obremenitev kakor uporaba kazni na klasičen način šolanja. Ker take kazni ne pozna, si ga lahko s svojimi zahtevami in trmarjenjem veliko močneje podrejamo. Pazimo torej na to! Za psa je pri šolanju s pozitivno motivacijo najhujše, če dobi občutek, da ne more zadovoljiti pričakovanj svojega vodnika!!! To dejstvo ga postavlja v brezizhoden položaj.

Najprej bi rad predstavil grobe smernice napredovanja učenja. Večina ljudi si predstavlja; »Ko bo kuža pri 10 mesecih zrasel, bo že ''zrel'', da malo ''uboga'' in preneha z vsemi ''neumnostmi''«. Toda že mati psica uči mladičke po načelu; »Kar ni izrecno prepovedano, JE DOVOLJENO« tako, da je v pasjih očeh večina stvari dovoljenih. Zavedati se moramo, da pes mora izživeti svojo puberteto, če naj kasneje dozori v prevzemanja odgovornosti sposobno PASJO OSEBNOST. Malo je treba potrpeti (kakih 15 mesecev) in njegovo vedenje samo s hrano preusmerjati na željeno obnašanje BREZ VSAKE GRAJE!!! V žepu imejmo neprestano kakšen priboljšek s katerim lahko nezaželjeno vedenje preusmerimo. Dovolj je že navaden briketek. Mlad kuža se ne zaveda, da človeku ''veliko'' pomenijo materialne dobrine ampak samo spoznava svet okoli sebe na svoj način. To so že prve stvari, ki jih počne samostojno in ne uničujmo njegove kreativnosti s paničnim vpitjem, ko nam malo ''pomeri hlače'' ali uniči copat. Največkrat išče samo nekaj užitnega.

Moj copat

KO DOBIMO MLADIČKA:
moramo z njim najprej vzpostaviti NEVSILJIV KONTAKT. To nam najbolje uspe preko pravilne igre z njim (o tem v 2.delu). Pozornost na vodnika lahko delamo s »kliker metodo« (sam kliker ni nujen). Igro na začetku uporabljamo bolj za SPROSTITEV. Same želje po igri ne smemo prezgodaj iskoriščati kot sredstvo usmerjanja njegovega obnašanja. Lahko ga delno usmerjamo (modeliramo) s hrano kot vabo v določene pozicije kot so sedi, lezi, pozicija pred in ob vodniku brez vsakih signalov oz. ''povelij''.

SOCIALIZACIJA na različne ljudi, stvari, živali, zvoke in okolje je zelo pomemben dejavnik pri odraščanju. Temu velja posvetiti posebno skrb dokler je kužek še zelo majhen saj je takrat najbolj dojemljiv za sprejemanje novih dražljajev. Šele, ko preživi puberteto (7-12 mes.), je počasi pripravljen na resno »sodelovanje iz koristoljubja«. Več o tem v rubriki "UČENJE MLADIČA". Kljub temu torej, da je mladič že precej velik ali celo odrasle velikosti, se v njem skriva nepotrpežljiv otrok od katerega ne moremo še pričakovati, da bo sprejemal odgovornost za svoja dejanja. Potrpežljivost mu moramo najprej izkazovati sami. Za vsako vedenje, ki nam ni všeč, poskusimo najti razlog z njegovega zornega kota. Mogoče ga postavljamo pred preveliko skušnjavo?! Se morda kuža česa boji, ko tako laja, grize? Smo ga z svojim nezavednim ravnanjem nehote naučili prav tistega za kar ga obsojamo?! Ali je kužek začel lulati v kočo morda zato, da bi se skril pred grozečim človekom, ko vidi njegov kakec v pesjaku?! V tem primeru poskrbimo raje za obredne izhode na katere se bo lahko zanesel.

NAGRADE:
katere uporabljamo pri učenju so predvsem:

• priboljšek
• večerni obrok hrane
• sprehod (več v rubriki "ZANIMIVOSTI")
• žogica
• igra z vodnikom preko plena (več v 2.članku "IGRA = SREDSTVO)
• primerna pohvala (več v rubriki "AKTUALNO")
• igrača
• nasmešek
• veseli sprostitveni signal ''skoči'' kar pomeni, da je prost učenja
• kasneje postane nagrada tudi "klik", izvedba vaje ali kakršnokoli sodelovanje z vodnikom

Pozorni moramo biti tudi na NENADZOROVANE NAGRADE!!! katere si kuža lahko vzame sam, brez da bi se za to kaj potrudil (mačka, vohanje smeti, gnoja, kopanje luknje, igra s psi itd.). Pri mladičku se moramo potruditi, da bomo vedno s kakšno novostjo bolj zanimivi kot nagrade, ki si jih lahko poišče sam. Predvsem na sprehodu je takih nenadzorovanih nagrad na pretek. Odpetemu psu, ki se nanj nenehno jezimo, jih dejansko pretirano ponujamo.
.

Vohljačica

Zavedati se moramo tudi, da niso psi tisti kateri potrebujejo šolanje ampak najprej VODNIKI, ljudje, kateri smo inteligentnejši! Prvotno se moramo spoznati s splošnimi zakonitostmi učenja, načinom pristopa ter pravilni vzpostavitvi timskega odnosa. Nato sledi postopek RESETIRANJA VODNIKA (več o tem v rubriki UPORABNO GRADIVO - "Psihologija učenja").

Šele potem se učimo pravilne igre ter tako zgradimo potreben odnos na osnovi katerega je mogoče učiti psa na prijazen način. Zato se v glavnem posvečam poglobljenemu razmišljanju vodnikov samih, da bi razumeli psa kot OSEBNOST in ne samemu poteku šolanja posameznih vaj z narekovanjem ''naredi to in to, da te bo pes ubogal''?! Posredovanje ''receptov'' za šolanje in hitro odpravljanje težav je namreč samo ''metanje peska v oči'' in laganje samemu sebi.

VSAK PES JE UNIKAT in splošne metode zagotovljenega uspeha ne obstajajo! Zanj se je potrebno malo bolj potruditi. Pes namreč še zdaleč ni tako "poceni" kot si večkrat človek predstavlja.
.

Norci

Po sistemu »VSE JE NAGRADA« razmišljam na ta način, da poskušam skonstruirati učenje novega delčka obnašanja ali celotne vaje tako, da je pogoj za nadaljevanje vedno, uspešno opravljen PREDHODNI DEL OBNAŠANJA oziroma vaje. Šele, ko psu uspe "pogruntati ključ" do nagrade - sledi namesto te nagrade - lahko tudi izvajanje naslednje vaje (toda to šele, ko so mu zares všeč).

Brez nič - NI NIČ!
Tako dokažem psu, da si nikamor ne želim in pri tem ne hitim. Dokažem mu, da mi je VSEENO za njegov trud in njegovo sodelovanje ter mu dovolim, da vaja postane NJEGOV MOTIV - ne moj. Ko kuža dojame sistem »brez natančnosti ni nadaljevanja«, za edino pot do nagrade mu POČASI postane jasno, da vse kar sledi pomeni nagrado ali vsaj pot proti njej! Paziti moramo (predvsem na začetku), da z nagrado preveč ne odlašamo. Po tej metodi torej psa ne učimo, da nas bo nekoč ''ubogal'' ampak, da bo pripravljen na SODELOVANJE Z NAMI, kar mogoče nekaterim vodnikom ni prav po godu?! Tudi v vsakdanjem življenju je nešteto situacij ob katerih bi bilo psu najlažje pokazati svoj namen, toda to lahko storimo na bolj poučen in koristen način le čas si moramo vzeti za vsako malenkost. Podobno kot pri otroku.

PRIMER: Recimo, da smo se na sprehodu odločili za vrnitev domov po isti poti. Zaradi tega ni potrebno psa, ki hodi na povodcu pred nami opozoriti ali ga celo povleči. Rajši počakajmo, da enkrat sam pogleda v našo smer, ga takoj veselo pohvalimo in se šele takrat obrnimo nazaj. Razlika je občutna. Ta ''manever'' bo zanj pomenil NAGRADO in ne izpolnitev naše zahteve. Za izvedbo našega namena se torej odločimo vedno takrat, ko pes najprej nekaj ponudi. Tako lahko vsako situacijo ali pa učenje nove vaje spremenimo v nagrado!!!

Kaj je potrebno vedeti preden začnemo učiti našega štirinožca? Najprej se moramo naučiti BRANJA SIGNALOV s katerimi kuža izraža svoje počutje. Zavedati se moramo, da je pes bitje sedanjosti in razume ter dojema samo tiste stvari katere se dogajajo ZDAJ, torej v tistem trenutku, ko se nekaj zgodi. Preteklosti ni sposoben razumeti kot zgodovine, prihodnosti pa ne načrtovati, prav tako tudi ne povezovati časovno odmaknjenih dogodkov. Pravimo, da je pes ''BITJE TRENUTKA''! (zelo pomembno) Tako kot vse živali povezuje le dogodke in posledice, ki se dogajajo hkrati.

