REISENADLER-ŠOLANJE

1. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:41:00.000-07:00

1.del: Uvod V Bistvo Učenja Psov

Tematike učenja psov se bomo lotili v dveh ogromnih poglavjih. Tole ... prvo rubriko "ŠOLANJE" sestavljajo članki, ki zajemajo splošen in precej svojevrsten pogled na "šolanje" predvsem iz zornega kota našega psa z osnovami vedenjskega pogojevanja. Brez osnov seveda ne gre. V naslednji rubriki "UČENJE MLADIČA" sledi še en niz člankov, ki zajemajo učenje z enakim pristopom. Prikazani so bolj v praktičnem smislu in to vse od mladička naprej. Tako slika o učenju psov počasi postaja vse bolj popolna, zabavna, enostavna, zanimiva in čista. Želimo ti veliko veselja in zabave ob prebiranju gradiva in kasneje seveda še s svojim kosmatincem.

V nizu člankov se bomo osredotočili predvsem na bistvo razumevanja zaradi tega, ker želim predstaviti razmišljanje o psih na tak način, da bi vzpodbudil pri ljudeh samostojno delo preko metode pozitivne motivacije BREZ PRISILEin KAZNI. Moj cilj je torej vodnik, kateremu bo razmišljanje o šolanju psov v VESELJE in RAZVEDRILO. Ne glede na to, da smo na začetku vsi laiki, se ob pazljivem opazovanju pasje govorice lahko zelo suvereno znajdemo sami. Kajti če razumemo psa, nam on ''sam pove'' koliko določene učne snovi je sposoben uspešno sprejeti v posamezni »učni seansi« ter na kakšen način se snov najuspešneje uči in za uporabo v praksi najbolj zapomni. Zavedati se moramo, da imajo enako kot ljudje tudi psi različne sposobnosti učenja in dojemanja.

Informativni prikaz programa IPO-3. (POSLUŠNOST in OBRAMBA ... prikaz SLEDENJA je v rubriki "Taconar")

Moj cilj so torej inovativni, kompatibilni in čimbolj NEODVISNI VODNIKI kakor tudi ljudje, ki se v privatnem življenju znajo prilagoditi potrebam in razumevanju svojega ljubljenčka. Od vas pa pričakujem, da boste pridobljene izkušnje širili naprej, si jih z istomišljeniki radodarno izmenjavali ter nadgrajevali. Le tako bo potekal pretok informacij o »psu prijaznih metodah« učenja in uspeha v praksi verodostojno in najhitreje.

Naše štirinožne kosmatince želim predstaviti skozi PASJO OSEBNOST s katero nastopajo v naši družbi, v odnosu do nas kot njihovih vodnikov ter način pasjega dojemanja različnih situacij in reakcije glede na izkušnje, ki so si jih pridobili med življenjem in sodelovanjem z nami. V psihologijo psov se detaljno poglabljam skozi prijazen način šolanja s pozitivno motivacijo BREZ VSAKE PRISILE v disciplinah sledenja, poslušnosti in obrambe, torej programa IPO 3. Sam rezultat, da je moja psička prej kot v štirih letih postala državna prvakinja je dokaz, da z njo pravilno ravnam in o psihologiji psov razmišljam na pravi način...

OBČUTKI PSA:
Ta temelji na tem da ima pes nagone, čutila in tudi OBČUTKE! Ravno občutki so osnova na kateri gradim svoje partnerstvo s psom, ker so le ti VZROK za njegovo trenutno počutje med učenjem. Glede na to se da zelo uspešno krmiliti oz. prilagajati šolanje posameznemu psu. Kdor misli, da pes nima svojih občutkov se grdo moti.

Združenje

Pes dojema DRUGAČE kot človek!
Zanj ni pomembno kaj je PRAV in kaj NAROBE! Ne zna načrtovati, ne lagati in ne posploševati stvari. Ne zaveda se svojega jaza, ne kuje zarot in ne oblikuje sodb, ni sposoben ljubiti nekoga in tudi ne sovražiti. Ko pes ustreže našim navodilom tega ne stori iz ljubezni do nas ampak preprosto zato, ker je to zanj koristno ali ker se je navadil, da se mu splača. Naš kosmatinec je namreč vseeno samo žival, čeprav nam včasih pomeni celo več kot človek.

Zanj je pomembno le kakšne POSLEDICE bo imelo njegovo vedenje oz. obnašanje v določeni situaciji. Se bo zanj dobro isteklo ali ne!? Dejstvo, da smo njegov lastnik ne vzbuja v njem nikakršnega občutka hvaležnosti ali občudovanja. Ne počuti se dolžan vračati usluge saj je po naravi MATERIALIST in ISKORIŠČEVALEC PRILOŽNOSTI ter gleda samo na svoj profit in varnost, kar moramo znati iskoristiti v svoj prid in biti vedno korak pred njim. Svoje dobrine in prioritete nerad deli z drugimi kar dokazuje, da je pes EGOIST. Je enostavno - NARAVNO bitje! Prezahteven, pregrob in neučakan inteligentnejši človek pa zanj največkrat »prenaporen«. Takrat si kuža želi edino stran od nas.

Medsebojno zaupanje

Skozi čas se spreminjajo tudi metode učenja in bodočnost bo pokazala katere izmed zaenkrat znanih bodo najbolj uspešne. Bistvo metode »VSE JE NAGRADA« je, da odnos s psom ostane »neomadeževan« ne glede na šolanje oziroma, da kužku postane že samo SODELOVANJE z vodnikom nagradljivo zaradi tega, ker si to pes sam želi. Vsekakor je pomemben tudi uspeh in rezultat našega početja, toda le ta ima večjo vrednost in draž, če ga dosežemo na način kateri je psom lasten, dostopen, prijazen, razumljiv in nenasilen.

MATI PSICA UČI
... mladičke le z milejšimi ali strožjimi prepovedmi in od njih NIČESAR NE ZAHTEVA, človek pa ima po ''starih metodah'' učenja vedno neke zahteve kar je psom nenaravno. Volkovi in psi v krdelu komunicirajo z uporabo signalov in običajnih obredov, do uporabe sile pa pride le redkokdaj. Tudi komunikacija med psom in vodnikom naj bi potekala preko nevsiljivih signalov BREZ PRISILE!

Človek nima pravice posegati v živalski svet z uporabo fizične sile in to nam kužki jasno sporočajo s svojimi signali - pravimo jim MIRITVENI SIGNALI.

SLABOSTI METODE:
Ker pa pri vsaki metodi učenja obstaja dobra in slaba stran katere moramo poznati, naj kar na začetku opozorim, da tudi metoda pozitivne motivacije lahko vsebuje prisilo. Sicer ne fizične, ampak psihično! Le ta je lahko ob neprimernem učenju za psa celo hujša od prepovedi ali fizične kazni. Ob neprimernem krmiljenju je za psa PSIHIČNA PRISILA in občutek, da mu ''ne damo dihati'' večja obremenitev kakor uporaba kazni na klasičen način šolanja. Ker take kazni ne pozna, si ga lahko s svojimi zahtevami in trmarjenjem veliko močneje podrejamo. Pazimo torej na to! Za psa je pri šolanju s pozitivno motivacijo najhujše, če dobi občutek, da ne more zadovoljiti pričakovanj svojega vodnika!!! To dejstvo ga postavlja v brezizhoden položaj.

Najprej bi rad predstavil grobe smernice napredovanja učenja. Večina ljudi si predstavlja; »Ko bo kuža pri 10 mesecih zrasel, bo že ''zrel'', da malo ''uboga'' in preneha z vsemi ''neumnostmi''«. Toda že mati psica uči mladičke po načelu; »Kar ni izrecno prepovedano, JE DOVOLJENO« tako, da je v pasjih očeh večina stvari dovoljenih. Zavedati se moramo, da pes mora izživeti svojo puberteto, če naj kasneje dozori v prevzemanja odgovornosti sposobno PASJO OSEBNOST. Malo je treba potrpeti (kakih 15 mesecev) in njegovo vedenje samo s hrano preusmerjati na željeno obnašanje BREZ VSAKE GRAJE!!! V žepu imejmo neprestano kakšen priboljšek s katerim lahko nezaželjeno vedenje preusmerimo. Dovolj je že navaden briketek. Mlad kuža se ne zaveda, da človeku ''veliko'' pomenijo materialne dobrine ampak samo spoznava svet okoli sebe na svoj način. To so že prve stvari, ki jih počne samostojno in ne uničujmo njegove kreativnosti s paničnim vpitjem, ko nam malo ''pomeri hlače'' ali uniči copat. Največkrat išče samo nekaj užitnega.

Moj copat

KO DOBIMO MLADIČKA:
moramo z njim najprej vzpostaviti NEVSILJIV KONTAKT. To nam najbolje uspe preko pravilne igre z njim (o tem v 2.delu). Pozornost na vodnika lahko delamo s »kliker metodo« (sam kliker ni nujen). Igro na začetku uporabljamo bolj za SPROSTITEV. Same želje po igri ne smemo prezgodaj iskoriščati kot sredstvo usmerjanja njegovega obnašanja. Lahko ga delno usmerjamo (modeliramo) s hrano kot vabo v določene pozicije kot so sedi, lezi, pozicija pred in ob vodniku brez vsakih signalov oz. ''povelij''.

SOCIALIZACIJA na različne ljudi, stvari, živali, zvoke in okolje je zelo pomemben dejavnik pri odraščanju. Temu velja posvetiti posebno skrb dokler je kužek še zelo majhen saj je takrat najbolj dojemljiv za sprejemanje novih dražljajev. Šele, ko preživi puberteto (7-12 mes.), je počasi pripravljen na resno »sodelovanje iz koristoljubja«. Več o tem v rubriki "UČENJE MLADIČA". Kljub temu torej, da je mladič že precej velik ali celo odrasle velikosti, se v njem skriva nepotrpežljiv otrok od katerega ne moremo še pričakovati, da bo sprejemal odgovornost za svoja dejanja. Potrpežljivost mu moramo najprej izkazovati sami. Za vsako vedenje, ki nam ni všeč, poskusimo najti razlog z njegovega zornega kota. Mogoče ga postavljamo pred preveliko skušnjavo?! Se morda kuža česa boji, ko tako laja, grize? Smo ga z svojim nezavednim ravnanjem nehote naučili prav tistega za kar ga obsojamo?! Ali je kužek začel lulati v kočo morda zato, da bi se skril pred grozečim človekom, ko vidi njegov kakec v pesjaku?! V tem primeru poskrbimo raje za obredne izhode na katere se bo lahko zanesel.

NAGRADE:
katere uporabljamo pri učenju so predvsem:

priboljšek
večerni obrok hrane
sprehod (več v rubriki "ZANIMIVOSTI")
žogica
igra z vodnikom preko plena (več v 2.članku "IGRA = SREDSTVO)
primerna pohvala (več v rubriki "AKTUALNO")
igrača
nasmešek
veseli sprostitveni signal ''skoči'' kar pomeni, da je prost učenja
kasneje postane nagrada tudi "klik", izvedba vaje ali kakršnokoli sodelovanje z vodnikom

Pozorni moramo biti tudi na NENADZOROVANE NAGRADE!!! katere si kuža lahko vzame sam, brez da bi se za to kaj potrudil (mačka, vohanje smeti, gnoja, kopanje luknje, igra s psi itd.). Pri mladičku se moramo potruditi, da bomo vedno s kakšno novostjo bolj zanimivi kot nagrade, ki si jih lahko poišče sam. Predvsem na sprehodu je takih nenadzorovanih nagrad na pretek. Odpetemu psu, ki se nanj nenehno jezimo, jih dejansko pretirano ponujamo.
.

Vohljačica

Zavedati se moramo tudi, da niso psi tisti kateri potrebujejo šolanje ampak najprej VODNIKI, ljudje, kateri smo inteligentnejši! Prvotno se moramo spoznati s splošnimi zakonitostmi učenja, načinom pristopa ter pravilni vzpostavitvi timskega odnosa. Nato sledi postopek RESETIRANJA VODNIKA (več o tem v rubriki UPORABNO GRADIVO - "Psihologija učenja").

Šele potem se učimo pravilne igre ter tako zgradimo potreben odnos na osnovi katerega je mogoče učiti psa na prijazen način. Zato se v glavnem posvečam poglobljenemu razmišljanju vodnikov samih, da bi razumeli psa kot OSEBNOST in ne samemu poteku šolanja posameznih vaj z narekovanjem ''naredi to in to, da te bo pes ubogal''?! Posredovanje ''receptov'' za šolanje in hitro odpravljanje težav je namreč samo ''metanje peska v oči'' in laganje samemu sebi.

VSAK PES JE UNIKAT in splošne metode zagotovljenega uspeha ne obstajajo! Zanj se je potrebno malo bolj potruditi. Pes namreč še zdaleč ni tako "poceni" kot si večkrat človek predstavlja.
.

Norci

Po sistemu »VSE JE NAGRADA« razmišljam na ta način, da poskušam skonstruirati učenje novega delčka obnašanja ali celotne vaje tako, da je pogoj za nadaljevanje vedno, uspešno opravljen PREDHODNI DEL OBNAŠANJA oziroma vaje. Šele, ko psu uspe "pogruntati ključ" do nagrade - sledi namesto te nagrade - lahko tudi izvajanje naslednje vaje (toda to šele, ko so mu zares všeč).

Brez nič - NI NIČ!
Tako dokažem psu, da si nikamor ne želim in pri tem ne hitim. Dokažem mu, da mi je VSEENO za njegov trud in njegovo sodelovanje ter mu dovolim, da vaja postane NJEGOV MOTIV - ne moj. Ko kuža dojame sistem »brez natančnosti ni nadaljevanja«, za edino pot do nagrade mu POČASI postane jasno, da vse kar sledi pomeni nagrado ali vsaj pot proti njej! Paziti moramo (predvsem na začetku), da z nagrado preveč ne odlašamo. Po tej metodi torej psa ne učimo, da nas bo nekoč ''ubogal'' ampak, da bo pripravljen na SODELOVANJE Z NAMI, kar mogoče nekaterim vodnikom ni prav po godu?! Tudi v vsakdanjem življenju je nešteto situacij ob katerih bi bilo psu najlažje pokazati svoj namen, toda to lahko storimo na bolj poučen in koristen način le čas si moramo vzeti za vsako malenkost. Podobno kot pri otroku.

PRIMER: Recimo, da smo se na sprehodu odločili za vrnitev domov po isti poti. Zaradi tega ni potrebno psa, ki hodi na povodcu pred nami opozoriti ali ga celo povleči. Rajši počakajmo, da enkrat sam pogleda v našo smer, ga takoj veselo pohvalimo in se šele takrat obrnimo nazaj. Razlika je občutna. Ta ''manever'' bo zanj pomenil NAGRADO in ne izpolnitev naše zahteve. Za izvedbo našega namena se torej odločimo vedno takrat, ko pes najprej nekaj ponudi. Tako lahko vsako situacijo ali pa učenje nove vaje spremenimo v nagrado!!!