Ob učenju kužka po tej metodi vedno nagrajujemo le POZITIVNE ODZIVE v željeni smeri. NEZAŽELJENE odzive enostavno spregledamo in jih ZANEMARIMO - kakor da jih sploh nismo opazili. Tako jih bo pes kot "neprofitne" sčasoma sam izločil razen, če ne bo doživljal v njih nenadzorovane potrditve (9.del "ZAKONI USPEŠNOSTI"). Psi, ki poznajo sistem kaznovanja, lahko vztrajno ponujajo nezaželeno vedenje že zato, ker so z ''kontriranjem'' že dosegli svojo potrditev. Če nam kaj ne gre, se vedno vprašajmo »ZAKAJ« in kje je VZROK saj učimo svojega psa. Ne ukvarjajmo se s tem »KAKO« drugi ''zrihtajo problem''. Svoji živali se posvetimo v celoti in temeljito premislimo kako mu bomo neko stvar predstavili, da nas bo kasneje točno razumel kaj ga učimo. Zavedajmo se, da pes počne le stvari, katere smo ga dejansko zavedno ali predvsem nezavedno, naučili sami oz. se jih je naučil medtem, ko smo mu ponujali pretirano svobodo. Ravno ta je največkrat "krivec" za našo kasnejšo slabo voljo.

Psa in njegovo telesno govorico vedno opazujmo podrobno in videli bomo veliko jasnih signalov s katerimi nam kaže svoje TRENUTNO POČUTJE. Bolj kot bomo vešči v tem, bolj se nam bo uspelo spustiti na ''isto valovno dolžino'' in se uglasiti s psom. To pa je ključnega pomena za jasno komunikacijo, ker se tako izognemo marsikateremu morebitnemu nesporazumu ali celo konfliktu med učenjem. Kmalu bomo opazili miritvene signale (nezainteresiranost za vodnika), svarilne signale (opozorila) in signale napeljevanja k igri (ŽELJA) ter mešanice teh prepletajočih se občutkov.

ISKRENA ŽELJA PSA:
je najpomembnejši dejavnik in cilj šolanja po tej metodi zato ji bomo skozi niz člankov posvečali tudi največ pozornosti. Skozi željo psa po sodelovanju lahko dosežemo VSE kar si zamislimo in to na lahkoten, igriv a vseeno poučen in natančen način. Pri učenju psa bodimo predvsem IZNAJDLJIVI in POTRPEŽLJIVI. Paziti moramo le, da nismo prezahtevni, ker bo drugače kuža izgubil ŽELJO - to pa je vse in edino kar imamo v žepu in za kar se ves čas trudimo.

Igra našega psa z drugimi psi je za človeka nekoristna in škodljiva za ugled vodnikove vloge. Če hočemo pristen in tesen odnos s svojim psom je bolje, da kuža pozna samo igro z vodnikom in z nikomer drugim - ravno tako brez crkljanja z mimoidočimi neznanci.
.

Igrivke
.

PASJA GOVORICA

ni napisana s črkami ampak je določena z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, nasršenostjo dlake, notranjo sproščenostjo, aktivnostjo sodelovanja, načinom hoje, z iskricami ali zbeganostjo v očeh, energičnostjo odziva, s telesnimi dotiki, glasovi, vonji ...

»MIRITVENE signale«
nam pes kaže z zehanjem, obračanjem stran od nas, markiranjem, pretiranim praskanjem za ušesi, nemirnim pogledom, vohanjem po tleh, z stresanjem, pretegovanjem, vrtenjem, z nastavljanjem na pot, žretjem trave, hitrostjo prihoda, ''varnostno razdaljo'' ... itd. Vse to lahko izraža zaradi pretirano energičnega ali preglasnega vodnika, prezahtevnega ali ''grobega'' učenja, vročine, motečih dejavnikov ob šolanju, dolgotrajnega dela ...itd. Zavedajmo se, da tudi pes zelo dobro prepoznava naše resnično razpoloženje in namere (dobrikanje, jezo, sovražnost, prilizovanje) zato moramo biti do njega ISKRENI, če hočemo, da nam bo zaupal.

Če se odločimo, da bomo pri učenju s psom ravnali lepo, bomo spoznali tudi »SIGNALE ŽELJE« katere nam bo pes kazal z bliskovitimi odzivi, telesno sproščenostjo, mahajočim repom, iskrivimi očmi in zainteresiranostjo za vsak vodnikov gib. Spoznali bomo "VIDEZ ZADOVOLJNOSTI" psa kakršen je zaželjen v novejšem času.

Da pa bo želja po sodelovanju z vodnikom močnejša, moramo najprej vzpostaviti s psom prav željo po igri. Če hočemo torej svojega psa kaj naučiti, ga moramo najprej ''pridobiti na svojo stran'' to pa pomeni, da se naučimo igrati z njim na način, kakršnega ima neskončno rad. O tem v naslednjem članku »IGRA = SREDSTVO«.
.

Igra s povodcem

Daj - DAM!
Osnovno vodilo razmišljanja ob učenju psov po tej metodi, ki velja za vse elemente in vaje, je po domače povedano »DAJ - DAM«. To pomeni, da se ob učenju obnašamo čimbolj NEVTRALNO: ničesar od psa ne zahtevamo in čakamo, da sam nekaj ponudi. Še več, niti si nič ne želimo kakor da nam je VSEENO, čeprav smo skrbno načrtovali kako naj bi učna seansa potekala. Reagiramo šele če psu uspe, da s svojim vedenjem ''prikliče'' naš odziv. Šele takrat se NA KRATKO poigramo in mu s tem damo vedeti, da je zadel bistvo.

POZOR: Ob učenju psa se nikoli preveč ne veselimo, ker mu s takim obnašanjem ne dovolimo, da bi se tudi on ISKRENO veselil. Piskajoči in glasni vodnik s svojim poskakujoče opičjim vedenjem psa praktično SILI V VESELJE, ker skuša s svojim veseljačenjem prikriti polovično zadovoljstvo svojega psa.

Ko smo kasneje ob učenju z določeno sliko (pozicijo, situacijo, okoliščinami) psa navedli ali stimulirali, da s pridobljeno pozornostjo zaradi igre ali hrane želi sodelovati, ga z »metodami pogojevanja« in usmerjanjem vedenja (5.del) zelo ''racionalno'' poskušamo pripeljati do ciljnega obnašanja. Tako označujemo pozitivne odzive v načrtovani smeri katere pes SAM ponuja. Nezaželjene smo rekli, da enostavno zanemarimo.

Izpiljevanje delčkov s klikerjem

SEMAFOR:
Obnašamo se nevtralno kakor SEMAFOR, ki ob rdeči luči ne reagira, ob oranžni ''klikne'' ali psa pohvali in ga malenkost kasneje ob zeleni luči veselo nagradi z eno od smotrnih nagrad v tistem trenutku. V večini primerov prepustimo pobudo PSU in čakamo, da najprej nekaj ponudi ali napravi, nato pa se šele odzovemo s svojim »POTRDITVENIM SIGNALOM« kateri mu pove, da si je z VEDENJEM pravkar prislužil nagrado in mu jo 1-5sec kasneje tudi damo. ''Racionalno'' pomeni, da njegove želje ne iskoriščamo za vsako ceno, ker jo bo sicer izgubil ampak operiramo glede na njegov »videz zadovoljnosti« dokler ga še kaže, potrjujemo vmesne približke, ki ga vodijo proti cilju in ne pretiravamo z oddaljenostjo tega cilja.

VEDENJSKO POGOJEVANJE:
Temu rečemo tudi vedenjsko pogojevanje; ko mora pes najprej nekaj pokazati ali napraviti, da se zanj ugodna posledica sploh pojavi. Tako kuža dobi občutek, da je ON tisti kateri si želi vsako stvar in se počuti v partnerskem odnosu kot zelo pomemben člen. Zato začne prevzemati odgovornost za svoje početje saj je po sistemu »akcija-reakcija« pes tisti kateri vodi šolanje in ne več vodnik. Ob določenem problemu tako naučen pes kasneje ne bo iskal pomoči pri svojemu vodniku ampak bo navajen, da se znajde sam. Tako si bo že od malih nog utrjeval potrebno SAMOZAVEST in NATANČNOST... INTENZIVNOST in VOLJA do sodelovanja pa bo naraščala le, če pri učenju ne bomo prezahtevni.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

2. »VSE JE NAGRADA«

2.del: IGRA = sredstvo!

Če hočemo vzpostaviti primeren in zdrav krdelni odnos z našim psom, kar je pogoj za uspešno sodelovanje in jasno komuniciranje, se moramo do našega kosmatinca obnašati ISKRENO, da nam bo lahko zaupal in nam vračal to kar vlagamo v medsebojno razmerje. Rezultat je »OBOJESTRANSKO ZAUPANJE«.

Drugače povedano »KAR DAJEMO, TO TUDI DOBIMO«! Kuža nam sicer ne bo vračal zaradi občutka ''dolžnika'', ker tega ni sposoben, ampak iz srca! To je tudi največ kar lahko pes ponudi. Če se še tako trudi, nam ne more priboriti medalj, sanj, pokalov in uvrstitev. Le te si moramo s pravilnim delom prislužiti SAMI. Zavedajmo se:

PES = ODSEV v ogledalu
in sicer naših sposobnosti, našega odnosa ter našega načina šolanja! Vsako morebitno valjenje KRIVDE!!! na psa za slabe rezultate, neuspehe ali grde razvade je popolnoma brez osnove. Vodniki jo moramo prevzeti sami nase.

Ob sožitju z našim štirinožcem moramo razumeti kako PSI gledajo na svet okrog sebe. Če komuniciramo z njimi v skladu s SPOSOBNOSTJO njihovega dojemanja nam bo šlo učenje veliko lažje in hitreje ''od rok'', kot če gledamo na medsebojni odnos samo egoistično in posplošeno iz človeškega vidika. Pes je »najboljši človekov prijatelj« in prav je, da mu znamo dokazati, da velja tudi obratno. Privoščimo jim vedno le tisto, kar imajo najraje. Pa tudi to ni najenostavnejše. Psa moramo skozi prijeten odnos najprej spoznati, priti do njegove osebnosti, da bi lahko spoznali kaj ima najraje: kakšne priboljške, kakšne igrače in kakšna igra mu najbolj ugaja. Med seboj se namreč razlikujejo - tako kot ljudje.

Sledenje poškodbe tal

INSTRUMENTI USMERJANJA VEDENJA:
Po tej metodi učimo pse brez vsake prisile z uporabo »INSTRUMENTOV« kot so igra, hrana, skušnjava, pohvala, zadovoljitev nagonskega interesa, priboljšek, prostost ali ljubosumje.

»BREZ PRISILE« pomeni:
brez kaznovanja s kakršnokoli silo, fizičnim ''nakazovanjem'' ali fiz. "korigiranjem'' vaj, predvsem pa brez PSIHIČNE PRISILE: trmarjenja oz. ''posiljevanja'' psa, brez poviševanja glasu, vpitja, zahtevanja, znakov ošabne ukazovalnosti ali jeze, brez grozečih pogledov - gibov rok ali telesa in pretiranega pomaganja pri reševanju ''problemov'' ali izvedbi vaj. Naučimo se psa stimulirati na tak način, da bo sodeloval z nami izključno iz LASTNIH INTERESOV!

Možne načine uporabe »instrumentov« pri šolanju bomo spoznali kasneje, ob tem pa bo pomembno, da med učenjem skrbimo in pazimo na »štiri glavne stvari!!!«, za katere moramo dobiti prefinjen občutek doziranja od katerega je najbolj odvisno, kako uspešni bomo pri učenju svojega psa. Nezbran vodnik, ki ob učenju pozablja na katerokoli od spodaj naštetih stvari ne bo uspešno šolal svojega psa tako, da bi ta imel občutek, da je sodelovanje z vodnikom res NAGRADLJIVO ampak bo kvečjemu utrudljivo. Zato se učenja lotimo le takrat, ko smo umirjeni, sproščeni in skoncentrirani.

Obremenitev psa v ravni liniji

1.»KOLIČINA« učne snovi

Dodajati jo moramo zelo pazljivo, postopoma in jo sproti prilagajati brez, da bi pes opazil našo pretirano željo po "še". Potrpežljivo moramo čakati, da ta želja počasi pride iz psa. V tem poglavju se bomo naučili igranja s psom tako, da pes uživa. Če bomo pri tem uspešni, ga dobro opazovali kako se obnaša, ko zamenjamo igračo oz. plen in si želi ponovne igre, bomo spoznali »videz zadovoljnosti«. Tak videz naj bi pes ohranjal ves čas učenja. Količino učne snovi moramo prilagajati tako, da ne prekoračimo časa, ko kuža ŠE kaže željo po igri. Se pravi, da lahko uporabljamo igro tudi kot VZVOD za to, da izvabimo iz psa neko vedenje ampak v tem ne smemo pretiravati. Pes nam je sposoben obrniti hrbet takoj, ko bo začutil našo pretirano željo.

»KOLIČINA SNOVI«: je torej odvisna od počutja psa, prisotnih »motečih dejavnikov«, zahtevnosti učne teme in mentalne dovzetnosti psa za reševanje ''miselnih rebusov''. Vsota vseh naštetih vplivov se lepo kaže na obnašanju kosmatinca, če ga le malo podrobneje opazujemo med šolanjem. Naj velja pravilo "MANJ = VEČ". Če bomo količino dela prekoračili, bomo "izgubili psa", kar bo pes najprej komaj opazno, potem pa vse bolj nazorno kazal z miritvenimi signali. Tako mu lahko le z par minutkami prekoračitve pokvarimo ves dober občutek, ki smo ga uspeli ustvariti med vadbo. Podobno je pri ljudeh le, da ljudje vnaprej vidimo svoj cilj za katerega se trudimo, pes pa tega ni sposoben in je zgolj pripravljen uživati v tem trenutku.

2."TIMING" oz. Trenutek označitve
zaželjenega vedenja je zelo pomemben, ker pes ni sposoben povezovati časovno odmaknjenih dogodkov! Trenutek označitve zaželjenega vedenja je za psa edina oprijemljiva točka, ki mu pomaga razumeti prijetnost (ali neprijetnost) določene sličice v filmu vedenja. Ko ga učimo, uporabljamo torej kratke »POTRDITVENE SIGNALE« kot so: JA! , TO! , AU! (Priden!, Bravo!, O.K.!, Tako!, Čudovito!, Super! ... - so več zložni signali in manj primerni za točno označitev). V novejšem času se, predvsem za mlade kužke, največ uporablja ''klik''. Tega naj bi spoznal vsak vodnik in vsak pes. Zvok klikerja ima prednost, ker sta ton in glasnost vedno enaka, kar pomeni za psa vedno samo ene vrste sporočilo, je pa malenkost odveč med samo igro zato ga imajo nekateri navezanega na zapestje s kratko vrvico, drugi obešenega okrog vratu. Ne pozabimo; zvok klika lahko uporabljamo tudi med igro kadar pes močno strese plen, kadar zmaga in kadar ga prepusti v menjavo za priboljšek. Ob besednem signalu imamo proste roke in je primernejši predvsem kasneje, ko smo ob šolanju dosegli potrebno umirjenost, ton in jakost našega glasu pa sta počasi postala izenačena.

Kontrola zadka

Če se odločimo za KLIKANJE:
moramo najprej povezati zvok klika s prihajajočo hrano brez pogojevanja, da bi si moral kuža z vedenjem zvok prislužiti (KLASIČNO pogojevanje). Za povezovanje klika s hrano se odločimo, ko si pes želi »akcije« in ne počne ravno kakšne ''neumnosti''. Ničesar ne ''zahtevamo'' ali pričakujemo! Briketek zakotalimo po tleh tako, da ga pes vidi in ko ga oblizne s tal, točno takrat je prav, da se zasliši "klik". Spet naslednji briketek zakotalimo malenkost v drugo smer in, ko ga pes oblizne = "klik". Spet tretjega med nogama nazaj itd. Če zamudimo ni nič hudega, če sploh ne kliknemo. Pomembno je le, da ne klikamo v "tri krasne". Na koncu učne ''seanse'' 5-15 ponovitev, sledi kratka igra. Namesto zadnjega klika veselo vzkliknemo »SKOČI« ali »IGRA« in potem izvlečemo igračo. Po cca.20 dneh občasne vadbe pes komaj čaka kdaj bo spet zaslišal zvok, ki mu prinaša priboljšek. Tako nam v pasjih očeh počasi raste cena! Zvok klika in sodelovanje z vodnikom mu postane neubranljivo privlačno. Če smo to pomembno uvodno obdobje NEUBRANLJIVEGA!!! »klasičnega pogojevanja« preskočili, smo izpustili pomemben korak pri učenju.

Šele zdaj nastopi čas, ko psu začnemo pogojevati ''klik'' z zaželenim obnašanjem (VEDENJSKO pogojevanje). Psa moramo dobro opazovati in NEVTRALNO - časovno čimbolj točno označevati ZAŽELJENE DELČKE obnašanja proti cilju. Za vsakim klikom sledi hrana in na koncu igra. S klikanjem torej psa NE KLIČEMO k sebi!!! ampak mu ''govorimo'', da zdaj počne nekaj KORISTNEGA, za kar bo nagrajen. Če nadaljujemo z učenjem (hrana, hrana...igra) je po nekajkratnih intervalih ob zaključku vadbe vedno »KONEC« -NIMAM ČASA! S tem psa nekako ''izklopimo''. Po tem več ne nasedamo na ''pregovarjanje'' psa da bi ŠE, ampak ga pospravimo! Naj pripomnim, da je to morda od vsega še najtežje!!!

Posamezne »UČNE ČLENE« kot so sedenje, ležanje, osn. položaj, preskoke, vodljivost, obkrožanje, nakazovanje, sledenje, oblajanje, ... učimo LOČENO in potrpežljivo enega za drugim, po en teden ali tudi po več kot 12 mesecev ter POSTOPOMA dodajamo zahtevnost glede na moteče dejavnike. Utrjene učne člene kasneje povezujemo v krajše »verige« in tako počasi sestavljamo »mozaik« končnega vedenja. Če kdaj zamudimo točen čas označitve zaželenega vedenja, rajši spustimo potrditev kakor da psa zmedemo s prepoznim ''klikom''! Med šolanjem ga moramo torej dobro opazovati in tudi vzdrževati vizuelni kontakt z njim. Tako počasi gradimo NAVEZAVO z našo zverino.