Kaj je potrebno vedeti preden začnemo učiti našega štirinožca? Najprej se moramo naučiti BRANJA SIGNALOV s katerimi kuža izraža svoje počutje. Zavedati se moramo, da je pes bitje sedanjosti in razume ter dojema samo tiste stvari katere se dogajajo ZDAJ, torej v tistem trenutku, ko se nekaj zgodi. Preteklosti ni sposoben razumeti kot zgodovine, prihodnosti pa ne načrtovati, prav tako tudi ne povezovati časovno odmaknjenih dogodkov. Pravimo, da je pes ''BITJE TRENUTKA''! (zelo pomembno) Tako kot vse živali povezuje le dogodke in posledice, ki se dogajajo hkrati.

Ob učenju kužka po tej metodi vedno nagrajujemo le POZITIVNE ODZIVE v željeni smeri. NEZAŽELJENE odzive enostavno spregledamo in jih ZANEMARIMO - kakor da jih sploh nismo opazili. Tako jih bo pes kot "neprofitne" sčasoma sam izločil razen, če ne bo doživljal v njih nenadzorovane potrditve (9.del "ZAKONI USPEŠNOSTI"). Psi, ki poznajo sistem kaznovanja, lahko vztrajno ponujajo nezaželeno vedenje že zato, ker so z ''kontriranjem'' že dosegli svojo potrditev. Če nam kaj ne gre, se vedno vprašajmo »ZAKAJ« in kje je VZROK saj učimo svojega psa. Ne ukvarjajmo se s tem »KAKO« drugi ''zrihtajo problem''. Svoji živali se posvetimo v celoti in temeljito premislimo kako mu bomo neko stvar predstavili, da nas bo kasneje točno razumel kaj ga učimo. Zavedajmo se, da pes počne le stvari, katere smo ga dejansko zavedno ali predvsem nezavedno, naučili sami oz. se jih je naučil medtem, ko smo mu ponujali pretirano svobodo. Ravno ta je največkrat "krivec" za našo kasnejšo slabo voljo.

Psa in njegovo telesno govorico vedno opazujmo podrobno in videli bomo veliko jasnih signalov s katerimi nam kaže svoje TRENUTNO POČUTJE. Bolj kot bomo vešči v tem, bolj se nam bo uspelo spustiti na ''isto valovno dolžino'' in se uglasiti s psom. To pa je ključnega pomena za jasno komunikacijo, ker se tako izognemo marsikateremu morebitnemu nesporazumu ali celo konfliktu med učenjem. Kmalu bomo opazili miritvene signale (nezainteresiranost za vodnika), svarilne signale (opozorila) in signale napeljevanja k igri (ŽELJA) ter mešanice teh prepletajočih se občutkov.

ISKRENA ŽELJA PSA:
je najpomembnejši dejavnik in cilj šolanja po tej metodi zato ji bomo skozi niz člankov posvečali tudi največ pozornosti. Skozi željo psa po sodelovanju lahko dosežemo VSE kar si zamislimo in to na lahkoten, igriv a vseeno poučen in natančen način. Pri učenju psa bodimo predvsem IZNAJDLJIVI in POTRPEŽLJIVI. Paziti moramo le, da nismo prezahtevni, ker bo drugače kuža izgubil ŽELJO - to pa je vse in edino kar imamo v žepu in za kar se ves čas trudimo.

Igra našega psa z drugimi psi je za človeka nekoristna in škodljiva za ugled vodnikove vloge. Če hočemo pristen in tesen odnos s svojim psom je bolje, da kuža pozna samo igro z vodnikom in z nikomer drugim - ravno tako brez crkljanja z mimoidočimi neznanci.
.

Igrivke
.

PASJA GOVORICA

ni napisana s črkami ampak je določena z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, nasršenostjo dlake, notranjo sproščenostjo, aktivnostjo sodelovanja, načinom hoje, z iskricami ali zbeganostjo v očeh, energičnostjo odziva, s telesnimi dotiki, glasovi, vonji ...

»MIRITVENE signale«
nam pes kaže z zehanjem, obračanjem stran od nas, markiranjem, pretiranim praskanjem za ušesi, nemirnim pogledom, vohanjem po tleh, z stresanjem, pretegovanjem, vrtenjem, z nastavljanjem na pot, žretjem trave, hitrostjo prihoda, ''varnostno razdaljo'' ... itd. Vse to lahko izraža zaradi pretirano energičnega ali preglasnega vodnika, prezahtevnega ali ''grobega'' učenja, vročine, motečih dejavnikov ob šolanju, dolgotrajnega dela ...itd. Zavedajmo se, da tudi pes zelo dobro prepoznava naše resnično razpoloženje in namere (dobrikanje, jezo, sovražnost, prilizovanje) zato moramo biti do njega ISKRENI, če hočemo, da nam bo zaupal.

Če se odločimo, da bomo pri učenju s psom ravnali lepo, bomo spoznali tudi »SIGNALE ŽELJE« katere nam bo pes kazal z bliskovitimi odzivi, telesno sproščenostjo, mahajočim repom, iskrivimi očmi in zainteresiranostjo za vsak vodnikov gib. Spoznali bomo "VIDEZ ZADOVOLJNOSTI" psa kakršen je zaželjen v novejšem času.

Da pa bo želja po sodelovanju z vodnikom močnejša, moramo najprej vzpostaviti s psom prav željo po igri. Če hočemo torej svojega psa kaj naučiti, ga moramo najprej ''pridobiti na svojo stran'' to pa pomeni, da se naučimo igrati z njim na način, kakršnega ima neskončno rad. O tem v naslednjem članku »IGRA = SREDSTVO«.
.

Igra s povodcem

Daj - DAM!
Osnovno vodilo razmišljanja ob učenju psov po tej metodi, ki velja za vse elemente in vaje, je po domače povedano »DAJ - DAM«. To pomeni, da se ob učenju obnašamo čimbolj NEVTRALNO: ničesar od psa ne zahtevamo in čakamo, da sam nekaj ponudi. Še več, niti si nič ne želimo kakor da nam je VSEENO, čeprav smo skrbno načrtovali kako naj bi učna seansa potekala. Reagiramo šele če psu uspe, da s svojim vedenjem ''prikliče'' naš odziv. Šele takrat se NA KRATKO poigramo in mu s tem damo vedeti, da je zadel bistvo.

POZOR: Ob učenju psa se nikoli preveč ne veselimo, ker mu s takim obnašanjem ne dovolimo, da bi se tudi on ISKRENO veselil. Piskajoči in glasni vodnik s svojim poskakujoče opičjim vedenjem psa praktično SILI V VESELJE, ker skuša s svojim veseljačenjem prikriti polovično zadovoljstvo svojega psa.

Ko smo kasneje ob učenju z določeno sliko (pozicijo, situacijo, okoliščinami) psa navedli ali stimulirali, da s pridobljeno pozornostjo zaradi igre ali hrane želi sodelovati, ga z »metodami pogojevanja« in usmerjanjem vedenja (5.del) zelo ''racionalno'' poskušamo pripeljati do ciljnega obnašanja. Tako označujemo pozitivne odzive v načrtovani smeri katere pes SAM ponuja. Nezaželjene smo rekli, da enostavno zanemarimo.

Izpiljevanje delčkov s klikerjem

SEMAFOR:
Obnašamo se nevtralno kakor SEMAFOR, ki ob rdeči luči ne reagira, ob oranžni ''klikne'' ali psa pohvali in ga malenkost kasneje ob zeleni luči veselo nagradi z eno od smotrnih nagrad v tistem trenutku. V večini primerov prepustimo pobudo PSU in čakamo, da najprej nekaj ponudi ali napravi, nato pa se šele odzovemo s svojim »POTRDITVENIM SIGNALOM« kateri mu pove, da si je z VEDENJEM pravkar prislužil nagrado in mu jo 1-5sec kasneje tudi damo. ''Racionalno'' pomeni, da njegove želje ne iskoriščamo za vsako ceno, ker jo bo sicer izgubil ampak operiramo glede na njegov »videz zadovoljnosti« dokler ga še kaže, potrjujemo vmesne približke, ki ga vodijo proti cilju in ne pretiravamo z oddaljenostjo tega cilja.

VEDENJSKO POGOJEVANJE:
Temu rečemo tudi vedenjsko pogojevanje; ko mora pes najprej nekaj pokazati ali napraviti, da se zanj ugodna posledica sploh pojavi. Tako kuža dobi občutek, da je ON tisti kateri si želi vsako stvar in se počuti v partnerskem odnosu kot zelo pomemben člen. Zato začne prevzemati odgovornost za svoje početje saj je po sistemu »akcija-reakcija« pes tisti kateri vodi šolanje in ne več vodnik. Ob določenem problemu tako naučen pes kasneje ne bo iskal pomoči pri svojemu vodniku ampak bo navajen, da se znajde sam. Tako si bo že od malih nog utrjeval potrebno SAMOZAVEST in NATANČNOST... INTENZIVNOST in VOLJA do sodelovanja pa bo naraščala le, če pri učenju ne bomo prezahtevni.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

2. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:40:00.000-07:00

2.del: IGRA = sredstvo!

Če hočemo vzpostaviti primeren in zdrav krdelni odnos z našim psom, kar je pogoj za uspešno sodelovanje in jasno komuniciranje, se moramo do našega kosmatinca obnašati ISKRENO, da nam bo lahko zaupal in nam vračal to kar vlagamo v medsebojno razmerje. Rezultat je »OBOJESTRANSKO ZAUPANJE«.

Drugače povedano »KAR DAJEMO, TO TUDI DOBIMO«! Kuža nam sicer ne bo vračal zaradi občutka ''dolžnika'', ker tega ni sposoben, ampak iz srca! To je tudi največ kar lahko pes ponudi. Če se še tako trudi, nam ne more priboriti medalj, sanj, pokalov in uvrstitev. Le te si moramo s pravilnim delom prislužiti SAMI. Zavedajmo se:

PES = ODSEV v ogledalu
in sicer naših sposobnosti, našega odnosa ter našega načina šolanja! Vsako morebitno valjenje KRIVDE!!! na psa za slabe rezultate, neuspehe ali grde razvade je popolnoma brez osnove. Vodniki jo moramo prevzeti sami nase.

Ob sožitju z našim štirinožcem moramo razumeti kako PSI gledajo na svet okrog sebe. Če komuniciramo z njimi v skladu s SPOSOBNOSTJO njihovega dojemanja nam bo šlo učenje veliko lažje in hitreje ''od rok'', kot če gledamo na medsebojni odnos samo egoistično in posplošeno iz človeškega vidika. Pes je »najboljši človekov prijatelj« in prav je, da mu znamo dokazati, da velja tudi obratno. Privoščimo jim vedno le tisto, kar imajo najraje. Pa tudi to ni najenostavnejše. Psa moramo skozi prijeten odnos najprej spoznati, priti do njegove osebnosti, da bi lahko spoznali kaj ima najraje: kakšne priboljške, kakšne igrače in kakšna igra mu najbolj ugaja. Med seboj se namreč razlikujejo - tako kot ljudje.

Sledenje poškodbe tal

INSTRUMENTI USMERJANJA VEDENJA:
Po tej metodi učimo pse brez vsake prisile z uporabo »INSTRUMENTOV« kot so igra, hrana, skušnjava, pohvala, zadovoljitev nagonskega interesa, priboljšek, prostost ali ljubosumje.

»BREZ PRISILE« pomeni:
brez kaznovanja s kakršnokoli silo, fizičnim ''nakazovanjem'' ali fiz. "korigiranjem'' vaj, predvsem pa brez PSIHIČNE PRISILE: trmarjenja oz. ''posiljevanja'' psa, brez poviševanja glasu, vpitja, zahtevanja, znakov ošabne ukazovalnosti ali jeze, brez grozečih pogledov - gibov rok ali telesa in pretiranega pomaganja pri reševanju ''problemov'' ali izvedbi vaj. Naučimo se psa stimulirati na tak način, da bo sodeloval z nami izključno iz LASTNIH INTERESOV!

Možne načine uporabe »instrumentov« pri šolanju bomo spoznali kasneje, ob tem pa bo pomembno, da med učenjem skrbimo in pazimo na »štiri glavne stvari!!!«, za katere moramo dobiti prefinjen občutek doziranja od katerega je najbolj odvisno, kako uspešni bomo pri učenju svojega psa. Nezbran vodnik, ki ob učenju pozablja na katerokoli od spodaj naštetih stvari ne bo uspešno šolal svojega psa tako, da bi ta imel občutek, da je sodelovanje z vodnikom res NAGRADLJIVO ampak bo kvečjemu utrudljivo. Zato se učenja lotimo le takrat, ko smo umirjeni, sproščeni in skoncentrirani.

Obremenitev psa v ravni liniji

1.»KOLIČINA« učne snovi

Dodajati jo moramo zelo pazljivo, postopoma in jo sproti prilagajati brez, da bi pes opazil našo pretirano željo po "še". Potrpežljivo moramo čakati, da ta želja počasi pride iz psa. V tem poglavju se bomo naučili igranja s psom tako, da pes uživa. Če bomo pri tem uspešni, ga dobro opazovali kako se obnaša, ko zamenjamo igračo oz. plen in si želi ponovne igre, bomo spoznali »videz zadovoljnosti«. Tak videz naj bi pes ohranjal ves čas učenja. Količino učne snovi moramo prilagajati tako, da ne prekoračimo časa, ko kuža ŠE kaže željo po igri. Se pravi, da lahko uporabljamo igro tudi kot VZVOD za to, da izvabimo iz psa neko vedenje ampak v tem ne smemo pretiravati. Pes nam je sposoben obrniti hrbet takoj, ko bo začutil našo pretirano željo.

»KOLIČINA SNOVI«: je torej odvisna od počutja psa, prisotnih »motečih dejavnikov«, zahtevnosti učne teme in mentalne dovzetnosti psa za reševanje ''miselnih rebusov''. Vsota vseh naštetih vplivov se lepo kaže na obnašanju kosmatinca, če ga le malo podrobneje opazujemo med šolanjem. Naj velja pravilo "MANJ = VEČ". Če bomo količino dela prekoračili, bomo "izgubili psa", kar bo pes najprej komaj opazno, potem pa vse bolj nazorno kazal z miritvenimi signali. Tako mu lahko le z par minutkami prekoračitve pokvarimo ves dober občutek, ki smo ga uspeli ustvariti med vadbo. Podobno je pri ljudeh le, da ljudje vnaprej vidimo svoj cilj za katerega se trudimo, pes pa tega ni sposoben in je zgolj pripravljen uživati v tem trenutku.

2."TIMING" oz. Trenutek označitve
zaželjenega vedenja je zelo pomemben, ker pes ni sposoben povezovati časovno odmaknjenih dogodkov! Trenutek označitve zaželjenega vedenja je za psa edina oprijemljiva točka, ki mu pomaga razumeti prijetnost (ali neprijetnost) določene sličice v filmu vedenja. Ko ga učimo, uporabljamo torej kratke »POTRDITVENE SIGNALE« kot so: JA! , TO! , AU! (Priden!, Bravo!, O.K.!, Tako!, Čudovito!, Super! ... - so več zložni signali in manj primerni za točno označitev). V novejšem času se, predvsem za mlade kužke, največ uporablja ''klik''. Tega naj bi spoznal vsak vodnik in vsak pes. Zvok klikerja ima prednost, ker sta ton in glasnost vedno enaka, kar pomeni za psa vedno samo ene vrste sporočilo, je pa malenkost odveč med samo igro zato ga imajo nekateri navezanega na zapestje s kratko vrvico, drugi obešenega okrog vratu. Ne pozabimo; zvok klika lahko uporabljamo tudi med igro kadar pes močno strese plen, kadar zmaga in kadar ga prepusti v menjavo za priboljšek. Ob besednem signalu imamo proste roke in je primernejši predvsem kasneje, ko smo ob šolanju dosegli potrebno umirjenost, ton in jakost našega glasu pa sta počasi postala izenačena.