Medsebojna navezava

Če pes med šolanjem gleda stran in ga ''zanimajo'' druge stvari, je to eden izmed »miritvenih signalov« oziroma smo pri šolanju prezahtevni. Edina pot je OBNOVITVENI POSTOPEK in »vrnitev« za 14 dni ali pa za 1 leto nazaj. Pes ne trpi vsiljevanja!!! oz. se ob tem uči čisto druge stvari, zaradi katerih se nam vse hitenje kasneje maščuje.

3.»KRITERIJ« oz. Stopnja težavnosti
dela neizkušenim kot tudi izkušenim vodnikom največ težav, ker smo največkrat (tudi jaz!) prezahtevni še posebej pri mladih psih, zato se malo ustavimo pri tem poglavju.

Vsak pes je torej osebnost zase, katero moramo znati razumeti. Če bi radi veselega psa, kateri bo rad počel naučene stvari moramo rahločutno dozirati zahtevnost učne teme. Pes uživa v tem, da ''rastura'' in paziti moramo, da slučajno MI ne postanemo tisti, ki "rasturamo". Med učenjem z nenehnimi nagradami in opazovanjem veselega psa se rado zgodi, da nas zanese predaleč in kaj hitro se vsa stvar spreobrne.

PES NI NEUMEN!
in takoj opazi, da NAM je neka stvar postala bolj všeč kot pa njemu in lahko nastopi stanje ''navideznega veselja'' katero je navzven zelo težko takoj opaziti, da bi še pravočasno zaključili do tedaj morda zelo uspešno učenje. Priporočam snemanje s kamero! Opazili bomo nešteto drobnih vzporednih napak katerih se moramo čimprej znebiti. Obenem opazujmo kakšne »drobne signale« nam pes daje preden ga mine želja, da jih bomo naslednjič pravočasno prepoznali oziroma, da do njih sploh ne bi prišlo.

4.»MOTEČI DEJAVNIKI«
kateri vplivajo na padec koncentracije oziroma želje, imajo pri tej metodi večji vpliv, ker je pes navajen, da posvečamo skrb vsaki malenkosti ob šolanju. To bo poskušal izkoristiti in vsako drobno stvar, ki ga moti tudi prikazal z »miritvenimi signali«.

Moteči dejavniki so: vročina, zvok sirene ali mobitela, mrak in sence, dež, hrup, prisotnost psov ali otrok, avtomobili, krave, vlak ali avioni, razne smeti, luže, krtine, zvonjenje, metulji in mrčes, madeži na podlagi, izstopajoče travne bilke ...Zmoti ga lahko celo luna, ki podnevi nima kaj iskati na jasnem nebu. Vse to je normalno in sčasoma mine, če le preveč ne nasedamo "trikom". Nezaželeno vedenje smo rekli, da zanemarimo, naslednjič pa se delno izognemo premočnim dejavnikom že pred učenjem in jih le postopoma dodajamo.

Vzporedno z markerjem

PRIMER: Ob prijaznem in obzirnem učenju ter »previsokih kriterijih in težkih pogojih« lahko pes kot »materialist, izkoriščevalec in egoist« ZAVRAČA celo ponujeno hrano ali igro (tudi to je normalno) in postane preveč IZBIRČEN ter s tem vodnika ''razjezi''. Vsi smo namreč le ljudje in v tem primeru je najbolje, da takoj prekinemo učenje, psa pospravimo in ga osamimo. S tem smo psu odvzeli nekaj dobrega (ukvarjanje z njim) in ga na sicer lep način kaznovali, toda vseeno bolje kot da trmasto nadaljujemo z neuspešnim delom in ga silimo. Krivi smo sami. Naslednjič delamo v lažjih pogojih in malenkost spustimo »kriterij«! V takih primerih se nikoli NE JEZIMO saj bi s tem psu pokazali, da smo si neko vedenje želeli - namesto, da bi si ga on. Pes nas bo takoj ocenil za vsiljivca in si v prihodnje sam sodelovanja NE BO ŽELEL. Ostali bomo brez glavnega aduta - ŽELJE PSA.

Med učenjem se nam večkrat zdijo stvari povsem logične in samoumevne, pes, kateri gleda nanje s povsem »DRUGEGA vidika« pa jih ne razume. Njemu npr. ni do hitrega vsedanja ampak do NAGRADE! Naše trmarjenje (psihična prisila) brez prilagajanja ne obrodi sadov in je zanj lahko zelo stresno.

PRIMER: Če smo naučili kužka »en element«, da se VSEDE in to kakorkoli, naslednji dan pa bi že radi, da se vsede poleg nas in to hitro ter še poravnano, smo uč.elementu dvignili »kriterij« za 3 stopnje naenkrat (NAROBE!). Če pa smo se hoteli pred prijatelji še pohvaliti kako sposobnega psa imamo in ob množici »motečih dejavnikov« (vročina, gruča ljudi...) pričakovali, da se bo iz sedečega položaja premaknil vzporedno z nami še en korak naprej in se ponovno usedel ob levi nogi, smo dodali še drugi »učni element« (hoja ob vodniku). Pes nas ne bo NIČESAR VEČ razumel, povrhu pa je na soncu med ljudmi in psi še težje.

PRAVILO: »Naenkrat vedno UČIMO LE EN NOV ELEMENT in ko ga pes osvoji DODAJAMO PO EN »KRITERIJ« - zahtevnost. Pes nas ne bo razumel, če bomo pri učenju dodajali po 2 nova učna člena naenkrat (zelo POMEMBNO)! Zaželjeno vedenje vedno razdelimo na zelo majhne dele (člene, elemente, oz. slike), kriterij pa postopno dvigujemo šele, ko kuža posamezni učni element že dobro obvlada.

»NIČESAR NE ZAHTEVAJ OD PSA«!
Vzemi si čas za vsako najmanjšo stvar in bodi potrpežljiv. Nestrpen in nerazpoložen vodnik, ki hoče po bližnjici do nekega rezultata bo postal za psa NEPREDVIDLJIV, pes pa ga ne bo ničesar razumel. Zapomnil si bo edino situacije in dogodke katerim se mora naslednjič izogibati, da mu ne bo neugodno. To bo jasno kazal z MIRITVENIMI SIGNALI - zehanje, ovohavanje, gledanje vstran, markiranje, sklonjena glava, žretje trave, nezainteresiranost, pri odpoklicu pride počasi, žalostna ušesa, obrne nam hrbet, stresanje, praskanje za ušesi, pretegovanje itd. Če pes kaže več vrst teh signalov naenkrat pravimo, da je v STRESU. Počuti se lahko celo bolj potrto in užaljeno, kakor bi ga fizično kaznovali in verjamemo mu lahko, da ne laže!

Čuvanje z oblajanjem

Z nenehnim spuščanjem in dodajanjem težavnosti učenja, psu dokažemo, da nam ni mar za končni rezultat temveč, da se gremo samo igro v kateri nam pes dokazuje česa vse je zmožen. S prilagojenim variranjem kriterijev ob težavah psu lahko omogočimo, da se v tej igri počuti kot ZMAGOVALEC! Na tak način lahko pridemo hitreje do boljšega rezultata kot, če trmarimo in ne popuščamo z zahtevnostjo. Izboljšavo lahko dosežemo tudi z izbiro mirnejšega kraja in izbiro časa, ko je naš pes ponavadi najbolj aktiven.

MOMENT ZAKLJUČKA VADBE:
Vadbo je najbolje zaključiti takrat, ko je kuža še na vrhuncu sodelovanja z nami in je uspešno opravli vsaj eno vedenje, ki smo ga učili. Naj nam ne bo žal ''pospraviti'' psa malenkost prej kot smo načrtovali, če mu je neko vajo uspelo hitro osvojiti. Dokažimo mu, da je naš čas dragocen. Tako se bo kuža naslednjič obnašal kar SAM kot pobudnik aktivnosti, vodnik pa mu bo s svojim sodelovanjem samo ustregel:
.

a.) DELOVNI RITEM učenja bo torej določal PES s svojim »videzom zadovoljnosti« in nič več vodnik s svojimi željami in zahtevami. Pes bo s svojim zanimanjem in eksplozivnostjo odziva določal tudi kateri
b.) NAČIN UČENJA mu najbolj odgovarja ter s svojimi drobnimi signali določal
c.) ČAS TRAJANJA uspešnega učenja.

V vsakem psu je PLENSKI NAGON - bolj ali manj izrazit. Sistem motivacije z igro preko plena v KOMBINACIJI s hrano je zelo učinkovit za uspeh na kateremkoli področju šolanja. Pri vzpostavitvi odnosa preko igre smo sicer v veliki meri odvisni od pasemskih značilnosti psa in podedovanih lastnosti nagona po plenu. Vsekakor je ta nagon v vsakem psu, le zatirati ga ne smemo. Velja ga izkoristiti v največji možni meri ob pravilnem upoštevanju krdelnih pravil. Psu se moraš naučiti nevsiljivo pokazati, da je nenehna pozornost usmerjena nate - ključ - do igre s teboj.

Obramba je igra

Igra je SREDSTVO:
za nadaljnjo uporabo med šolanjem na pozitivno motivacijo. Pri učenju na ta način je pomembno, da ničesar ne zahtevaš od psa in mu daš možnost, da ON IZBERE kateri način igranja in kakšna igrača mu je najbolj všeč. Tista, katero si sam izbere med vsemi - ali jo celo ukrade, je najprimernejša tisti moment. Obstaja več vrst tehnične igre: metanje žogice, frizbija ali palice katero prinese, izmenično metanje dveh žogic ali izmeničnega nastavljanja dveh igralnih ''klobas'' ... Vse naštete igre so precej fizično utrudljive za psa, zahtevajo več prostora in zaradi tega niso primerne za pogosto uporabo v šolanju. Zmorejo jih le aktivni psi z zverziranim vodnikom. Zato se bomo posvetili IGRI PREKO PLENA iz roke, katera utrjuje osebni kontakt z živaljo.

Pravilen način igranja s psom pomeni, da igra poteka na tak način, da je VŠEČ PSU in ne njegovemu VODNIKU. Zavedati se moramo namena igre in to je »ŽELJA PSA«, da bo prav zaradi užitka ob igri z nami pripravljen kasneje sodelovati pri učenju. Večina ljudi si napačno predstavlja v kakšni igri pes uživa. Vsak je rad zmagovalec in psu moramo to tudi omogočiti.

Pes uživa v tem da ''rastura'', da zmaguje, da se počuti ''frajer'', da trga plen iz naše roke in skozi ta plenski nagon uživa v tem, da "premaguje vodnika" in se s tem potrjuje. To mu lahko in moramo dovoliti, ker ni nobene nevarnosti da bi si kasneje dovolil polastiti tudi nas, če ga navadimo na pravilo:
.

»IGRO VODI PES - IGRAČA JE MOJA«
Ta igra naj postane osnovni balsam kateri psu daje občutek da je močan, njegova pasja osebnost pa spoštovana in potrjena. Spuščanje psov, da se igrajo med sabo ni priporočljivo! Če nam je v interesu pristen odnos potem je bolje, da pes pozna samo igro z vodnikom. Crkljanje prijateljev mu samo meša sliko, ki mu jo poskušamo ustvariti.

NAČIN igranja:
Začnemo na ta način, da pred ZDOLGOČASENEGA psa pokleknemo in z bombažno krpo (brisačo) počasi delamo polkrožne gibe pred sabo PO TLEH (zajec beži po tleh - ne po zraku). Na začetku je lahko krpa navezana na 1m dolgi vrvici, ta pa na 1,5 m dolgo palico - kakor bi lovili ribice (če nam pes ne zaupa). Ko pes pridobi zaupanje, palico umaknemo in se igramo samo preko vrvice in ko uvidimo, da je uživanje psa premagalo nezaupljivost do nas lahko opustimo tudi vrvico in se igramo direktno preko plena iz roke. Med igro NIKOLI ne gledamo psa predolgo v oči, ker to pomeni grožnjo, ampak večkrat pogledamo stran kot, da nas vse skupaj sploh ne zanima. Kasneje krpo nadomesti igralna klobasa z ročkama in potem žogica na vrvici. Najprej mehkejša in kasneje lahko odpornejša, trša.

Igra s povodcem

Ko pes zgrabi plen moramo dobiti »prefinjeno mehak in nežen občutek« v prožni rami, komolcu in mehkem zapestju. Psu prepustimo vlečenje in ''trganje'', mi pa UMIRIMO!!! svojo roko in mu s tem takoj prepustimo pobudo. Tako mu brez besed pokažemo, da spoštujemo njegovo prizadevanje.

Igra se razvija v smeri psa tako, da se s svojo močjo pomika vzvratno mi pa pustimo, da PREMAGUJE NAŠO TEŽO TELESA in nas vleče levo - desno kot otroka v svojo smer. Vmes kdaj pa kdaj malo ''zategnemo napetost'' in mu spet takoj prepustimo pobudo, da strese in začne ''ubijati'' ali trgati plen. Če medtem rahlo renči, je to od ugodja. Ob tem ga lahko tiho bodrimo npr.: AU! kako si močan, AU! čakaj no malo, AU! roko mi boš izpulil. Navadil se bo, da ON VODI igro in da AU! pomeni da on zmaguje. Pravilna igra poteka dvosmerno, toda s premočjo psa. Ko on ''trga'' mi svojo roko UMIRIMO, ko se pes umiri rahlo zategnemo proti sebi in rahločutno držimo napetost, ki jo spet takoj popustimo ob naslednji ''akciji'' psa. Pri psih, ki kažejo izrazito dominantno vlogo naj bo čas igranja zelo kratek, dokler imamo situacijo še pod kontrolo.

Sprejem psa

Druge roke na začetku NE uporabljamo pri igri, ampak z njo po pribl. 10-30 sec igre vzamemo dišečo hrano iz žepa in jo ponudimo psu tik pred gobec samo za povohat, z ''igralno roko'' pa istočasno napetost ČISTO POPUSTIMO!!! in smo TIHO:

MENJAVA igrače:
Pes bo razumel, da je zmagal in poskušal pojesti dišeči priboljšek iz druge roke tako, da bo moral izpustiti plen. Možne so dve poti:

1.Če bo za hrano ''zagret'' in takoj spustil plen pustimo, da ta pade na tla.
2.Če mu plen pomeni več kot hrana, ga z drugo roko primemo za ovratnico (brez zategovanja), z igralno roko plen IZPUSTIMO in počakamo, da se pes s plenom malo umiri. Nato mu ponudimo hrano in mu jo vztrajno tiščimo pred gobec. Ko bo prej ali slej izpustil plen pustimo, da ta pade na tla ter držimo ovratnico tako, da več ne more do njega, mu prepustimo priboljšek in ga istočasno pohvalimo.

Nato POČASI BREZ HITRIH GIBOV!!! skrijemo igračo za svoj hrbet ali v žep izven zornega kota psa. NIKAMOR SE NAM NE MUDI dokler pod: 1.-držimo salamo v drugi roki tako, da jo lahko samo malo grizlja ali 2.-čvrsto držimo psa za ovratnico, da ne more do plena. Šele, ko je igrača POČASI SKRITA, mu pod: 1.-prepustimo priboljšek ali 2.-ga spustimo za ovratnico.

Menjava plena

Šele kasneje, ko vama gre menjava igrače že tekoče in brez konflikta, lahko potiho izrečemo še besedo ''menjava'' ali ''meni'' ali "pusti", kar pomeni, da se mu to splača. Pes bo besedo povezal z gladko, nekonfliktno menjavo za katero bo nagrajen. Počasi bo tudi pridobil zaupanje. Ko imamo igračo katero smo zamenjali v žepu, imamo MOČ, občudovanje psa in možnost po uspešni igri malo počakati, da ocenimo »željo psa« za nadaljevanje. Vedno smo mi tisti, ki zaključimo aktivnost po lastni presoji tako, da ima igra svoj smisel in v tem ne pretiravamo v nedogled!

Če smo pomen igre razumeli, bili pri igri dovolj PASIVNI ter psu prepustili pobudo in mu dovolili da zmaguje, bo pes kazal ŽELJO po ponovni igri, če ne, smo bili še vedno pregrobi oziroma pes nima zaupanja v nas. Če pa je želja velika, mu lahko privoščimo še eno ali dve runde in potem zaključimo ter se NE damo več pregovoriti!

Uživanje

Z igro prenehamo ob točki RAZGRETOSTI, da se pes ne bi naveličal ali se preveč razvnel. Tako bo imel kuža naslednjič še večjo željo, nikoli pa si igre ne smemo zaželeti MI! Če pes ob priliki igračo kdaj ukrade, da bi se igral z nami smo sami krivi, ker nismo pospravili igrač za seboj, zato bodimo veseli, se na kratko poigrajmo in vedno zamenjajmo plen za hrano. Bolj veselo kot se pes igra - KRAJŠA naj bo igra.

Vzpostavitev odnosa preko uspešne igre je najpomemnejši temelj bodočega sodelovanja s kosmatincem! Če se temu poglavju dovolj posvetimo, se bo pes rad igral z nami ter pri tem neskončno užival. In če nam bo tudi zaupal, da vedno dobi nagrado za menjavo vsakega plena in ga brez konflikta prepustil, potem ''SMO NA KONJU'' in gremo lahko naprej.