Kontrola zadka

Če se odločimo za KLIKANJE:
moramo najprej povezati zvok klika s prihajajočo hrano brez pogojevanja, da bi si moral kuža z vedenjem zvok prislužiti (KLASIČNO pogojevanje). Za povezovanje klika s hrano se odločimo, ko si pes želi »akcije« in ne počne ravno kakšne ''neumnosti''. Ničesar ne ''zahtevamo'' ali pričakujemo! Briketek zakotalimo po tleh tako, da ga pes vidi in ko ga oblizne s tal, točno takrat je prav, da se zasliši "klik". Spet naslednji briketek zakotalimo malenkost v drugo smer in, ko ga pes oblizne = "klik". Spet tretjega med nogama nazaj itd. Če zamudimo ni nič hudega, če sploh ne kliknemo. Pomembno je le, da ne klikamo v "tri krasne". Na koncu učne ''seanse'' 5-15 ponovitev, sledi kratka igra. Namesto zadnjega klika veselo vzkliknemo »SKOČI« ali »IGRA« in potem izvlečemo igračo. Po cca.20 dneh občasne vadbe pes komaj čaka kdaj bo spet zaslišal zvok, ki mu prinaša priboljšek. Tako nam v pasjih očeh počasi raste cena! Zvok klika in sodelovanje z vodnikom mu postane neubranljivo privlačno. Če smo to pomembno uvodno obdobje NEUBRANLJIVEGA!!! »klasičnega pogojevanja« preskočili, smo izpustili pomemben korak pri učenju.

Šele zdaj nastopi čas, ko psu začnemo pogojevati ''klik'' z zaželenim obnašanjem (VEDENJSKO pogojevanje). Psa moramo dobro opazovati in NEVTRALNO - časovno čimbolj točno označevati ZAŽELJENE DELČKE obnašanja proti cilju. Za vsakim klikom sledi hrana in na koncu igra. S klikanjem torej psa NE KLIČEMO k sebi!!! ampak mu ''govorimo'', da zdaj počne nekaj KORISTNEGA, za kar bo nagrajen. Če nadaljujemo z učenjem (hrana, hrana...igra) je po nekajkratnih intervalih ob zaključku vadbe vedno »KONEC« -NIMAM ČASA! S tem psa nekako ''izklopimo''. Po tem več ne nasedamo na ''pregovarjanje'' psa da bi ŠE, ampak ga pospravimo! Naj pripomnim, da je to morda od vsega še najtežje!!!

Posamezne »UČNE ČLENE« kot so sedenje, ležanje, osn. položaj, preskoke, vodljivost, obkrožanje, nakazovanje, sledenje, oblajanje, ... učimo LOČENO in potrpežljivo enega za drugim, po en teden ali tudi po več kot 12 mesecev ter POSTOPOMA dodajamo zahtevnost glede na moteče dejavnike. Utrjene učne člene kasneje povezujemo v krajše »verige« in tako počasi sestavljamo »mozaik« končnega vedenja. Če kdaj zamudimo točen čas označitve zaželenega vedenja, rajši spustimo potrditev kakor da psa zmedemo s prepoznim ''klikom''! Med šolanjem ga moramo torej dobro opazovati in tudi vzdrževati vizuelni kontakt z njim. Tako počasi gradimo NAVEZAVO z našo zverino.

Medsebojna navezava

Če pes med šolanjem gleda stran in ga ''zanimajo'' druge stvari, je to eden izmed »miritvenih signalov« oziroma smo pri šolanju prezahtevni. Edina pot je OBNOVITVENI POSTOPEK in »vrnitev« za 14 dni ali pa za 1 leto nazaj. Pes ne trpi vsiljevanja!!! oz. se ob tem uči čisto druge stvari, zaradi katerih se nam vse hitenje kasneje maščuje.

3.»KRITERIJ« oz. Stopnja težavnosti
dela neizkušenim kot tudi izkušenim vodnikom največ težav, ker smo največkrat (tudi jaz!) prezahtevni še posebej pri mladih psih, zato se malo ustavimo pri tem poglavju.

Vsak pes je torej osebnost zase, katero moramo znati razumeti. Če bi radi veselega psa, kateri bo rad počel naučene stvari moramo rahločutno dozirati zahtevnost učne teme. Pes uživa v tem, da ''rastura'' in paziti moramo, da slučajno MI ne postanemo tisti, ki "rasturamo". Med učenjem z nenehnimi nagradami in opazovanjem veselega psa se rado zgodi, da nas zanese predaleč in kaj hitro se vsa stvar spreobrne.

PES NI NEUMEN!
in takoj opazi, da NAM je neka stvar postala bolj všeč kot pa njemu in lahko nastopi stanje ''navideznega veselja'' katero je navzven zelo težko takoj opaziti, da bi še pravočasno zaključili do tedaj morda zelo uspešno učenje. Priporočam snemanje s kamero! Opazili bomo nešteto drobnih vzporednih napak katerih se moramo čimprej znebiti. Obenem opazujmo kakšne »drobne signale« nam pes daje preden ga mine želja, da jih bomo naslednjič pravočasno prepoznali oziroma, da do njih sploh ne bi prišlo.

4.»MOTEČI DEJAVNIKI«
kateri vplivajo na padec koncentracije oziroma želje, imajo pri tej metodi večji vpliv, ker je pes navajen, da posvečamo skrb vsaki malenkosti ob šolanju. To bo poskušal izkoristiti in vsako drobno stvar, ki ga moti tudi prikazal z »miritvenimi signali«.

Moteči dejavniki so: vročina, zvok sirene ali mobitela, mrak in sence, dež, hrup, prisotnost psov ali otrok, avtomobili, krave, vlak ali avioni, razne smeti, luže, krtine, zvonjenje, metulji in mrčes, madeži na podlagi, izstopajoče travne bilke ...Zmoti ga lahko celo luna, ki podnevi nima kaj iskati na jasnem nebu. Vse to je normalno in sčasoma mine, če le preveč ne nasedamo "trikom". Nezaželeno vedenje smo rekli, da zanemarimo, naslednjič pa se delno izognemo premočnim dejavnikom že pred učenjem in jih le postopoma dodajamo.

Vzporedno z markerjem

PRIMER: Ob prijaznem in obzirnem učenju ter »previsokih kriterijih in težkih pogojih« lahko pes kot »materialist, izkoriščevalec in egoist« ZAVRAČA celo ponujeno hrano ali igro (tudi to je normalno) in postane preveč IZBIRČEN ter s tem vodnika ''razjezi''. Vsi smo namreč le ljudje in v tem primeru je najbolje, da takoj prekinemo učenje, psa pospravimo in ga osamimo. S tem smo psu odvzeli nekaj dobrega (ukvarjanje z njim) in ga na sicer lep način kaznovali, toda vseeno bolje kot da trmasto nadaljujemo z neuspešnim delom in ga silimo. Krivi smo sami. Naslednjič delamo v lažjih pogojih in malenkost spustimo »kriterij«! V takih primerih se nikoli NE JEZIMO saj bi s tem psu pokazali, da smo si neko vedenje želeli - namesto, da bi si ga on. Pes nas bo takoj ocenil za vsiljivca in si v prihodnje sam sodelovanja NE BO ŽELEL. Ostali bomo brez glavnega aduta - ŽELJE PSA.

Med učenjem se nam večkrat zdijo stvari povsem logične in samoumevne, pes, kateri gleda nanje s povsem »DRUGEGA vidika« pa jih ne razume. Njemu npr. ni do hitrega vsedanja ampak do NAGRADE! Naše trmarjenje (psihična prisila) brez prilagajanja ne obrodi sadov in je zanj lahko zelo stresno.

PRIMER: Če smo naučili kužka »en element«, da se VSEDE in to kakorkoli, naslednji dan pa bi že radi, da se vsede poleg nas in to hitro ter še poravnano, smo uč.elementu dvignili »kriterij« za 3 stopnje naenkrat (NAROBE!). Če pa smo se hoteli pred prijatelji še pohvaliti kako sposobnega psa imamo in ob množici »motečih dejavnikov« (vročina, gruča ljudi...) pričakovali, da se bo iz sedečega položaja premaknil vzporedno z nami še en korak naprej in se ponovno usedel ob levi nogi, smo dodali še drugi »učni element« (hoja ob vodniku). Pes nas ne bo NIČESAR VEČ razumel, povrhu pa je na soncu med ljudmi in psi še težje.

PRAVILO: »Naenkrat vedno UČIMO LE EN NOV ELEMENT in ko ga pes osvoji DODAJAMO PO EN »KRITERIJ« - zahtevnost. Pes nas ne bo razumel, če bomo pri učenju dodajali po 2 nova učna člena naenkrat (zelo POMEMBNO)! Zaželjeno vedenje vedno razdelimo na zelo majhne dele (člene, elemente, oz. slike), kriterij pa postopno dvigujemo šele, ko kuža posamezni učni element že dobro obvlada.

»NIČESAR NE ZAHTEVAJ OD PSA«!
Vzemi si čas za vsako najmanjšo stvar in bodi potrpežljiv. Nestrpen in nerazpoložen vodnik, ki hoče po bližnjici do nekega rezultata bo postal za psa NEPREDVIDLJIV, pes pa ga ne bo ničesar razumel. Zapomnil si bo edino situacije in dogodke katerim se mora naslednjič izogibati, da mu ne bo neugodno. To bo jasno kazal z MIRITVENIMI SIGNALI - zehanje, ovohavanje, gledanje vstran, markiranje, sklonjena glava, žretje trave, nezainteresiranost, pri odpoklicu pride počasi, žalostna ušesa, obrne nam hrbet, stresanje, praskanje za ušesi, pretegovanje itd. Če pes kaže več vrst teh signalov naenkrat pravimo, da je v STRESU. Počuti se lahko celo bolj potrto in užaljeno, kakor bi ga fizično kaznovali in verjamemo mu lahko, da ne laže!

Čuvanje z oblajanjem

Z nenehnim spuščanjem in dodajanjem težavnosti učenja, psu dokažemo, da nam ni mar za končni rezultat temveč, da se gremo samo igro v kateri nam pes dokazuje česa vse je zmožen. S prilagojenim variranjem kriterijev ob težavah psu lahko omogočimo, da se v tej igri počuti kot ZMAGOVALEC! Na tak način lahko pridemo hitreje do boljšega rezultata kot, če trmarimo in ne popuščamo z zahtevnostjo. Izboljšavo lahko dosežemo tudi z izbiro mirnejšega kraja in izbiro časa, ko je naš pes ponavadi najbolj aktiven.

MOMENT ZAKLJUČKA VADBE:
Vadbo je najbolje zaključiti takrat, ko je kuža še na vrhuncu sodelovanja z nami in je uspešno opravli vsaj eno vedenje, ki smo ga učili. Naj nam ne bo žal ''pospraviti'' psa malenkost prej kot smo načrtovali, če mu je neko vajo uspelo hitro osvojiti. Dokažimo mu, da je naš čas dragocen. Tako se bo kuža naslednjič obnašal kar SAM kot pobudnik aktivnosti, vodnik pa mu bo s svojim sodelovanjem samo ustregel:
.

a.) DELOVNI RITEM učenja bo torej določal PES s svojim »videzom zadovoljnosti« in nič več vodnik s svojimi željami in zahtevami. Pes bo s svojim zanimanjem in eksplozivnostjo odziva določal tudi kateri
b.) NAČIN UČENJA mu najbolj odgovarja ter s svojimi drobnimi signali določal
c.) ČAS TRAJANJA uspešnega učenja.

V vsakem psu je PLENSKI NAGON - bolj ali manj izrazit. Sistem motivacije z igro preko plena v KOMBINACIJI s hrano je zelo učinkovit za uspeh na kateremkoli področju šolanja. Pri vzpostavitvi odnosa preko igre smo sicer v veliki meri odvisni od pasemskih značilnosti psa in podedovanih lastnosti nagona po plenu. Vsekakor je ta nagon v vsakem psu, le zatirati ga ne smemo. Velja ga izkoristiti v največji možni meri ob pravilnem upoštevanju krdelnih pravil. Psu se moraš naučiti nevsiljivo pokazati, da je nenehna pozornost usmerjena nate - ključ - do igre s teboj.

Obramba je igra

Igra je SREDSTVO:
za nadaljnjo uporabo med šolanjem na pozitivno motivacijo. Pri učenju na ta način je pomembno, da ničesar ne zahtevaš od psa in mu daš možnost, da ON IZBERE kateri način igranja in kakšna igrača mu je najbolj všeč. Tista, katero si sam izbere med vsemi - ali jo celo ukrade, je najprimernejša tisti moment. Obstaja več vrst tehnične igre: metanje žogice, frizbija ali palice katero prinese, izmenično metanje dveh žogic ali izmeničnega nastavljanja dveh igralnih ''klobas'' ... Vse naštete igre so precej fizično utrudljive za psa, zahtevajo več prostora in zaradi tega niso primerne za pogosto uporabo v šolanju. Zmorejo jih le aktivni psi z zverziranim vodnikom. Zato se bomo posvetili IGRI PREKO PLENA iz roke, katera utrjuje osebni kontakt z živaljo.

Pravilen način igranja s psom pomeni, da igra poteka na tak način, da je VŠEČ PSU in ne njegovemu VODNIKU. Zavedati se moramo namena igre in to je »ŽELJA PSA«, da bo prav zaradi užitka ob igri z nami pripravljen kasneje sodelovati pri učenju. Večina ljudi si napačno predstavlja v kakšni igri pes uživa. Vsak je rad zmagovalec in psu moramo to tudi omogočiti.

Pes uživa v tem da ''rastura'', da zmaguje, da se počuti ''frajer'', da trga plen iz naše roke in skozi ta plenski nagon uživa v tem, da "premaguje vodnika" in se s tem potrjuje. To mu lahko in moramo dovoliti, ker ni nobene nevarnosti da bi si kasneje dovolil polastiti tudi nas, če ga navadimo na pravilo:
.

»IGRO VODI PES - IGRAČA JE MOJA«
Ta igra naj postane osnovni balsam kateri psu daje občutek da je močan, njegova pasja osebnost pa spoštovana in potrjena. Spuščanje psov, da se igrajo med sabo ni priporočljivo! Če nam je v interesu pristen odnos potem je bolje, da pes pozna samo igro z vodnikom. Crkljanje prijateljev mu samo meša sliko, ki mu jo poskušamo ustvariti.