Zdaj pa z rahločutnostjo na plan! Začutimo našo žival kot osebnost, ne kot psa. Tu se pokaže obojestranski odnos, talentiranost vodnika in naša prilagodljivost. Preko tega psu najbolj jasno povemo, koliko nam pomeni toplina njegove bližine.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

3. »VSE JE NAGRADA«

3.del: ZDRUŽENJE S PASJO OSEBNOSTJO

Posvetimo se zelo koristni temi VLOGE VODNIKA v prijetnem partnerskem odnosu, kjer vlada prijateljsko ozračje med človekom in psom tudi ob šolanju. Najpomembnejše je to, kako smo se pripravljeni in sposobni v vsakem trenutku postaviti v VLOGO PSA ter biti z njim na ''isti valovni dolžini''. Le tako namreč lahko predvidevamo, kako se naš kuža POČUTI v danem trenutku in kaj je sposoben takrat RAZUMETI. Poskusimo se med učenjem sprostiti in se ''spustiti'' na isto raven dojemanja, kakor jo doživlja naš pes. Poskusimo biti z njim na nek način POVEZANI.

Psi ne uporabljajo slovenskih besed in stavkov za »IZRAŽANJE in KOMUNICIRANJE« med sabo. Njihove ''BESEDE'' so izražene z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, z nasršenostjo dlake na različnih delih telesa, izrazom ustnic, stresanjem telesa, položajem jezika, pretiranim pretegovanjem, markiranjem, z načinom hoje in približevanja, z odsevom v očeh in usmerjenostjo pogleda, z ''zehanjem'', pozo postavitve telesa, energičnostjo odziva, s telesno sproščenostjo oziroma ''zategnjenostjo'', s telesnimi dotiki, vonji, glasovi, z obrazno mimiko itd... Psi tvorijo »STAVKE in pogovor« z uporabo neštetih KOMBINACIJ teh izrazov. Vsaka kombinacija tvori in nosi samo ene vrste SPOROČILO katerega psi med seboj zelo dobro razumejo in večinoma tudi upoštevajo.

Spodaj imamo nazoren primer izražanja pasjih signalov pri OBRAMBNEM NAGONU. Če malo bolje pogledamo kaže leva psica očitne SVARILNE SIGNALE bojevitosti: Pokončna in zategnjena drža telesa, neuklonljiv pogled, vztrajno stoji na svojem mestu, nasršena dlaka na hrbtu, vratu in visoko dvignjenem repu, kazanje zob in celo prsti na zadnjih nogah so ''našopirjeni'' in vkopani.

OBRAMBNI NAGON = Bojevitost ali izogibanje

Desna psica ob srečanju izraža MIRITVENE SIGNALE izogibanja kljub temu, da je na domačem dvorišču in skuša očitno razburjeno in preplašeno psico, ki je na tujem terenu »pomiriti« z: v loku upognjeno mehko držo telesa, malenkost nazaj položenimi ušesi, oblizovanjem in občutno nižjo držo glave, s pogledom ki gre mimo nasprotnice, z nasršenostjo dlake na vratu, hrbtu in repu toda ta je spuščen, z zadržanim izogibanjem konfliktu in s pripravljenostjo popuščanja.

Če »PASJE GOVORICE« ne bomo podrobno opazovali in upoštevali tudi ljudje, ne bomo nikoli razumeli kakšno je POČUTJE PSA v tistem trenutku in kaj lahko na osnovi tega počutja pričakujemo. Če hočemo med učenjem dobiti koristno »POVRATNO INFORMACIJO« o tem, kako je naše DELO kakovostno in primerno v tistem trenutku, moramo torej psa med šolanjem natančno OPAZOVATI!!! V tem bomo toliko bolj uspešni, če bomo analizirali njegove signale s primerljivostjo njegovega obnašanja tudi v vsakdanjem življenju.

OBOJESTRANSKI PRETOK INFORMACIJ:
je pri učenju psa po tej metodi najpomembnejši element uspešnega šolanja!!! Če MIRITVENIH signalov, s katerimi nam pes sporoča svoje nelagodje in neprijetne občutke ob šolanju ne bomo upoštevali, ga učimo, da so ''nesmiselni'' zato jih bo počasi nehal uporabljati in ostali bomo brez dragocene povratne informacije.

Pozornost

REZULTATI UČENJA bodo primerljivo sorazmerni sposobnosti prilagajanja VODNIKA svojemu psu v danih pogojih učenja. Drugače; bolj kot si sposoben OPAZOVATI svojo žival, jo RAZUMETI in se z njo POENOTITI, boljši bo UČINEK sodelovanja. Šablonska pravila katera naj bi veljala za vse pse, po tej metodi ne obstajajo. Uporabne niso niti metode zbiranja posameznih učnih delčkov prenesenih iz različnih kontekstov učenja. Za vsakega psa veljajo svoja pravila.

V grobem naj bi sicer učenje na izgled potekalo enako, toda bistvo je v tem, da se zna vodnik svojemu psu približati individualno. Vsak pes je svoj svet zas, podobno kot človek. Ne smemo pa poenotiti krdelne vloge in razumevanja ljudi - s pasjim dojemanjem. Tu se močno razlikujemo med seboj. Pes je v osnovi žival, zver določene pasme, ki ima svoje značilnosti. V prvi vrsti potrebuje izživljanje svojih nagonov. Crkljanje razume povsem drugače kot je človekov namen. Pes je pes in nič drugega, čeprav se vseeno med seboj močno razlikujejo po karakterju. Spoznavanje osebnosti kosmatinca je ključ, ki vodi do izkoriščanja posameznikove kapacitete.

VSAK PES JE DRUGAČEN!
in NI ''rekvizit'' katerega izkoriščamo samo takrat, ko ga potrebujemo. Je žival, je živo bitje, je prijatelj in je osebnost s svojimi OBČUTKI. Šolanje psov ni posredovanje ''kuharskih'' receptov ali ''vremenskih napovedi'', temveč najprej učenje vodnikov pravilnega ODNOSA do psa in šele potem primernega NAČINA pristopa. Posvetimo se torej najprej odnosu.

Metoda prilagajanja vodnika temelji na tem, da je vsaka pasja osebnost UNIKAT! Ker se psi med seboj razlikujejo, je treba iskati rešitve za VSAKEGA POSEBEJ! Tako nam ostaja edino, da izberemo ali se bomo MI prilagajali psu - ali pa se odločimo za ''zastarele metode'' po katerih psa prilagajamo sebi in mu na ta način že takoj damo vedeti, da je v odnosu z nami manjvreden?! Vmesne poti ni.

Z izvajanjem FIZIČNEGA NASILJA nad svojimi kužki določamo MEJE, do kamor seže človekova sposobnost prilagajanja pri šolanju psov. Namesto, da bi ljudje kot razvitejša bitja izkoristili svojo prednost »NAČRTNEGA razmišljanja« in se posvetili dojemanju svojega »najboljšega prijatelja«, se pri zatikanju ob učenju raje zatekajo k primitivnim metodam ''šolanja'' psov. Z nepotrebnim cukanjem psa in načrtovanim fizičnim kaznovanjem samo dokazujemo, do kje seže človekova potrpežljivost oziroma naša INTELIGENCA!

RAZMIŠLJAJ Z GLAVO - IN NE S POVODCEM!

Ko dobimo mladička, se ustvari EDINSTVENA!!! in neponovljiva KOMBINACIJA med psom in vodnikom, rezultate njunega sodelovanja pa je nemogoče napovedati. Splošne ''zagarantirane'' metode šolanja za sicer »UNIKATEN odnos« med psom in vodnikom torej ne obstajajo. Opravita lahko seveda določen izpit kar pomeni le, da je vodnik prikazal zadovoljivo vodljivost in poslušnost psa v mejah korektnega sodelovanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da se je uspel približati pasji osebnosti do te mere, da bi jo dejansko SPOZNAL in RAZUMEL ter učenje znal na osnovi tega kasneje tudi v vsakdanjem življenju potrpežljivo po svoje nadgrajevati. Vodnik, ki gre pri šolanju kar preko občutkov svojega psa in jih namerno zanemarja, dolgoročno sam sebi koplje jamo.

Za psa si je treba vzeti čas in vanj vložiti veliko truda, komur je to v veselje. Prav tako npr. tudi v papige, ki ne govorijo kar same od sebe toda z njimi so pri učenju določeni zelo potrpežljivi. Pri učenju psa pa se večina ljudi naveliča potrpežljivega ukvarjanja. Že po parih mesecih začnejo iskati "bližnjice" (če ne že kar takoj na začetku) ali pa jih preprosto zaprejo v stanovanje za 10 ur in jih ne zanima kaj tačas pes počne, če le ne uničuje opreme. Ko pridejo domov jih malo pocrkljajo, spustijo na potrebo, vržejo kak priboljšek, jim dajo igračo in mislijo, da so s tem poskrbeli zanj?! Toda pes ni človek - ampak zver! Potrebuje gibanje in ukvarjanje z njim primerno starosti in pasmi. To pa je delo. Trdo in načrtno delo, od malega naprej. Tako kot z otrokom.

Že pri mladiču, se moramo spustiti na NJEGOV nivo in poskusiti gledati na svet iz NJEGOVE strani. To večina vodnikov razume. Zakaj bi torej, ko odraste, delali z njim drugače?! Psi odraščajo zelo hitro, toda vedeti moramo, da je leto dni star pes še vedno mladič, v sicer velikem telesu. S svojimi željami in preuranjenim pričakovanjem izkazovanja sposobnosti psa samo zaviramo njegov duševni in psihološki razvoj. Tako posredno ne dovolimo, da bi se vse kvalitete, ki se skrivajo v psu razvile po NARAVNI POTI. Treba je potrpeti, da skozi sproščen odnos ob šolanju pes SAM začne kazati in ponujati zaželene stvari ter mu jih temu primerno samo pomagamo izživljati. Da torej želja pride iz psa. Tako mlademu psu omogočimo, da pokaže kdo in kaj sploh v resnici je!

''Za mano'' - tukaj je nekdo hodil!

Šele, ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in upoštevati psa kot OSEBNOST je možno šolati po tej metodi. Posvetimo se učenju svojega psa, vsak na svoj delno PRILAGOJEN način, brez hitenja in izpolnjevanja časovnih rokov. PES SE UČI VSE ŽIVLJENJE tako kot človek in nikamor naj se nam ne mudi. Dovoliti mu moramo, da se bo naučil kaj novega tudi, ko bo star 5, 6, 7 ali tudi 9 let. Zakaj bi mu vsilili ''vse znanje'' v prvih dveh letih in potem celo življenje ''drgnili'' iste stvari? Treba je začeti takoj - pri dveh mesecih - in potrpežljivo usmerjati vedenje s hranjenjem iz roke. Mlademu psu je skoraj greh nasuti briketke v posodo in mu jih zastonj podariti. Prav je, da si enega po enega preko dneva - prisluži. To pomeni potrpežljivo, načrtno in prijazno ukvarjanje na dolgi rok.

Tudi človek se počuti bolje in koristneje v svoji službi, če se dogaja vedno nekaj novega in zanimivega. Enolične in dolgočasne službe nas ravno tako ''morijo'' in se neradi odpravljamo na delo. Nič ni narobe, če se pes uči stvari počasneje kakor drugi psi. Narobe je obratno, če z učenjem PREVEČ HITIMO lahko povzročamo dolgoročne posledice.

Edina prava pot vodi preko majhnih a pomembnih ''sprotnih'' uspehov in sprijazniti se moramo, da REZULTATI PRIDEJO KASNEJE kakor si želi večina. Izgovori, da so rezultati na preizkušnjah slabi zaradi ''živčnosti'' vodnika so samo dokaz, da so vodniki nesproščeni prav zaradi površnega odnosa s svojim psom, ker prevladuje NEZAUPANJE med njima.

Levo in desno

Vsak pes je torej OSEBNOST ZASE katero moramo znati razumeti in ji postati takorekoč ''sorodna duša''. Poznati pa moramo nekatere splošne zakonitosti na osnovi katerih se psi učijo ter kako dojemajo različne dogodke okrog sebe.

PRIMER: Nekaj, kar je psu neskončno VŠEČ si bo vsaj še enkrat želel poskusiti in če se bo čarobna izkušnja nadgrajevala, mu bo to početje počasi prešlo v navado. Če pa se mu bo vtisnil nek dogodek ali situacija v ''slabi luči'', se bo temu v prihodnje vse bolj izogibal oziroma nerad ponavljal. Paziti moramo najbolj na to, da ne pretiravamo s ponavljanji ter tako postanemo MI tisti kateri si želimo poskušati vedno znova, namesto pes.

Za uspešno sodelovanje moramo s svojim psom zgraditi PRIMEREN ODNOS: V pasjih očeh moramo poosebljati predvsem sposobnega, zanesljivega, brezkompromisnega in predvidljivega vodjo krdela.

Spoštovanje psa si moramo s svojimi odlikami PRISLUŽITI!!! na vztrajen, pravičen, skrben, neomajen pa vendar SPOŠTLJIV način. To pomeni, da moramo s psom delati ''v rokavicah'', biti bolj prebrisani kot on in vedno korak pred njim.

PRIMER: Če nam kakšno stvar ukrade in z njo zbeži ne tekajmo za njim, ker se s tem smešimo, ko mu kažemo svoje šibke točke saj je hitrejši od nas. Rajši pojdimo v svojo smer in se skrijmo tako, da bo moral on priti za nami. Tudi vpitje ne pomaga, saj ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI!

Obnašajmo se AVTORITATIVNO, zrelo, NEVTRALNO in UMIRJENO predvsem takrat, ko nas ''provocira'' in z ukradeno stvarjo teka in skače kot kakšen kozliček okoli nas. Opazujmo ga neprizadeto in umirjeno. Šele, ko se tudi pes umiri ga mirno pohvalimo in se na kratko poigramo z njim ali vržemo priboljšek tako, da ga vidi. Če spusti igračo ne hlastamo po njej - saj smo mi vodja krdela. Psu preusmerimo pozornost s priboljški drugam medtem, ko na skrivaj plen poberemo.

Sodelovanje

Za primerno sožitje nam mora pes priznavati VPLIV in MOČ, ni dileme! Toda to moramo doseči NA DOSLEDEN NAČIN brez uporabe vsake sile!!! (potrpežljivo in vztrajno). Če bomo imeli vedno prvo in zadnjo besedo, bo naš pes čisto zadovoljen tudi, če bo v podrejeni vlogi. Šele, ko nas bo pes SPOŠTOVAL in PRIZNAVAL za primernega vodjo krdela, mu lahko prepustimo POBUDO pri aktivnostih. Tako lahko že sama pohvala in zadovoljstvo vodnika postane za psa ena najmočnejših nagrad. Že vodnikova avtoriteta, doslednost in jasno komuniciranje lahko vzbuja v psu željo, da bi mu sledil in sodeloval z njim (krdelni nagon). ČVRST ODNOS je temelj medsebojnega sodelovanja, zato se velja potruditi že pri igri.

TROREZNI MEČ IGRE:

Vendar samo kvalitetna igra ni dovolj za uspešno šolanje. Nagrade je treba kombinirati, spreminjati in jih dopolnjevati sicer se jih pes lahko zasiti. Če se bomo za nagrado PREVEČ igrali, moramo biti pozorni na »TROREZNI MEČ IGRE«. Med učenjem z igro kot »edinim« vzvodom za nadaljevanje dela, neprestana igra lahko postane signal za novo NALOGO, če je prepogosta - ker psa avtomatsko VABIŠ:

1.FIZIČNO izčrpavanje: Pes se od prepogoste igre utrudi, želja po sodelovanju z nami ga tako hitreje mine.
2. Konfliktna MENJAVA igrače: Ob učenju bi pes racionalno izbral samo igro in ker ve, da se bo po menjavi plena za hrano ''prisiljen'' spet potruditi za igračo, je raje sploh ne zamenja več.
3. Pes lahko ugotovi, da se igraš samo zato, ker bi spet takoj RAD NADALJEVAL!!! z zahtevnim delom. Zato lahko izgubi ŽELJO po igri.

Ob šolanju po tej metodi moramo torej RACIONALNO uporabljati igro tako, da večino potrditev IZVEDEMO S HRANO ali vnaprej nastavljenimi nagradami. Igro uporabimo le takrat, ko se nam to zdi smotrno. Recimo za potrditev res izvrstnih delov ali potrjevanje cele "verige vedenja'', le včasih tudi za sprostitev ob težkih pogojih učenja. Vedno se orientiramo le na »videz zadovoljnosti« psa, ker nam ta pove vse!

Odlaganje

Poskušamo torej ohranjati MOČNO ŽELJO PSA v mejah sposobnosti koncentracije na natančnost izvedbe. Treninge lahko kreiramo povsem po svoje in najbolje je, če si niso podobni kot jajce jajcu. Obliko nagrade lahko večkrat zamenjamo. Včasih je tiha pohvala celo močnejša nagrada kot igra.

Naj omenim, da ima po tej metodi pohvala drugačen pomen kakor po klasičnih metodah šolanja. Pri zastarelih metodah ''pretečega ogrožanja psa'' in ustvarjanja pritiska nanj je pohvala pomenila predvsem trenutke, ko se je kuža lahko malo oddahnil in bil vsaj za trenutek varen pred kaznijo.

POHVALO
po tej metodi uporabljamo redkeje, ker nosi bolj značaj samega ''klika''. Pes se nima česa bati in ob pohvali pričakuje nagrado, kajti prazne obljube brez plačila na začetku psu ne pomenijo veliko. To pomeni, da ga moramo najprej naučiti kakšen pomen nosi pohvala. Ker je rezultat podoben kot pri ''kliku'' ali potrditvenem »besednem signalu« (Ja, To, Au...) po katerem sledi hrana ali igra, je pohvalo BRAVO, PRIDEN, SUPER, TAKO, ČUDOVITO... smiselno povezati edino še s kratkim nagradljivim božanjem, če to psu odgovarja. Tako pomeni sama pohvala za psa manjšo vrednost nagrade kot direktni »besedni potrditveni signal« ali sam »klik« in jo samo priložnostno uporabljamo. Ravno zaradi redkejše uporabe pa ima lahko včasih celo večji pomen. (več o tem v rubriki AKTUALNO: "Pohvala psa").