NAČIN igranja:
Začnemo na ta način, da pred ZDOLGOČASENEGA psa pokleknemo in z bombažno krpo (brisačo) počasi delamo polkrožne gibe pred sabo PO TLEH (zajec beži po tleh - ne po zraku). Na začetku je lahko krpa navezana na 1m dolgi vrvici, ta pa na 1,5 m dolgo palico - kakor bi lovili ribice (če nam pes ne zaupa). Ko pes pridobi zaupanje, palico umaknemo in se igramo samo preko vrvice in ko uvidimo, da je uživanje psa premagalo nezaupljivost do nas lahko opustimo tudi vrvico in se igramo direktno preko plena iz roke. Med igro NIKOLI ne gledamo psa predolgo v oči, ker to pomeni grožnjo, ampak večkrat pogledamo stran kot, da nas vse skupaj sploh ne zanima. Kasneje krpo nadomesti igralna klobasa z ročkama in potem žogica na vrvici. Najprej mehkejša in kasneje lahko odpornejša, trša.

Igra s povodcem

Ko pes zgrabi plen moramo dobiti »prefinjeno mehak in nežen občutek« v prožni rami, komolcu in mehkem zapestju. Psu prepustimo vlečenje in ''trganje'', mi pa UMIRIMO!!! svojo roko in mu s tem takoj prepustimo pobudo. Tako mu brez besed pokažemo, da spoštujemo njegovo prizadevanje.

Igra se razvija v smeri psa tako, da se s svojo močjo pomika vzvratno mi pa pustimo, da PREMAGUJE NAŠO TEŽO TELESA in nas vleče levo - desno kot otroka v svojo smer. Vmes kdaj pa kdaj malo ''zategnemo napetost'' in mu spet takoj prepustimo pobudo, da strese in začne ''ubijati'' ali trgati plen. Če medtem rahlo renči, je to od ugodja. Ob tem ga lahko tiho bodrimo npr.: AU! kako si močan, AU! čakaj no malo, AU! roko mi boš izpulil. Navadil se bo, da ON VODI igro in da AU! pomeni da on zmaguje. Pravilna igra poteka dvosmerno, toda s premočjo psa. Ko on ''trga'' mi svojo roko UMIRIMO, ko se pes umiri rahlo zategnemo proti sebi in rahločutno držimo napetost, ki jo spet takoj popustimo ob naslednji ''akciji'' psa. Pri psih, ki kažejo izrazito dominantno vlogo naj bo čas igranja zelo kratek, dokler imamo situacijo še pod kontrolo.

Sprejem psa

Druge roke na začetku NE uporabljamo pri igri, ampak z njo po pribl. 10-30 sec igre vzamemo dišečo hrano iz žepa in jo ponudimo psu tik pred gobec samo za povohat, z ''igralno roko'' pa istočasno napetost ČISTO POPUSTIMO!!! in smo TIHO:

MENJAVA igrače:
Pes bo razumel, da je zmagal in poskušal pojesti dišeči priboljšek iz druge roke tako, da bo moral izpustiti plen. Možne so dve poti:

1.Če bo za hrano ''zagret'' in takoj spustil plen pustimo, da ta pade na tla.
2.Če mu plen pomeni več kot hrana, ga z drugo roko primemo za ovratnico (brez zategovanja), z igralno roko plen IZPUSTIMO in počakamo, da se pes s plenom malo umiri. Nato mu ponudimo hrano in mu jo vztrajno tiščimo pred gobec. Ko bo prej ali slej izpustil plen pustimo, da ta pade na tla ter držimo ovratnico tako, da več ne more do njega, mu prepustimo priboljšek in ga istočasno pohvalimo.

Nato POČASI BREZ HITRIH GIBOV!!! skrijemo igračo za svoj hrbet ali v žep izven zornega kota psa. NIKAMOR SE NAM NE MUDI dokler pod: 1.-držimo salamo v drugi roki tako, da jo lahko samo malo grizlja ali 2.-čvrsto držimo psa za ovratnico, da ne more do plena. Šele, ko je igrača POČASI SKRITA, mu pod: 1.-prepustimo priboljšek ali 2.-ga spustimo za ovratnico.

Menjava plena

Šele kasneje, ko vama gre menjava igrače že tekoče in brez konflikta, lahko potiho izrečemo še besedo ''menjava'' ali ''meni'' ali "pusti", kar pomeni, da se mu to splača. Pes bo besedo povezal z gladko, nekonfliktno menjavo za katero bo nagrajen. Počasi bo tudi pridobil zaupanje. Ko imamo igračo katero smo zamenjali v žepu, imamo MOČ, občudovanje psa in možnost po uspešni igri malo počakati, da ocenimo »željo psa« za nadaljevanje. Vedno smo mi tisti, ki zaključimo aktivnost po lastni presoji tako, da ima igra svoj smisel in v tem ne pretiravamo v nedogled!

Če smo pomen igre razumeli, bili pri igri dovolj PASIVNI ter psu prepustili pobudo in mu dovolili da zmaguje, bo pes kazal ŽELJO po ponovni igri, če ne, smo bili še vedno pregrobi oziroma pes nima zaupanja v nas. Če pa je želja velika, mu lahko privoščimo še eno ali dve runde in potem zaključimo ter se NE damo več pregovoriti!

Uživanje

Z igro prenehamo ob točki RAZGRETOSTI, da se pes ne bi naveličal ali se preveč razvnel. Tako bo imel kuža naslednjič še večjo željo, nikoli pa si igre ne smemo zaželeti MI! Če pes ob priliki igračo kdaj ukrade, da bi se igral z nami smo sami krivi, ker nismo pospravili igrač za seboj, zato bodimo veseli, se na kratko poigrajmo in vedno zamenjajmo plen za hrano. Bolj veselo kot se pes igra - KRAJŠA naj bo igra.

Vzpostavitev odnosa preko uspešne igre je najpomemnejši temelj bodočega sodelovanja s kosmatincem! Če se temu poglavju dovolj posvetimo, se bo pes rad igral z nami ter pri tem neskončno užival. In če nam bo tudi zaupal, da vedno dobi nagrado za menjavo vsakega plena in ga brez konflikta prepustil, potem ''SMO NA KONJU'' in gremo lahko naprej.

Zdaj pa z rahločutnostjo na plan! Začutimo našo žival kot osebnost, ne kot psa. Tu se pokaže obojestranski odnos, talentiranost vodnika in naša prilagodljivost. Preko tega psu najbolj jasno povemo, koliko nam pomeni toplina njegove bližine.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

3. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:39:00.000-07:00

3.del: ZDRUŽENJE S PASJO OSEBNOSTJO

Posvetimo se zelo koristni temi VLOGE VODNIKA v prijetnem partnerskem odnosu, kjer vlada prijateljsko ozračje med človekom in psom tudi ob šolanju. Najpomembnejše je to, kako smo se pripravljeni in sposobni v vsakem trenutku postaviti v VLOGO PSA ter biti z njim na ''isti valovni dolžini''. Le tako namreč lahko predvidevamo, kako se naš kuža POČUTI v danem trenutku in kaj je sposoben takrat RAZUMETI. Poskusimo se med učenjem sprostiti in se ''spustiti'' na isto raven dojemanja, kakor jo doživlja naš pes. Poskusimo biti z njim na nek način POVEZANI.

Psi ne uporabljajo slovenskih besed in stavkov za »IZRAŽANJE in KOMUNICIRANJE« med sabo. Njihove ''BESEDE'' so izražene z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, z nasršenostjo dlake na različnih delih telesa, izrazom ustnic, stresanjem telesa, položajem jezika, pretiranim pretegovanjem, markiranjem, z načinom hoje in približevanja, z odsevom v očeh in usmerjenostjo pogleda, z ''zehanjem'', pozo postavitve telesa, energičnostjo odziva, s telesno sproščenostjo oziroma ''zategnjenostjo'', s telesnimi dotiki, vonji, glasovi, z obrazno mimiko itd... Psi tvorijo »STAVKE in pogovor« z uporabo neštetih KOMBINACIJ teh izrazov. Vsaka kombinacija tvori in nosi samo ene vrste SPOROČILO katerega psi med seboj zelo dobro razumejo in večinoma tudi upoštevajo.

Spodaj imamo nazoren primer izražanja pasjih signalov pri OBRAMBNEM NAGONU. Če malo bolje pogledamo kaže leva psica očitne SVARILNE SIGNALE bojevitosti: Pokončna in zategnjena drža telesa, neuklonljiv pogled, vztrajno stoji na svojem mestu, nasršena dlaka na hrbtu, vratu in visoko dvignjenem repu, kazanje zob in celo prsti na zadnjih nogah so ''našopirjeni'' in vkopani.

OBRAMBNI NAGON = Bojevitost ali izogibanje

Desna psica ob srečanju izraža MIRITVENE SIGNALE izogibanja kljub temu, da je na domačem dvorišču in skuša očitno razburjeno in preplašeno psico, ki je na tujem terenu »pomiriti« z: v loku upognjeno mehko držo telesa, malenkost nazaj položenimi ušesi, oblizovanjem in občutno nižjo držo glave, s pogledom ki gre mimo nasprotnice, z nasršenostjo dlake na vratu, hrbtu in repu toda ta je spuščen, z zadržanim izogibanjem konfliktu in s pripravljenostjo popuščanja.

Če »PASJE GOVORICE« ne bomo podrobno opazovali in upoštevali tudi ljudje, ne bomo nikoli razumeli kakšno je POČUTJE PSA v tistem trenutku in kaj lahko na osnovi tega počutja pričakujemo. Če hočemo med učenjem dobiti koristno »POVRATNO INFORMACIJO« o tem, kako je naše DELO kakovostno in primerno v tistem trenutku, moramo torej psa med šolanjem natančno OPAZOVATI!!! V tem bomo toliko bolj uspešni, če bomo analizirali njegove signale s primerljivostjo njegovega obnašanja tudi v vsakdanjem življenju.

OBOJESTRANSKI PRETOK INFORMACIJ:
je pri učenju psa po tej metodi najpomembnejši element uspešnega šolanja!!! Če MIRITVENIH signalov, s katerimi nam pes sporoča svoje nelagodje in neprijetne občutke ob šolanju ne bomo upoštevali, ga učimo, da so ''nesmiselni'' zato jih bo počasi nehal uporabljati in ostali bomo brez dragocene povratne informacije.

Pozornost

REZULTATI UČENJA bodo primerljivo sorazmerni sposobnosti prilagajanja VODNIKA svojemu psu v danih pogojih učenja. Drugače; bolj kot si sposoben OPAZOVATI svojo žival, jo RAZUMETI in se z njo POENOTITI, boljši bo UČINEK sodelovanja. Šablonska pravila katera naj bi veljala za vse pse, po tej metodi ne obstajajo. Uporabne niso niti metode zbiranja posameznih učnih delčkov prenesenih iz različnih kontekstov učenja. Za vsakega psa veljajo svoja pravila.

V grobem naj bi sicer učenje na izgled potekalo enako, toda bistvo je v tem, da se zna vodnik svojemu psu približati individualno. Vsak pes je svoj svet zas, podobno kot človek. Ne smemo pa poenotiti krdelne vloge in razumevanja ljudi - s pasjim dojemanjem. Tu se močno razlikujemo med seboj. Pes je v osnovi žival, zver določene pasme, ki ima svoje značilnosti. V prvi vrsti potrebuje izživljanje svojih nagonov. Crkljanje razume povsem drugače kot je človekov namen. Pes je pes in nič drugega, čeprav se vseeno med seboj močno razlikujejo po karakterju. Spoznavanje osebnosti kosmatinca je ključ, ki vodi do izkoriščanja posameznikove kapacitete.

VSAK PES JE DRUGAČEN!
in NI ''rekvizit'' katerega izkoriščamo samo takrat, ko ga potrebujemo. Je žival, je živo bitje, je prijatelj in je osebnost s svojimi OBČUTKI. Šolanje psov ni posredovanje ''kuharskih'' receptov ali ''vremenskih napovedi'', temveč najprej učenje vodnikov pravilnega ODNOSA do psa in šele potem primernega NAČINA pristopa. Posvetimo se torej najprej odnosu.

Metoda prilagajanja vodnika temelji na tem, da je vsaka pasja osebnost UNIKAT! Ker se psi med seboj razlikujejo, je treba iskati rešitve za VSAKEGA POSEBEJ! Tako nam ostaja edino, da izberemo ali se bomo MI prilagajali psu - ali pa se odločimo za ''zastarele metode'' po katerih psa prilagajamo sebi in mu na ta način že takoj damo vedeti, da je v odnosu z nami manjvreden?! Vmesne poti ni.

Z izvajanjem FIZIČNEGA NASILJA nad svojimi kužki določamo MEJE, do kamor seže človekova sposobnost prilagajanja pri šolanju psov. Namesto, da bi ljudje kot razvitejša bitja izkoristili svojo prednost »NAČRTNEGA razmišljanja« in se posvetili dojemanju svojega »najboljšega prijatelja«, se pri zatikanju ob učenju raje zatekajo k primitivnim metodam ''šolanja'' psov. Z nepotrebnim cukanjem psa in načrtovanim fizičnim kaznovanjem samo dokazujemo, do kje seže človekova potrpežljivost oziroma naša INTELIGENCA!

RAZMIŠLJAJ Z GLAVO - IN NE S POVODCEM!

Ko dobimo mladička, se ustvari EDINSTVENA!!! in neponovljiva KOMBINACIJA med psom in vodnikom, rezultate njunega sodelovanja pa je nemogoče napovedati. Splošne ''zagarantirane'' metode šolanja za sicer »UNIKATEN odnos« med psom in vodnikom torej ne obstajajo. Opravita lahko seveda določen izpit kar pomeni le, da je vodnik prikazal zadovoljivo vodljivost in poslušnost psa v mejah korektnega sodelovanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da se je uspel približati pasji osebnosti do te mere, da bi jo dejansko SPOZNAL in RAZUMEL ter učenje znal na osnovi tega kasneje tudi v vsakdanjem življenju potrpežljivo po svoje nadgrajevati. Vodnik, ki gre pri šolanju kar preko občutkov svojega psa in jih namerno zanemarja, dolgoročno sam sebi koplje jamo.

Za psa si je treba vzeti čas in vanj vložiti veliko truda, komur je to v veselje. Prav tako npr. tudi v papige, ki ne govorijo kar same od sebe toda z njimi so pri učenju določeni zelo potrpežljivi. Pri učenju psa pa se večina ljudi naveliča potrpežljivega ukvarjanja. Že po parih mesecih začnejo iskati "bližnjice" (če ne že kar takoj na začetku) ali pa jih preprosto zaprejo v stanovanje za 10 ur in jih ne zanima kaj tačas pes počne, če le ne uničuje opreme. Ko pridejo domov jih malo pocrkljajo, spustijo na potrebo, vržejo kak priboljšek, jim dajo igračo in mislijo, da so s tem poskrbeli zanj?! Toda pes ni človek - ampak zver! Potrebuje gibanje in ukvarjanje z njim primerno starosti in pasmi. To pa je delo. Trdo in načrtno delo, od malega naprej. Tako kot z otrokom.

Že pri mladiču, se moramo spustiti na NJEGOV nivo in poskusiti gledati na svet iz NJEGOVE strani. To večina vodnikov razume. Zakaj bi torej, ko odraste, delali z njim drugače?! Psi odraščajo zelo hitro, toda vedeti moramo, da je leto dni star pes še vedno mladič, v sicer velikem telesu. S svojimi željami in preuranjenim pričakovanjem izkazovanja sposobnosti psa samo zaviramo njegov duševni in psihološki razvoj. Tako posredno ne dovolimo, da bi se vse kvalitete, ki se skrivajo v psu razvile po NARAVNI POTI. Treba je potrpeti, da skozi sproščen odnos ob šolanju pes SAM začne kazati in ponujati zaželene stvari ter mu jih temu primerno samo pomagamo izživljati. Da torej želja pride iz psa. Tako mlademu psu omogočimo, da pokaže kdo in kaj sploh v resnici je!