Pohvala

Pravilo je, da PRAVILO NE OBSTAJA!
Lahko smo zelo kreativni pri načrtovanju učenja in uporabi nagrad saj dva psa nista enaka. Pred učenjem je potrebno, glede na poznavanje psa, sestaviti »UČNI PLAN« katerega se poskušamo vsaj v grobem (70%) držati. Učenje je treba skonstruirati tako, da predvidimo vmesne podtrditve proti cilju s takimi nagradami, ki si sledijo po vrednosti. Z individualnim sistemom motiviranja sproti potrjujemo psa tako, da nas bo RAZUMEL kaj ga učimo. To je cela modrost. V 5.članku sledi nekaj osnovnih načinov pristopa učenja na nagrado.

KONCEPT METODE:

Po metodi »VSE JE NAGRADA« po določenem času prevzamejo vlogo potrditve SAME VAJE pes pa jih rad izvaja, ker jih vedno skonstruiramo tako, da si jih želi. Kuža se ne more upreti!!! pozitivnemu slikovnemu ali zvočnemu vzorcu (signalu) po katerem ve, da sledi nagrada. Tako mu kasneje ob šolanju že sama SLIKA PRIPRAVE na posamezno vajo postane MOTIV ker ve, da sledi glavna nagrada in to je izvedba vaje, ki jo ima v dobrem spominu.

Podobno kakor slinjenje ob cingljanju posode preden pes dobi obrok hrane (neubranljivo klasično pogojevanje), postane že sama NAPOVED vaje SEKUNDARNO utrjevalo in je za psa ravno tako nagrajujoča kot glavna nagrada, ki sledi.

Ustavljanje markerja pri pobegu

IZVEDBA same VAJE:
postane sčasoma PRIMARNO UTRJEVALO!!!, ker si jo pes neubranljivo želi in mu je v potrditev. Tako lahko ob šolanju z nagradami po tej metodi preko »VEDENJSKEGA pogojevanja«, počasi dosežemo rezultat NEUBRANLJIVEGA »KLASIČNEGA pogojevanja«, kar bo naš namen! Z drugimi besedami, iz našega psa poskušamo narediti ''deloholika'' vendar ni se bati, da bi postal preveč zasvojen, ker je po naravi še vedno samo pes.

V prejšnjem poglavju smo se učili igrati, nastopi pa tudi čas, da nazorno in nedvoumno pokažemo svoje vodilno mesto v krdelu tako, da nas bo pes spoštoval. Večina ljudi bo rekla; ''Ah, to pa vem kako se dela!''. Po starih prepričanjih je vodnik z uporabo sile pokazal psu kdo je vodja in s takim ravnanjem brez potrebe povzročil v odnosu do živali tudi nepopravljive vtise. Prav te »napačne slike« se je moral posluževati tudi kasneje ob kočljivih situacijah pri šolanju, če je hotel uveljavljati svojo vodilno vlogo. Tak pes je težko postal kdaj avtonomno samostojen pri reševanju problemov, pač pa je v problematičnih situacijah iskal pomoč pri svojemu ''vodji'' in bil od njega tudi dejansko v precejšnji meri odvisen kar je nezaželjeno predvsem na preiskušnjah kot so ispiti in tekme.

ZA DOKAZOVANJE VODILNEGA POLOŽAJA:
je torej najbolje, da uporabimo običajne navade kakršne so v krdelu v vsakodnevni uporabi brez škodljivih ''primesi'' za tesen prijateljski odnos. Najbolj jasno sliko o tem »kdo je glavni« dobi pes, če si sem ter tja namerno privoščimo sendvič PRED NJIM, ko je zaprt in nas lahko samo opazuje. Najbolje je, da mu to pokažemo s kakšnega balkona, kjer smo višje kot on. Pravico imamo, da ga jemo zelo počasi, slastno, lahko se oblizujemo, ga medtem kdaj pogledamo od strani kakor, da smo ''škrti'' za vsako drobtinico ter se na koncu obrnemo stran in ga ignoriramo. Tako bo pes zelo dobro razumel svoje podrejeno mesto v krdelu, brez vsakih konfliktov. To lahko ponavljamo celo življenje z jabolkom, čokolado, kavo...itd.

NARAVNO PRAVILO:
kdor se hrani prvi JE VODJA KRDELA, vsi kateri jedo kasneje, dobivajo le ''ostanke''. Zato je zelo važno tudi obnašanje v kuhinji pod mizo, da pes NE dobi nobene hrane medtem, ko jemo mi ali celo preden začnemo sami jesti! To naj velja za vse družinske člane za vekomaj brez izjeme! Če nas slučajno gleda OD BLIZU medtem ko jemo, mu tega niti slučajno ne dovolimo, ker s tem že kaže težnjo, da bi si nas rad podredil. Pa ne iz hudobnosti, ampak preprosto zaradi tega, ker mu tako veleva notranji nagon. Samo MI mu tega ne smemo dovoliti in preprosto oponašamo TIHO RENČANJE ter ga pogledamo direktno v oči. Takoj, ko pogleda stran se umirimo in jemo naprej kot, da se ni nič zgodilo. Tako potekajo zakoni v naravi. PRIBOLJŠKE shranimo in jih dobi le za posebne nagrade!!!

Pes bo vse dobro razumel in se bo počutil v podrejeni vlogi zelo LAGODNO, normalno pa je, da bo še kdaj poskušal z izzivanjem vodilnega, mi pa bomo vedno enako reagirali. Če pa je vseeno VSILJIV, mu nazorno podkrepimo svoje neomajno stališče tako, da hrano stisnemo k sebi, še glasneje zarenčimo, ob tem pa se sklonimo s telesom malo preko psa, brez besed in razburjanja!!! in ko se ukloni, ga tudi zapremo in osamimo. Zaključena zgodba!

Z doslednim in vztrajnim uveljavljanjem pravic VODJE KRDELA si lahko na povsem naraven in vzgojen način podredimo še tako dominantnega psa. Največkrat pa si vodnik sporočila psa narobe razlaga in psa prehitro obsodi da je ''hud'' ali ''agresiven'' ter napačno ukrepa. Ko se kuža primerno podredi, se lahko večkrat spustimo tudi na njegov nivo.

Krdelo v sožitju
.

Če želimo s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom, ostali člani družine so uvrščeni za psom. Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj. (več o tem v rubriki VET.NASVETI v članku "PES POTREBUJE MIR").

Po zakonih narave pes PRIČAKUJE in zelo ceni dosledno in korektno vodstvo in če ga ni deležen mu nagon veleva, da se sam postavi v vlogo VODJE KRDELA. Večina ''nevljudnih'', ''nesramnih'' in pretirano ''vsiljivih'' psov torej ni sama kriva, da se neprimerno obnaša ampak smo spet za to krivi nedosledni in površni ljudje, da smo jih ustvarili take.

Ob vsakdanjem življenju pogosto ljudje NEHOTE psu priznavajo PRAVICE, ki so rezervirane za VODJO KRDELA:

Vodja krdela se hrani prvi, se zadržuje na višjih razglednih točkah (kavč), hodi prvi po stopnicah, skozi ozke prehode in steze ravno tako, določa tempo in smer sprehoda, spi kjer ga je volja, ob premikanju se ne izogiba nižje uvrščenih krdelnikov in se jih ima pravico dotikati po vseh delih telesa (tačke, uhlji, spolovilo, zobje, okrog oči). Vodja krdela se zaveda tudi svojih dolžnosti; poišče hrano, pregleduje in brani svoj teritorij, skrbi za red in disciplino... Če je naš pes dominanten mu z doslednim, vendar postopnim in previdnim uvajanjem teh pravil počasi znižamo krdelni položaj in si pridobivamo vlogo vodje krdela in NE z negodovanjem, popuščanjem, vpitjem ali ''fizičnim'' kaznovanjem.

ČE JE PES DOMINANTEN:
moramo paziti na vsako ''malenkost'', ki ga uvršča na višji krdelni položaj, zato mu ni dobro dovoliti niti, da se izmuzne skozi ozko odprta vrata pred nami ampak mu lahko s počasnim odpiranjem in zapiranjem pokažemo, da smo MI tisti, ki določamo vrstni red. Ko švigne navzgor po stopnicah mimo nas si je spet dovolil, kar mu ne pripada zato ga vrnemo nazaj, da počaka na vrstni red ali pa gre v pesjak! Večkrat lahko tudi sedemo na ''njegovo mesto'', ki si ga je prisvojil v stanovanju, njega pa mirno odrinemo stran.

Drugi in prvi član krdela

Če vodnik želi s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom; ostali člani družine so uvrščeni za psom.

Če dominanten pes nima dovolj prepričljivega vodnika, so stvari drugačne: v tem primeru se morajo vsi člani krdela dogovoriti za enotna pravila v krdelu katera imajo tudi vsi pravico nagrajevati, če pes pravila upošteva - drugače naj bo lačen! Hranjenje psa, vseh članov družine - iz roke, za enotno dogovorjena pravila - psa počasi postavi na najnižji položaj v krdelu. Tako se bo počasi začel strpneje obnašati do sokrdelnikov.

Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj.

Prepotrebni dnevi PASJE LENOBE!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com )