''Za mano'' - tukaj je nekdo hodil!

Šele, ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in upoštevati psa kot OSEBNOST je možno šolati po tej metodi. Posvetimo se učenju svojega psa, vsak na svoj delno PRILAGOJEN način, brez hitenja in izpolnjevanja časovnih rokov. PES SE UČI VSE ŽIVLJENJE tako kot človek in nikamor naj se nam ne mudi. Dovoliti mu moramo, da se bo naučil kaj novega tudi, ko bo star 5, 6, 7 ali tudi 9 let. Zakaj bi mu vsilili ''vse znanje'' v prvih dveh letih in potem celo življenje ''drgnili'' iste stvari? Treba je začeti takoj - pri dveh mesecih - in potrpežljivo usmerjati vedenje s hranjenjem iz roke. Mlademu psu je skoraj greh nasuti briketke v posodo in mu jih zastonj podariti. Prav je, da si enega po enega preko dneva - prisluži. To pomeni potrpežljivo, načrtno in prijazno ukvarjanje na dolgi rok.

Tudi človek se počuti bolje in koristneje v svoji službi, če se dogaja vedno nekaj novega in zanimivega. Enolične in dolgočasne službe nas ravno tako ''morijo'' in se neradi odpravljamo na delo. Nič ni narobe, če se pes uči stvari počasneje kakor drugi psi. Narobe je obratno, če z učenjem PREVEČ HITIMO lahko povzročamo dolgoročne posledice.

Edina prava pot vodi preko majhnih a pomembnih ''sprotnih'' uspehov in sprijazniti se moramo, da REZULTATI PRIDEJO KASNEJE kakor si želi večina. Izgovori, da so rezultati na preizkušnjah slabi zaradi ''živčnosti'' vodnika so samo dokaz, da so vodniki nesproščeni prav zaradi površnega odnosa s svojim psom, ker prevladuje NEZAUPANJE med njima.

Levo in desno

Vsak pes je torej OSEBNOST ZASE katero moramo znati razumeti in ji postati takorekoč ''sorodna duša''. Poznati pa moramo nekatere splošne zakonitosti na osnovi katerih se psi učijo ter kako dojemajo različne dogodke okrog sebe.

PRIMER: Nekaj, kar je psu neskončno VŠEČ si bo vsaj še enkrat želel poskusiti in če se bo čarobna izkušnja nadgrajevala, mu bo to početje počasi prešlo v navado. Če pa se mu bo vtisnil nek dogodek ali situacija v ''slabi luči'', se bo temu v prihodnje vse bolj izogibal oziroma nerad ponavljal. Paziti moramo najbolj na to, da ne pretiravamo s ponavljanji ter tako postanemo MI tisti kateri si želimo poskušati vedno znova, namesto pes.

Za uspešno sodelovanje moramo s svojim psom zgraditi PRIMEREN ODNOS: V pasjih očeh moramo poosebljati predvsem sposobnega, zanesljivega, brezkompromisnega in predvidljivega vodjo krdela.

Spoštovanje psa si moramo s svojimi odlikami PRISLUŽITI!!! na vztrajen, pravičen, skrben, neomajen pa vendar SPOŠTLJIV način. To pomeni, da moramo s psom delati ''v rokavicah'', biti bolj prebrisani kot on in vedno korak pred njim.

PRIMER: Če nam kakšno stvar ukrade in z njo zbeži ne tekajmo za njim, ker se s tem smešimo, ko mu kažemo svoje šibke točke saj je hitrejši od nas. Rajši pojdimo v svojo smer in se skrijmo tako, da bo moral on priti za nami. Tudi vpitje ne pomaga, saj ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI!

Obnašajmo se AVTORITATIVNO, zrelo, NEVTRALNO in UMIRJENO predvsem takrat, ko nas ''provocira'' in z ukradeno stvarjo teka in skače kot kakšen kozliček okoli nas. Opazujmo ga neprizadeto in umirjeno. Šele, ko se tudi pes umiri ga mirno pohvalimo in se na kratko poigramo z njim ali vržemo priboljšek tako, da ga vidi. Če spusti igračo ne hlastamo po njej - saj smo mi vodja krdela. Psu preusmerimo pozornost s priboljški drugam medtem, ko na skrivaj plen poberemo.

Sodelovanje

Za primerno sožitje nam mora pes priznavati VPLIV in MOČ, ni dileme! Toda to moramo doseči NA DOSLEDEN NAČIN brez uporabe vsake sile!!! (potrpežljivo in vztrajno). Če bomo imeli vedno prvo in zadnjo besedo, bo naš pes čisto zadovoljen tudi, če bo v podrejeni vlogi. Šele, ko nas bo pes SPOŠTOVAL in PRIZNAVAL za primernega vodjo krdela, mu lahko prepustimo POBUDO pri aktivnostih. Tako lahko že sama pohvala in zadovoljstvo vodnika postane za psa ena najmočnejših nagrad. Že vodnikova avtoriteta, doslednost in jasno komuniciranje lahko vzbuja v psu željo, da bi mu sledil in sodeloval z njim (krdelni nagon). ČVRST ODNOS je temelj medsebojnega sodelovanja, zato se velja potruditi že pri igri.

TROREZNI MEČ IGRE:

Vendar samo kvalitetna igra ni dovolj za uspešno šolanje. Nagrade je treba kombinirati, spreminjati in jih dopolnjevati sicer se jih pes lahko zasiti. Če se bomo za nagrado PREVEČ igrali, moramo biti pozorni na »TROREZNI MEČ IGRE«. Med učenjem z igro kot »edinim« vzvodom za nadaljevanje dela, neprestana igra lahko postane signal za novo NALOGO, če je prepogosta - ker psa avtomatsko VABIŠ:

1.FIZIČNO izčrpavanje: Pes se od prepogoste igre utrudi, želja po sodelovanju z nami ga tako hitreje mine.
2. Konfliktna MENJAVA igrače: Ob učenju bi pes racionalno izbral samo igro in ker ve, da se bo po menjavi plena za hrano ''prisiljen'' spet potruditi za igračo, je raje sploh ne zamenja več.
3. Pes lahko ugotovi, da se igraš samo zato, ker bi spet takoj RAD NADALJEVAL!!! z zahtevnim delom. Zato lahko izgubi ŽELJO po igri.

Ob šolanju po tej metodi moramo torej RACIONALNO uporabljati igro tako, da večino potrditev IZVEDEMO S HRANO ali vnaprej nastavljenimi nagradami. Igro uporabimo le takrat, ko se nam to zdi smotrno. Recimo za potrditev res izvrstnih delov ali potrjevanje cele "verige vedenja'', le včasih tudi za sprostitev ob težkih pogojih učenja. Vedno se orientiramo le na »videz zadovoljnosti« psa, ker nam ta pove vse!

Odlaganje

Poskušamo torej ohranjati MOČNO ŽELJO PSA v mejah sposobnosti koncentracije na natančnost izvedbe. Treninge lahko kreiramo povsem po svoje in najbolje je, če si niso podobni kot jajce jajcu. Obliko nagrade lahko večkrat zamenjamo. Včasih je tiha pohvala celo močnejša nagrada kot igra.

Naj omenim, da ima po tej metodi pohvala drugačen pomen kakor po klasičnih metodah šolanja. Pri zastarelih metodah ''pretečega ogrožanja psa'' in ustvarjanja pritiska nanj je pohvala pomenila predvsem trenutke, ko se je kuža lahko malo oddahnil in bil vsaj za trenutek varen pred kaznijo.

POHVALO
po tej metodi uporabljamo redkeje, ker nosi bolj značaj samega ''klika''. Pes se nima česa bati in ob pohvali pričakuje nagrado, kajti prazne obljube brez plačila na začetku psu ne pomenijo veliko. To pomeni, da ga moramo najprej naučiti kakšen pomen nosi pohvala. Ker je rezultat podoben kot pri ''kliku'' ali potrditvenem »besednem signalu« (Ja, To, Au...) po katerem sledi hrana ali igra, je pohvalo BRAVO, PRIDEN, SUPER, TAKO, ČUDOVITO... smiselno povezati edino še s kratkim nagradljivim božanjem, če to psu odgovarja. Tako pomeni sama pohvala za psa manjšo vrednost nagrade kot direktni »besedni potrditveni signal« ali sam »klik« in jo samo priložnostno uporabljamo. Ravno zaradi redkejše uporabe pa ima lahko včasih celo večji pomen. (več o tem v rubriki AKTUALNO: "Pohvala psa").

Pohvala

Pravilo je, da PRAVILO NE OBSTAJA!
Lahko smo zelo kreativni pri načrtovanju učenja in uporabi nagrad saj dva psa nista enaka. Pred učenjem je potrebno, glede na poznavanje psa, sestaviti »UČNI PLAN« katerega se poskušamo vsaj v grobem (70%) držati. Učenje je treba skonstruirati tako, da predvidimo vmesne podtrditve proti cilju s takimi nagradami, ki si sledijo po vrednosti. Z individualnim sistemom motiviranja sproti potrjujemo psa tako, da nas bo RAZUMEL kaj ga učimo. To je cela modrost. V 5.članku sledi nekaj osnovnih načinov pristopa učenja na nagrado.

KONCEPT METODE:

Po metodi »VSE JE NAGRADA« po določenem času prevzamejo vlogo potrditve SAME VAJE pes pa jih rad izvaja, ker jih vedno skonstruiramo tako, da si jih želi. Kuža se ne more upreti!!! pozitivnemu slikovnemu ali zvočnemu vzorcu (signalu) po katerem ve, da sledi nagrada. Tako mu kasneje ob šolanju že sama SLIKA PRIPRAVE na posamezno vajo postane MOTIV ker ve, da sledi glavna nagrada in to je izvedba vaje, ki jo ima v dobrem spominu.

Podobno kakor slinjenje ob cingljanju posode preden pes dobi obrok hrane (neubranljivo klasično pogojevanje), postane že sama NAPOVED vaje SEKUNDARNO utrjevalo in je za psa ravno tako nagrajujoča kot glavna nagrada, ki sledi.

Ustavljanje markerja pri pobegu

IZVEDBA same VAJE:
postane sčasoma PRIMARNO UTRJEVALO!!!, ker si jo pes neubranljivo želi in mu je v potrditev. Tako lahko ob šolanju z nagradami po tej metodi preko »VEDENJSKEGA pogojevanja«, počasi dosežemo rezultat NEUBRANLJIVEGA »KLASIČNEGA pogojevanja«, kar bo naš namen! Z drugimi besedami, iz našega psa poskušamo narediti ''deloholika'' vendar ni se bati, da bi postal preveč zasvojen, ker je po naravi še vedno samo pes.

V prejšnjem poglavju smo se učili igrati, nastopi pa tudi čas, da nazorno in nedvoumno pokažemo svoje vodilno mesto v krdelu tako, da nas bo pes spoštoval. Večina ljudi bo rekla; ''Ah, to pa vem kako se dela!''. Po starih prepričanjih je vodnik z uporabo sile pokazal psu kdo je vodja in s takim ravnanjem brez potrebe povzročil v odnosu do živali tudi nepopravljive vtise. Prav te »napačne slike« se je moral posluževati tudi kasneje ob kočljivih situacijah pri šolanju, če je hotel uveljavljati svojo vodilno vlogo. Tak pes je težko postal kdaj avtonomno samostojen pri reševanju problemov, pač pa je v problematičnih situacijah iskal pomoč pri svojemu ''vodji'' in bil od njega tudi dejansko v precejšnji meri odvisen kar je nezaželjeno predvsem na preiskušnjah kot so ispiti in tekme.

ZA DOKAZOVANJE VODILNEGA POLOŽAJA:
je torej najbolje, da uporabimo običajne navade kakršne so v krdelu v vsakodnevni uporabi brez škodljivih ''primesi'' za tesen prijateljski odnos. Najbolj jasno sliko o tem »kdo je glavni« dobi pes, če si sem ter tja namerno privoščimo sendvič PRED NJIM, ko je zaprt in nas lahko samo opazuje. Najbolje je, da mu to pokažemo s kakšnega balkona, kjer smo višje kot on. Pravico imamo, da ga jemo zelo počasi, slastno, lahko se oblizujemo, ga medtem kdaj pogledamo od strani kakor, da smo ''škrti'' za vsako drobtinico ter se na koncu obrnemo stran in ga ignoriramo. Tako bo pes zelo dobro razumel svoje podrejeno mesto v krdelu, brez vsakih konfliktov. To lahko ponavljamo celo življenje z jabolkom, čokolado, kavo...itd.

NARAVNO PRAVILO:
kdor se hrani prvi JE VODJA KRDELA, vsi kateri jedo kasneje, dobivajo le ''ostanke''. Zato je zelo važno tudi obnašanje v kuhinji pod mizo, da pes NE dobi nobene hrane medtem, ko jemo mi ali celo preden začnemo sami jesti! To naj velja za vse družinske člane za vekomaj brez izjeme! Če nas slučajno gleda OD BLIZU medtem ko jemo, mu tega niti slučajno ne dovolimo, ker s tem že kaže težnjo, da bi si nas rad podredil. Pa ne iz hudobnosti, ampak preprosto zaradi tega, ker mu tako veleva notranji nagon. Samo MI mu tega ne smemo dovoliti in preprosto oponašamo TIHO RENČANJE ter ga pogledamo direktno v oči. Takoj, ko pogleda stran se umirimo in jemo naprej kot, da se ni nič zgodilo. Tako potekajo zakoni v naravi. PRIBOLJŠKE shranimo in jih dobi le za posebne nagrade!!!

Pes bo vse dobro razumel in se bo počutil v podrejeni vlogi zelo LAGODNO, normalno pa je, da bo še kdaj poskušal z izzivanjem vodilnega, mi pa bomo vedno enako reagirali. Če pa je vseeno VSILJIV, mu nazorno podkrepimo svoje neomajno stališče tako, da hrano stisnemo k sebi, še glasneje zarenčimo, ob tem pa se sklonimo s telesom malo preko psa, brez besed in razburjanja!!! in ko se ukloni, ga tudi zapremo in osamimo. Zaključena zgodba!

Z doslednim in vztrajnim uveljavljanjem pravic VODJE KRDELA si lahko na povsem naraven in vzgojen način podredimo še tako dominantnega psa. Največkrat pa si vodnik sporočila psa narobe razlaga in psa prehitro obsodi da je ''hud'' ali ''agresiven'' ter napačno ukrepa. Ko se kuža primerno podredi, se lahko večkrat spustimo tudi na njegov nivo.

Krdelo v sožitju
.

Če želimo s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom, ostali člani družine so uvrščeni za psom. Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj. (več o tem v rubriki VET.NASVETI v članku "PES POTREBUJE MIR").

Po zakonih narave pes PRIČAKUJE in zelo ceni dosledno in korektno vodstvo in če ga ni deležen mu nagon veleva, da se sam postavi v vlogo VODJE KRDELA. Večina ''nevljudnih'', ''nesramnih'' in pretirano ''vsiljivih'' psov torej ni sama kriva, da se neprimerno obnaša ampak smo spet za to krivi nedosledni in površni ljudje, da smo jih ustvarili take.

Ob vsakdanjem življenju pogosto ljudje NEHOTE psu priznavajo PRAVICE, ki so rezervirane za VODJO KRDELA:

Vodja krdela se hrani prvi, se zadržuje na višjih razglednih točkah (kavč), hodi prvi po stopnicah, skozi ozke prehode in steze ravno tako, določa tempo in smer sprehoda, spi kjer ga je volja, ob premikanju se ne izogiba nižje uvrščenih krdelnikov in se jih ima pravico dotikati po vseh delih telesa (tačke, uhlji, spolovilo, zobje, okrog oči). Vodja krdela se zaveda tudi svojih dolžnosti; poišče hrano, pregleduje in brani svoj teritorij, skrbi za red in disciplino... Če je naš pes dominanten mu z doslednim, vendar postopnim in previdnim uvajanjem teh pravil počasi znižamo krdelni položaj in si pridobivamo vlogo vodje krdela in NE z negodovanjem, popuščanjem, vpitjem ali ''fizičnim'' kaznovanjem.

ČE JE PES DOMINANTEN:
moramo paziti na vsako ''malenkost'', ki ga uvršča na višji krdelni položaj, zato mu ni dobro dovoliti niti, da se izmuzne skozi ozko odprta vrata pred nami ampak mu lahko s počasnim odpiranjem in zapiranjem pokažemo, da smo MI tisti, ki določamo vrstni red. Ko švigne navzgor po stopnicah mimo nas si je spet dovolil, kar mu ne pripada zato ga vrnemo nazaj, da počaka na vrstni red ali pa gre v pesjak! Večkrat lahko tudi sedemo na ''njegovo mesto'', ki si ga je prisvojil v stanovanju, njega pa mirno odrinemo stran.

Drugi in prvi član krdela

Če vodnik želi s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom; ostali člani družine so uvrščeni za psom.

Če dominanten pes nima dovolj prepričljivega vodnika, so stvari drugačne: v tem primeru se morajo vsi člani krdela dogovoriti za enotna pravila v krdelu katera imajo tudi vsi pravico nagrajevati, če pes pravila upošteva - drugače naj bo lačen! Hranjenje psa, vseh članov družine - iz roke, za enotno dogovorjena pravila - psa počasi postavi na najnižji položaj v krdelu. Tako se bo počasi začel strpneje obnašati do sokrdelnikov.

Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj.

Prepotrebni dnevi PASJE LENOBE!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com )

4. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:37:00.000-07:00

4.del: VODNIK

V tem poglavju se bomo posvetili najbolj boleči temi pravilne »VLOGE VODNIKA« v takem krdelu kjer vlada blagostanje ob vzporednem šolanju psa. Predvsem vodniki šolanih psov moramo znati ZDRUŽITI svojo vlogo vodje krdela, ki jo izražamo s svojim obnašanjem doma ter vlogo, ki jo kažemo in uveljavljamo med šolanjem na vadišču. Če hočemo, da bo imel naš pes čisto sliko, se ti dve vlogi med seboj ne smeta razlikovati ampak le DOPOLNJEVATI.

Večina ljudi si predstavlja, da je šolanje psa hiter proces, ki je odvisen predvsem od napotkov kinoloških mojstrov, da obstajajo metode po katerih se vsi psi uspešno učijo in dosegajo zagotovljene rezultate. Da že praktično mladiček, še posebej, če je potomec delavnih staršev, prinese s seboj na svet vse znanje tega sveta. Da pes točno razume kaj mu govorimo v svojem jeziku in da dobro ve, česa vse ne sme ter kaj je prav in kaj ne. Pa ni tako.

Edino, če bi bil naš pes digitron, v katerega samo vstaviš čip z zaželjenimi funkcijami in rezultati, bi bilo to res. Toda naš kuža na srečo ni računalnik ampak ŽIVO BITJE, ki občuti svet okrog sebe. Zato nam kot čuteče bitje tudi toliko pomeni. Včasih se nam zdi kakor, da nas hoče razumeti - nas in naše POČUTJE! To mu tudi zelo dobro uspeva. Vsaj poskusimo ga včasih razumeti tudi mi.

MLADIČEK: ki se skoti slep in gluh ne zna NIČESAR, razen lulati. Vse od kakanja naprej ga uči najprej mati psica, potem vzreditelj in nazadnje »glavno in odgovorno« vlogo prevzame njegov vodnik. Kuža se uči tudi sam in sicer od okolja in drugih oseb s katerimi je v stiku - praktično 24 ur na dan! Večino teh stvari se uči »NEZAVEDNO«. Vse kar bi ga rad naučil njegov VODNIK pomeni »ZAVEDNO učenje«. Našega jezika na razume, ker pozna samo tistega, katerega ga je učila njegova mama psica.

Nezavedno učenje z opazovanjem

Človekov način učenja mu je tuj in nenaraven, saj je v pasjem svetu VSE DOVOLJENO - razen izrecno prepovedanega. V krdelu mu ni TREBA ničesar narediti razen tistega, kar se njemu zdi prav. Zaigrajmo na to struno in ga šolajmo tako, da se mu bo to zdelo PRAV in KORISTNO!!! Vsiljevanje učne snovi kuža ne razume kot učenje. V tem procesu le IZBIRA med »prijetnimi ali zanj koristnimi« in neprijetnimi dogodki! Ob ''vsiljevanju'' vedenja se pes torej uči drugače kot si predstavlja človek.

PRIMER: Po zastarelih metodah so učili sedenje s potiskanjem zadnjice proti tlom in hkratnim vlečenjem ovratnice navzgor. Ubogi kuža se je ob tem učil, da vodnikova sklonjena drža pomeni ''napadalnost'', njegova roka povzroča neprijetno ''siljenje'', ovratnica ''davljenje'', vodnikov gromki glas »SEDI« pa ''grožnjo'', da bodo vse te neprijetnosti kmalu nastopile, če se mu jim ne bo uspelo pravočasno izogniti. Odtod tudi izraz »KOMANDA!?«. Tudi, če se je pes sam usedel je ob njem še vedno stal neprijetni vodnik, kateri ga neprestano ogroža in nekaj sili. Ko mu je po tem vodnik ponujal igro, je pes marsikdaj sploh ni hotel sprejeti ali se je igral zelo klavrno. Kako ne, saj mu isti človek kateri mu je tik pred tem grozil, zdaj hoče »vsiliti« spet nekaj drugega, kar si je zamislil. Podobno kakor bi paznik novemu zaporniku ''rinil'' kos torte. Odnos med človekom in psom je ob šolanju po starih metodah ''naelektren'', poln nespoštovanja, brezbrižnosti in nezaupanja.

Pes se zavedno uči od nas

Po metodi »Vse Je Nagrada« vodnik psa ničesar ne uči ampak mu DOVOLI, da se kuža uči SAM. Človek psu ničesar ne ''vsiljuje'' ampak ga le STIMULIRA z malimi in večjimi nagradami, da se začne sam obnašati kot pobudnik učenja. Komunikacija med njima poteka preko nevsiljivih SIGNALOV s katerimi človek pri psu samo izzove že prej naučeno vedenje. (o tem v naslednjih člankih)

SODELOVANJE Z VODNIKOM
psu postane prijetno in ZANIMIVO. »Pes človeku ZAUPA« ker ve, da mu ta noče nič žalega in se obenem uči SAMOSTOJNEGA reševanja zagonetk. Človek svojega psa spoznava kot bitje in se uči brati signale svoje živali s katerimi ta izraža svoje počutje. Oba začneta SODELOVATI preko naravne govorice -SIGNALOV!!! in ne ''komand'' oz. povelij. Njun odnos je nastrojen pozitivno in prijateljsko. Tudi človek začne počasi zaupati svojemu psu. To je bistvena razlika med starim in novim razmišljanjem o šolanju psov.

Napotek: Pes se NEPRESTANO UČI od nas zato pazimo na svoje dosledno obnašanje povsod kjer nas lahko opazuje. Tako psu olajšamo razumevanje naše povezujoče se vloge VODNIKA in SKRBNIKA. Zato naj bo ta doma enaka kot na vadišču. Nadaljevanje in nadgrajevanje enakega odnosa daje psu najbolj jasno sliko. Le tako bo kuža povsod upošteval kaj ga njegov zanesljiv, samozavesten in izkušen vodja krdela vztrajno uči.

Točka ''pobiranja'' igrače

Če se bomo doma do psa obnašali nadvse ljubeče in mu vse podarili, ob šolanju pa od njega vse samo ZAHTEVALI, bo pes zmeden saj bo presenečen nad našo spremembo vedenja. To ga lahko med šolanjem pripelje celo do stresa in se z miritvenimi signali popolnoma distancira od sodelovanja z vodnikom.

PES IZBIRA!
Ko bo spoznal našo ''DVOLIČNO vlogo!?'' bo doma rad sodeloval z nami, ravno med učenjem pa nas bo lahko ignoriral, ker mu je vloga vodnika z surovim in brezbrižnim obnašanjem neprijetna. Kosmatinec se bo obnašal do nas ravno tako, kot se bomo mi do njega. Zato ne smemo nikoli ''kuhati'' zamere, če nas je s čim spravil v slabo voljo. Takoj, ko nezaželjeno vedenje ugasne, moramo pokazati dobro voljo in se dejansko razveseliti!

Psi so TENKOČUTNA bitja in opazijo stvari, ki so za človeka čisto nepomembne. Morda zaradi pomankljive socializacije v mladosti še niso srečali kolesarja, dojenčka, slišali vlaka...itd. Zavedati se moramo, da je »SOCIALIZACIJA« proces, ki se nikoli ne zaključi in ga je treba obnavljati ter nadgrajevati.

Svojega psa moramo sprejeti takšnega kot je. Ne poskušajmo iz njega narediti svojega idola, kakršnega smo si zamislili. Pes nas kot človeka sprejema brez vsakih omejitev. Če se bomo do njega obnašali KOREKTNO nas bo spoštoval ne glede na to, če smo stari, bolni ali žalostni. Toda najprej moramo MI narediti prvi korak in ga sprejeti kot celovito osebnost.

''Modeliranje'' vodljivosti s hrano

VADIŠČE:
naj pomeni predvsem združevanje PRIJETNEGA z nekaj KORISTNIM. Psa ne smemo šolati tako, da bi ta dobil občutek krivde za ''nepravilno'' vedenje in naše nezadovoljstvo ob učenju. Po starih metodah je vodnik neprestano ''opozarjal'' svojega psa na nezaželjena vedenja (z neprestanim ''NE'' ali ''FUJ TO'') in mu s tem ustvarjal občutek ''krivca'' za vodnikovo nezadovoljstvo. Pes, ki je bil prisiljen prevzemati krivdo na ''svoje rame'' je čeprav nerad, sicer ''ubogal'' vodnika - toda njun ODNOS je bil na preveliki distanci.

INTENZIVNOST sodelovanja na vadišču bo naraščala, če uspemo v psu vzbuditi občutek USTVARJALNOSTI!!! Drugače: Pes naj bi se med učenjem počutil kakor dober poslovni partner.

Bolje je, da psu prepustimo med izbiro KORISTNEGA in nekoristnega početja. Po naši metodi dajemo povdarek na potrjevanju dobrih, boljših in predvsem IZVRSTNIH odzivov! Te dosežemo z razvrščanjem nagrad po vrednosti. Pes tako ne dobi obremenilnega občutka ''krivca'' ampak je orientiran na NATANČNO sodelovanje zaradi SVOJIH koristi in ne vodnikovih ''zahtev''. Če med učenjem skrbimo za DOBRO počutje psa, bo vedno RAD sodeloval z nami. In če nam uspe, da se ob šolanju tudi sami dobro počutimo smo dosegli pogoje za dober rezultat.

PROTOKOL priprave oz. »RITUAL«

nam pomaga k boljši koncentraciji psa in izkoristku sicer kratko odmerjenega časa učenja. Z ustaljenim načinom priprave na posamezno aktivnost, psu sugeriramo kaj sledi. Tako ga že vnaprej ''psihološko'' pripravimo na učenje. Če zlagamo učne pripomočke PRED še zaprtega psa, jih bo počasi povezal s prihajajočim delom (KLASIČNO pogojevanje!!!) in se jih veselil. Če bo ob pogledu nanje cvilil, se tresel ali lajal, bo malenkost kasneje učenje začel kot ''navita ura''.

PREIZKUS POGUMA - za psa ali markerja?

Če bi vodnik rad uspel z učenjem po tej metodi:

1. mora biti s psom v pozitivnem PRIJATELJSKEM ODNOSU na vseh področjih življenja brez občutka ''slabe vesti''
2. pri vsaki najmanjši stvari mora biti DOSLEDEN, zelo STRPEN in VZTRAJEN
3. večino truda mora vložiti v KRATKE aktivnosti katerim se počasi dodaja zahtevnost in količina, vse s ciljem povečevanja ŽELJE psa po sodelovanju
4. mora treninge sestaviti tako, da se bo pes učil na SVOJIH IZKUŠNJAH in vendar imel možnost, da bo na koncu vedno USPEŠEN!!!
5. mora ob učenju v psu ustvariti občutek intenzivnega in zavzetega sodelovanja predvsem zato, da mu bo lahko kasneje BREZ SKRBI ZAUPAL
6. mora uspešno določati pravi MOMENT ZAKLJUČKA VADBE s pomočjo »točke razgretosti« kot orientirja
7. mora smiselno, načrtno in čimbolj raznoliko sestavljati učne seanse, da se bo imel pes priložnost naučiti vedno nekaj NOVEGA in ZANIMIVEGA

NIČ NI ZASTONJ!

Vse kar si pes želi, naj bi si najprej prislužil - ob tem PAZI, da ga želja ne mine! Naučiti psa pomeni, da mu znamo dokazati, da se mu splača. Ob tem ne pozabimo zlatega pravila, da si mora PES želeti neko stvar, ne mi! Naša naloga je, da preko OCENE želje določimo »kriterij zahtevnosti« učnega elementa (2.del) in ga prilagodimo trenutni »situaciji« glede na »NAGRADO«, ki se obeta. Pojem "nagrada" pomeni le tisto, da pes dobi nekaj koristnega ali užitnega, kar mu drugače nikoli ni zastonj na razpolago.

Napotek: Zavedajmo se edinih »INSTRUMENTOV« (2.del), ki jih imamo za usmerjanje vedenja in z njimi razpolagajmo nadvse SMOTRNO. To pomeni da moramo paziti, da nagrad s ''podarjanjem'' ne razvrednotimo. Nič ni narobe, če včasih pride pes do nagrade na lažji način - le zastonj ne sme biti nikoli!

Prihod vodnika

PRIMER: Preden psa spustimo iz pesjaka, preden sme v avto, v naše stanovanje ali preden dobi obrok hrane - vse to so nagrade! - lahko čakamo, da ispolni vsaj eno malenkost: nas pogleda, se vsede, da glas, prostor, tačko, postavi ušesa, privzdigne zg.ustnico ... Nagrada je tudi, če primemo povodec (ker sledi sprehod), jemanje igrače ali posode v roko, dotik kljuke na vratih, ko poberemo ovratnico in nešteto drobnih stvari katere psu pomenijo ''napoved'' UGODNOSTI. Ne podarjajmo mu jih zastonj, če hočemo vzgojenega psa.

OVRATNICE:

Ko smo že pri ovratnici - z uporabo različnih vrst OVRATNIC, povodcev ali oprsnic lahko nakažemo psu kakšne vrste aktivnost sledi. Že ovratnice se torej med seboj razlikujejo po nagradi in vrednosti, hkrati pa psu sugerirajo kakšna aktivnost sledi. Namen ovratnice nikakor ne sme biti posebnost funkcije zategovanja ampak samo dodatno sugeriranje aktivnosti katera sledi.

Daj - DAM!

Pes hitro dojame sistem: ''Daj - DAM!'' ali »Najprej moram nekaj napraviti, da v zameno dobim nagrado« - ZAVEDNO učenje. Če ugotovi tudi drugega: »Ničesar mi ni treba, če je pretežko, nagrade pa si lahko poiščem drugje tudi sam« (smeti, gnoj, luknje, mačke, drugi psi ...) moramo naslednjič predvideti tudi to možnost in ga, če smo na sprehodu že prej pripeti, spustiti kriterij ali motivirati tako, da se lahko ukvarja samo z nami. Vsak sprehod je dobro izkoristiti za gradnjo medsebojnega odnosa. Temu pravim »delavni sprehod«.

Brez nič - NI NIČ!

Vzporedno z metodo »Daj-DAM!« mora pes spoznati tudi drugo plat medalje: »Brez nič - NI NIČ!«. Če se pes NI pripravljen potruditi za nagrado, smo verjetno prezahtevni in si je NE ŽELI dovolj - mogoče tudi zaradi premočnih motečih dejavnikov. Lahko malo spustimo kriterij, da kuža nagrado vseeno dobi ali pa se PRENEHAMO ukvarjati z njim: »Prav, če nočeš - pa NIČ!«, ga zapremo in gremo. Ignoriranje tudi psi zelo koristno uporabljajo v svojem sporazumevanju z nami. Pes hitro uvidi, da nam je VSEENO za njegovo sodelovanje, toda ker se potem NIHČE ne ukvarja z njim, mu je dolgčas. Naslednjič bo mogoče razmislil o posledicah. Paziti moramo samo, da nam kdo od domačih ne pokvari sistema in ga slučajno nagradijo z ogovarjanjem »A si že spet sam - revček!?« ali celo ''crkljanjem'' ob nepravem času!

PRIPRAVLJENOST PSA:

Ko učimo svojega psa, moramo vsakič natančno opazovati vse mešane občutke v njem. Ko je pes skoncentriran na vodnika, tik preden začneta vajo, ne smemo predolgo odlašati z začetkom izvedbe. Ugotovljena je:

1.DEJANSKA PRIPRAVLJENOST za izvedbo vedenja, ki traja krajši čas. Pes se sunkovito popravi v natančen osnovni položaj, fiksira pogled v svojega vodnika, pričakuje začetek aktivnosti in s tem kaže MAKSIMALNO ŽELJO. To je čas za signal!!! Ne čakat in gledat okrog. Psu bo vaja v nagrado!, saj se je natančno popravil v osnovni položaj in zato pričakuje vodnikov odziv s signalom.

Dejanska pripravljenost

2.NAVIDEZNA PRIPRAVLJENOST za izvedbo. Površna ocena sicer kaže daljši čas pripravljenosti 4-10sec, toda z drobnimi signali nam pes kaže, da ima samo kratkotrajno željo in da mu bo koncentracija vsak čas popustila. S površnim opazovanjem psa bomo mogoče na hitro ocenili, da je željan čakati na naš signal (poleg, sem, prostor, hop, išči, drži ga ...) ''cel dan'' pa smo se ZMOTILI. Če nismo s signalom »odgovorili« pravočasno, ima lahko pes ušesa še ravno tako pokonci toda maksimalna želja ga je že minila. Lahko, da je samo malenkost spustil glavo, z enim očesom na kratko poškilil vstran ali malenkost nagnil užesa nazaj in TO NI VEČ TO!!! Če bomo trmasti in še dalj časa čakali, da bo spet postavil ušesa kot so bila prvotno, ga bo lahko minila želja in začele zanimati že druge reči namesto vodnik in vaja.

3.NEPRIPRAVLJENOST za izvedbo vedenja. Pes nam z jasnimi signali kaže, da smo zaradi predolgega ''utrujanja'' oz. čakanja na začetek vaje izgubili potreben stik z njim, več kot 10 sec. Bolje, da spustimo »kriterij zahtevnosti« in potrdimo to, kar je pes po »trezno realni oceni« še sposoben ponuditi v tistem trenutku, ga izdatno sprostimo z igro in na kratko ob spuščenem kriteriju poskusimo ponovno. Če poizkus tokrat uspe, PRENEHAMO!!! z učenjem tega člena in gremo na drugega ali zaključimo učno seanso in ga pospravimo - še najboljše!

PRIMER: ko pes sedi v osnovnem položaju in s pozornostjo pokaže, da je pripravljen za prikaz vodljivosti traja njegova MAKSIMALNA pripravljenost približno 1-3sec. Če bomo med učenjem izkoristili vedno maksimalno pripravljenost psa za neko aktivnost, bo pes bolje skoncentriran na izvedbo posamezne vaje. Izvedel jo bo najbolje kot je sposoben. Pripravljen bo na večjo količino dela ter po pravočasni potrditvi predvsem na NADALJNJE aktivnosti. Pozorni moramo biti torej na vsako malenkost pri opazovanju psa, če hočemo da bo resnično veselo sodeloval.

Že ob sedenju v osnovnem položaju nam lahko pes z odmikom 5-15cm vstran sporoča, da NI pripravljen za nadaljevanje sodelovanja. Če bomo trmasto vztrajali in vseeno začeli z vodljivostjo, bo njegov položaj odmaknjenosti najverjetneje ostal enak tudi med gibanjem ali bo pes začel povrhu še zaostajati za vodnikom. Z izražanjem miritvenih signalov nam pes skuša sporočiti, da je v »stresu«. Ta lahko nastane zaradi preglasnega ali prezahtevnega vodnika, prehudih motečih dejavnikov ali pa se pes vodnika zaradi neprimernega šolanja celo »BOJI«!!!

Poistovetenje

PRIMER: Zgornja slika prikazuje samo občasne poizkuse POISTOVETENJA z živaljo. Lahko se tudi uležemo in pustimo psu, da taca po nas in se hkrati z njim igramo preko plena. Če se spustimo na »NIVO PSA«, kar je priporočljivo za TESEN odnos, se pri dominantnih psih IZOGIBAMO!!! merjenju moči! Pri vseh ostalih psih dovolimo, da na koncu VEDNO zmaga pes!

Merjenje moči

V PRIVATNEM ŽIVLJENJU:

se moramo zavedati, da pes NE RAZUME človekovih vrednot in našega pogleda na ugodje ali razvajanje. Take in podobne PRIORITETE si razlaga po svoje in si počasi gradi sliko o svojem gospodarju. Pes nas nenehno OPAZUJE in OCENJUJE!!! našo sposobnost vodenja krdela. Zapomnimo si, da se pes uči VSE ŽIVLJENJE - ne samo tistih 10 min., ko si vzamemo čas zanj!

PRIMER: Če bo ocenil, da mu priznavamo PRAVICE katere pripadajo samo vodji, se bo tudi začel obnašati kot pravi VODJA krdela: Določal bo smer in ritem sprehoda, skrbno označeval svoj teritorij, na naše klice se seveda ne bo odzival, odganjal bo vsiljivce, čez ozke prehode, stopnice in ozke steze bo hodil prvi, ne bo se odmikal kadar gremo blizu njega, zahteval bo svoj osrednji prostor s katerega se najbolje vidi, do nas se bo obnašal vzvišeno in strpno toda, če bomo prekoračili svoje meje ''nižjega'' krdelnika nas bo na to takoj opozoril ali nas posvaril. V skrajnem primeru lahko otroka, ki teh signalov ne razume, tudi discipliniral!!! z UGRIZOM. Pravice in ugodnosti, katere mu nezavedno priznavamo bo jemal kot samoumevne in jih ne bo cenil temveč si bo jemal in zahteval vedno več! Pes bo ravnal po pravilu: »V KRDELU NI DEMOKRACIJE«.

Napotek: Zelo pomembno je, da vodnik razume POMENLJIVOST dojemanja svojega psa in ga temu primerno tudi obravnava. Naš najboljši prijatelj je nažalost še vedno samo pes in si tudi pod razno NE želi!!! postati človek. Toda to še NE pomeni, da je treba ravnati z njim surovo, brezbrižno ali malomarno - temveč le v skladu z naravo NJEGOVEGA dojemanja in KRDELNIMI PRAVILI, katera pes razume. Konec.

POSPLOŠEVANJE:

Naš pes NI sposoben posploševati stvari - če nekaj zna v sobi, to še ne pomeni, da zna tudi na dvorišču ali pred trgovino zato bodimo ob učenju potrpežljivi in sistematski. Kadar bi ''radi'' psa nekaj naučili, mu ne smemo izkazovati naše prevelike želje po tem. Če si boš nekaj kot vodnik ''želel'' si tega pes sigurno ne bo, ko pa se boš pretvarjal, da ti je VSEENO za rezultat, bo pes »zagrabil za vabo«. Podobno pada tudi ''ogretost'' mladega dekleta za premočno željnega in vsiljivega fanta in obratno tudi narašča. Ko žival dobi občutek, da nisi prezahteven, se nahajaš zelo blizu potrebni UGLAŠENOSTI - se pravi, da si se uspel približati njegovim »trenutnim sposobnostim«.

Zaupanje

Pes bo na tak način tudi veliko bolj sproščen, neobremenjen ter osredotočen na sodelovanje in tako ne bo dvomil v poteze svojega vodnika. Komunikacija bo potekala OBOJESTRANSKO, večkrat tudi brez odvečnih besed in to je govorica katero uporabljajo psi. Praktično se razumejo že ob samem pogledu drug na drugega. Sporazumevajo se nagonsko s telesno mimiko, kar lahko s pridom uporabljamo tudi sami. Predvsem ničesar NE ZAHTEVAJO drug od drugega. Opazujmo jih in poizkusimo oponašati življenje v pravem krdelu, če jim hočemo OLAJŠATI razumevanje! Psi nas bodo še bolj upoštevali.

Če je vodnik psa NAPAČNO vzgojil, ga je mogoče PREVZGOJITI tudi kasneje, vendar nam bo to ob vztrajnem in doslednem delu vzelo veliko več časa in truda. Rezultati ne bodo več taki kot, če bi delali z njim pravilno od prvega dne. Zato velja ob šolanju temeljito premisliti, na kakšen način bomo PREDSTAVILI našemu psu učenje posameznih vaj, saj poti nazaj NI! Tega kar naš pes počne, recimo NA SPREHODIH, se je v glavnem naučil ravno od NAS!!! oz. OKOLICE v kateri živi z nami. Ne krivimo ga po krivici ''zakaj je tak porednež?!''.

"Vloga vodnika" pri šolanju po tej metodi izgublja svojo pomembnost, ker jo dopolnjuje VLOGA PSA. Povdarek je na pravilno podrejenem, toda enakovrednem ČLANU v partnerskem odnosu in to je naš PES! AKTIVNA podrejenost torej ne pomeni ''zaničevanja psa'' kot manjvrednega osebka, ampak samo določitev primernega krdelnega položaja.

Aktivna in pasivna podrejenost

PRAVILNO NARAVNAN ODNOS:

pomeni, da sta vodnik in njegov pes zelo dobra PRIJATELJA ki se razumeta, dopolnjujeta in uživata drug ob drugem toda nič kaj dosti več. Vse človeške emocije, kdo ima koga in koliko ''rad'', je najbolje, da pustimo pri šolanju ob strani. PES ob učenju ne da veliko na ljubezen saj je v prvi vrsti MATERIALIST in mu pomeni neprimerno več, da je njegovo sodelovanje poplačano s KORISTMI, ki jih ima ob šolanju. To so stvari, ki jih rad počne: se igra, zadovoljuje svoje nagonske interese, uživa priboljške, potrjuje svojo osebnost ob reševanju nalog, uživa da se nekdo z njim ukvarja, se mu posveča... itd. Tako psu brez prigovarjanja in božanja najbolj razločno ''povemo'' koliko nam pomeni.

''Treznemu'' VODNIKU, ki svojega psa UČI oziroma šola, je pomembno predvsem USPEŠNO sodelovanje!!! - če ga hoče kaj naučiti in ne obratno sorazmerno ''dokazovanje ljubezni''.

Pravilo: PARTNERSKI ODNOS je uspešno naravnan takrat, ko vodniku uspe združiti pravilno vzpostavljen »krdelni odnos!« z interesi, željami in potrebami svojega psa. Nekako tako: ''Najbolje je, da sva si s psom samo zelo dobra PRIJATELJA in nič več. Tako bo vse v najlepšem redu, oba bova zadovoljna, potešena in najin odnos bo postajal vse trdnejši''. Če je vodniku pri učenju preveč do izražanja ''ljubezni'', bo pes to TAKOJ izkoristil in se ne bo pripravljen primerno potruditi saj našega prijaznega nagovarjanja ne bo razumel, niti ga upošteval! Pozor: Na slikah v vseh člankih vodnik vodi psa izjemoma na desni strani zaradi invalidnosti. Pravilen način za vse ostale je NA LEVI!

SIGNAL ''poleg''

Pes mora v SODELOVANJU videti svojo KORIST
saj se ravna le po tem pravilu. Dokaz za to je neuspešno učenje z vsemi vrstami PODKUPNIN?! Če bomo poskušali svojega psa kaj naučiti s prijaznim nagovarjanjem in dajanjem nagrade že vnaprej??? bomo pri tem neuspešni. To je tudi dokaz, da pes ne zna razmišljati o prihodnosti ampak povezuje nagrado samo s TEM TRENUTKOM oz. sedanjostjo. Po sistemu: »Če sem nagrajen sem zato, ker sem zdaj priden!«, ali: »Zakaj naj bi se še potrudil, če sem že dobil svoje?« To dokazuje tudi pravilnost trditve, da je pes MATERIALIST, EGOIST in IZKORIŠČEVALEC priložnosti. Če ob učenju ne bomo bolj prebrisani kot on in razumsko pravilno ovrednotili sodelovanja z njim, bomo potegnili ''takratki konec'' oz. bomo s šolanjem neuspešni.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com )

5. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:36:00.000-07:00

5.del: USMERJANJE VEDENJA

Naj takoj na začetku navedem dejstvo, ki ga mnogi poznajo a s psom ravnajo v nasprotju z načeli nagrajevanja. Nagrada nosi svoj pomen le, če pes tiste ugodnosti nima pretežno v izobilju, kar tako, brez posebnega razloga. Nagrada dobi svoj pravi pomen le, če jo pes doživlja kot nekaj težko dosegljivega. Torej je briketek nagrada le, če je pes resnično lačen; met žogice je nagrada le, če mu je ne mečemo brez razloga; igra s cunjo ali klobaso le, če se mu te igre brez razloga ne ponuja, priboljšek od kosila le, če ga psu ostali družinski člani ne podarjajo brez razloga. Učenje je nagrada torej le, če je pes resnično zdolgočasen ... Pes, ki cel dan laja v pesjaku in skače po njem ni rečeno, da je zdolgočasen saj se potrjuje z neštetimi malenkostmi, ki si jih lahko privošči glede na mimoidoče. Tak pes se zdolgočasi le v BOKSU! (če je vsiljiv, mora biti celo delno ali popolnoma zakrit z rjuho) - recimo v garaži, stanovanju. Le tako se bo lahko umiril in razumel odvisnost od naše volje. Psu, ki ne razume naših nagrad, moramo dejansko omejiti dostop do njih tačas, ko se z njim ne ukvarjamo - če hočemo, da jih bo vrednotil kot nagrade.

Paziti moramo torej, da pomen "nagrada" dobro razumemo in si nagrad, ki jih uporabljamo za usmerjanje vedenja, ne razvrednotimo s PODARJANJEM. To pomeni, da mora biti pred učenjem pes lačen in zdolgočasen, po možnosti naspan, ker bo le tako pripravljen na sodelovanje iz lastne želje. To morajo razumeti vsi člani krdela, brez izjeme. Vendar - večina ljudi smatra tako razmišljanje za "surovo" do psa?! in psu raje podarjajo "nagrade" brez razloga, ki pa jih pes razume le kot izkazovanje naše časti. Tako zelo hitro zraste v nadležnega in objestnega 10 mesecev starega mladiča, ki pa so ga potem vsi pripravljeni kaznovati?! Naj omenim, da boksa mladiček nikakor ne razume kot kazni ampak kot nagrado in svoje varno zatočišče, če ga kot takega NA ZAČETKU uvajamo. Kot "nadležnega" in "neubogljivega" psa, ki ga človek sam ustvari takšnega, pa smo ga kasneje itak prisiljeni omejevati, kar pes več ne razume kot nagrado - ampak kazen! Zato se moramo kasneje temeljito, sistematsko in dalj časa truditi, da psu predstavimo boks zgolj kot njegovo počivališče. Tega postopka premnogi niso sposobni psu predstaviti na tak način in npr. 15 mesecev star pes, ki je dotedaj lahko med našo odsotnostjo nekontrolirano hodil po stanovanju in uničeval opremo - doživlja zaradi prej neprimerno podarjene prostosti, v boksu težke travme!

Ljudje, še zlasti v stiski, na svojega »najboljšega prijatelja« največkrat gledamo preveč počlovečeno in psu pripisujemo lastnosti katerih NIMA saj je ob tem, da nam dela družbo (roko na srce) - še vseeno samo žival. Tako psom v vsakdanjem življenju z napačnim tolmačenjem KRDELNIH pravic oz. pravil - za ''povračilo?!'' prijaznega sožitja priznavamo UGODNOSTI, katere mu - kot praviloma NIŽJE!!! uvrščenemu krdelniku - dejansko NE pripadajo. Ponavljajoče se dogodke in njihove posledice, pes počasi vzame za stalnico. Ob tem, ko mislimo, da jim s popuščanjem hočemo le najboljše si psi vso stvar razlagajo malo drugače. Predvsem pa po SVOJE!!! Našo prijaznost v resnici doživljajo kot prikaze SPOŠTOVANJA na osnovi katerega začne pes dojemati, da mu prepuščamo vodilno vlogo v krdelu.

PES ME OPAZUJE in OCENJUJE:
Paziti moramo predvsem na naše ponavljajoče se NEZAVEDNO vedenje: - saj mojemu psu NIČ ne uide! Pes se uči 24 ur na dan tudi sam od sebe in okolice! Zato se velja potruditi - predvsem, ko je še mlad - za doslednost, praktično na vsakem koraku. Z doslednim upoštevanjem naših PRAVIL nam kuža mora priznavati VODILNO vlogo, če hočemo mir v hiši. Zaradi nepripadajočih UGODNOSTI: npr. zadrževanja na fotelju, postelji ali kavču - ki pomenijo za psa le VIŠJE ležeče »razgledne točke« rezervirane za VODJO krdela - si bo pes počasi začel jemati tudi pravice katere mu NE pripadajo. Kot vodja moramo izkoriščati »NEDOTAKLJIVOST teritorija«, ker se bo počasi zaradi ''ugodnosti oz. popuščanja'' pes SAM začel obnašati kot vodja! Takega psa je izredno TEŽKO ŠOLATI saj ne bo priznaval - niti cenil našega prizadevanja.

KRDELNA PRAVILA
so naravni ZAKONI, pomembni za red in blagostanje v naši družini. Držimo se jih skrajno dosledno in živeli bomo v lagodnem sožitju s psom. Pri šolanju imajo ljudje nepotrebne težave prav zaradi napačnega pristopa v privatnem življenju. Iskanje ''hitrih rešitev'' v tečajih, ki so usmerjeni zgolj na izvajanje šolskih vaj ne obrodi sadov, ker tam ni časa za iskanje globjih vzrokov in se jim ne posvečajo individualno. Na tečajih pride »nedorečen krdelni odnos« tako samo še bolj do izraza. Odtod tudi glavna razlika v uspešnosti učenja posameznega psa na tečajih. Že doma mora torej pes jasno ločiti dovoljeno od nedovoljenega! To mu lahko potrpežljivo predstavimo na povsem miren in poučen način.

Mirno ob kolesu

PES RAZUME:
da ga »hvalimo ali nagradimo« zato, ker nam je s svojim OBNAŠANJEM!!! pokazal, da je ZDAJ naredil nekaj - kar nas veseli.

Pohvalo, ''klik'' ali nagrado mu namenimo torej takoj za tem, ko je naredil za nas ugodno gesto oz. ga hvalimo in nagrajujemo med tem, ko to obnašanje še traja.

TRENUTNO VEDENJE živali:
Pes ga bo prilagajal našim reakcijam! Besedo PRIDEN ali ''klik'' bo povezal samo s svojim »trenutnim obnašanjem« in prihodom NAGRADE. Prebrisani kosmatinec s »PONUJANJEM vedenja« samo ugotavlja!!! kaj mu prinaša ugodnosti in NE poskuša dejansko biti ''priden''.

Nagrade mu, se pravi, ne dajemo zato, ker bi se mu radi malo prikupili, ga razvajali ali celo ''sočustvovali'' z njim. Pes ne pozna in NE RAZUME podkupovanja za vnaprej in ne "opravičevanja" - za nazaj. Psi se drug drugemu ne ''opravičujejo''. Po toči zvoniti je prepozno! Naše ''podkupovanje'' bo povezal samo s TRENUTNIM dogajanjem in ga razumel edino kot izkazovanje ČASTI. Ničesar ne bo vzel v zakup.

Geslo »Vse Je Nagrada« torej ne pomeni ''vse nagrajujmo'' temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA! Naša metoda NI samo način šolanja psa - ampak NAČIN ŽIVLJENJA z njim! Moto nas napeljuje k razmišljanju postavitve neprekinjenega sistema nagrajevanja, za vsako malenkost ob življenju s psom.

Učenje preskokov

Napotek: Vedno NAGRAJUJEMO in ''grajamo?!'' le pasje VEDENJE!!! (ne psa). Če je torej nekaj ''ušpičil'': NE pomeni, da je ''hudoben'' saj se NE ZAVEDA, da nam to ni všeč. Na dolgi rok mu damo vedeti, da v bodoče ne želimo takega obnašanja in ga takoj nagradimo ko pokaže, da se je pripravljen tudi drugače obnašati. Psa moramo najprej NAUČITI kaj pomeni beseda »PRIDEN« saj je ne pozna. Po »starem sistemu« čakanja na ''napake'' - ljudje pridnega psa sploh ne opazijo; kaj šele, da bi ga pohvalili ali celo nagradili za lepo obnašanje. Oglasijo se samo, če jim kaj ni všeč. Zato BLAGO opozorilo (e, e, e, e, e, ...) ali izražanje našega zmernega ''nezadovoljstva'' spet NE namenimo psu direktno - ampak njegovemu OBNAŠANJU! Vendar ne s ciljem ''zastrahovanja'' ali ''nadvladovanja'' - temveč le UČENJA.

PRIMER: PONOČI me pes s svojim lajanjem MOTI:
Ni dobro, da ga zaradi tega grajamo in vpijemo nanj - saj mu tako le izkazujemo svojo NEMOČ in ga še bolj vznemirjamo. Morda se je česa prestrašil ali nas hoče le opozoriti na bližajočo se nevarnost. Ko MIRNO stopimo ven je naša prva naloga, da kot vodja krdela malo pregledamo teritorij in morebitne vsiljivce preženemo, svojega psa pa le pomirimo, češ ''V REDU JE!''. Tako mu damo vedeti, da smo kot VODJA mi poskrbeli za varnost krdela in se njemu ni treba vznemirjati za vsak nič. Če bo nekaj časa tiho, ga gremo lahko tiho pohvalit in mu le včasih damo tudi kakšen priboljšek toda ne prevečkrat, da se ne bi navadil lajati že samo zaradi priboljška. Signal »MIR«, z istočasnim trkanjem po steklu, izrečemo PODNEVI skozi okno vedno takrat, preden se odpravimo ven na SPREHOD, če je pes seveda miren. Če je tiho do našega prihoda, ga pohvalimo in izpustimo. Pes se bo navadil, da se mu splača biti tiho, ker bo signal »MIR« pomenil tiho čakanje na naš prihod obenem pa razumel, da ob tem mi sprejemamo situacijo pod kontrolo. Ponoči bo ob ''daljšem čakanju'' na nas MOTNJA, zaradi katere se je razburil, verjetno že minila in bo ostal tiho tudi naprej. Kot vodja se do svojega psa torej vedno obnašamo poučno in ''DIPLOMATSKO'' - ne surovo in jezno?!

V prejšnjih poglavjih smo spoznali, da je vsak pes unikat, da moramo ob učenju poznati instrumente usmerjanja s katerimi »brez prisile« motiviramo psa preko faktorjev uspešnega učenja (količina, ''timing'', kriterij, moteči dej.) Spoznali smo zakonitosti načina na katerega se psi učijo, njihovo ''govorico'' pasjih signalov, pravila uspešne IGRE, krdelna pravila, določili smo primerno vlogo vodnika in bili opozorjeni na težave katere lahko nastopijo kljub dobrim namenom. Katera je torej prava pot za našega psa?

PRAVILO = da pravilo NE OBSTAJA!
Ob izbiri in kombiniranju med spodaj naštetimi sistemi učenja je dosežena USPEŠNOST in ODZIV PSA edino merilo za pravo pot. Zanesemo se lahko edino na obnašanje svojega psa in na njegove OBČUTKE. To nam med učenjem pove vse. Dokler kuža kaže močno željo po sodelovanju in »VIDEZ ZADOVOLJNOSTI«, smo na pravi poti! Potruditi se moramo le, da to željo primerno kanaliziramo v smer proti končnemu obnašanju. Pomembno je tudi, da si ne postavljamo nobenih ciljev in časovnih rokov. Le tako bomo lahko neobremenjeno in nevtralno označevali odzive v željeni smeri. Zavedati se moramo, da imajo enako kot ljudje - tudi psi različne sposobnosti učenja in dojemanja.

Po metodi »Vse Je Nagrada« VODNIK svojega psa ničesar ne uči ampak mu dovoli, da se kuža uči SAM! Človek psu ničesar ne ''vsiljuje'' ampak ga le STIMULIRA z manjšimi in večjimi nagradami, da se začne sam obnašati kot pobudnik učenja.
Kako to doseči?

Ovira = NAGRADA!

A. PSIHOLOGIJA UČENJA: Psu PREDSTAVIMO določeno situacijo, sliko, ponujajoče se nagrade ali ga z drugačnimi motivi (odtegnitveni nagon, zdolgočasenost, ljubosumje, nagonski interesi...) NAVEDEMO; da dobi čimbolj ekstremno ŽELJO po sodelovanju in mu na osnovi te dovolimo, da sam UGOTOVI kaj je naš učni cilj. Z ničemer ga ne silimo ali mu pretirano ''pomagamo'', temveč s pomožnimi nagradami potrjujemo približke odzivov, ki ga vodijo k željenemu rezultatu in GLAVNI NAGRADI. Kot POMOŽNE nagrade uporabljamo predvsem običajne priboljške ali zelo kratko igro. Kot glavno nagrado »Jackpot« lahko VEČ priboljškov hkrati oz. enega za drugim, še bolj okusne priboljške ali katero od igrač oz. iger katero si sam izbere za najljubšo in jo najbolj ceni.

B. POTRJEVANJE PRIBLIŽKOV: pomeni, da se zadovoljimo tudi z najmanjšim zavestnim ali slučajnim vedenjem v PRAVI smeri. Pes začne ponujati vsa različna vedenja, katera so mu v preteklosti prinašala nagrade. Mi ga nemo opazujemo in neusmiljeno čakamo na vsaj malenkosten »približek« v PRAVO SMER. Koncentriramo se predvsem na PRAVOČASNO označitev - lahko s klikerjem ali besednim signalom. Vsa ostala ponujena vedenja enostavno ignoriramo. Načeloma ne potrjujemo slabših izvedb kot jih je pes že ponujal razen, če zaidemo v ''slepo ulico''. Kuža se bo vedno bolj trudil priti stvari ''do dna''. Če bomo pazili, da mu vedno pravočasno ''povemo'' z vmesnimi »klik« potrditvami in priboljški, da je na pravi poti, bo veselo sodeloval. Pes bo kmalu dojel, da ga samoiniciativnost ter lastna iznajdljivost lahko pripelje do katerekoli nagrade. Postajal bo vse bolj korajžen, SAMOSTOJEN in PONOSEN na svojo pomembno vlogo v šolanju. Pazimo le na to, da naloge zanj ne bodo prezahtevne.

Točka odriva

C. NIČESAR NE ZAHTEVAJ OD PSA: Pri učenju po naši metodi je pomembno, da psu daš možnost da SAM odkrije kaj mu prinaša ugodnosti ter kaj se mu splača in kaj ne. Zavedati se moramo dejstva, da je pes MATERIALIST in IZKORIŠČEVALEC ter na ta način prihaja v svojem življenju do ''plače''. Zaigrajmo na to struno in če bomo poskrbeli, da ob učenju ne bo prisotnih preveč motečih dejavnikov, potem BO sodeloval z nami. Toda ne smemo biti preveč zahtevni in predolgo ''utrujati''. Ta napaka vodnika!!! je najpogostejša in preprečuje hitro učenje. »KOLIČINA« učne snovi naj bo prilagojena DEJANSKI ŽELJI psa.

Obstaja torej več »sistemov učenja« na nagrado vključno s spodaj naštetimi. Metoda »VSE JE NAGRADA« še zdaleč ni dokončana, ima nešteto ''vej'' in je neizčrpno nadgradljiva. Potreben je samo spremenjen pogled na učenje psov.

Obnašaj torej se čimbolj NEVTRALNO in med opazovanjem psa označi vedenja (klik, beseda + nagrada), katera ti odgovarjajo ter jih ob VZROČNO - POSLEDIČNEM učenju počasi kanaliziraj proti učnemu cilju.

Pazimo na natančen ''TIMING'', KOLIČINO učne snovi prilagodimo želji našega psa, KRITERIJ le postopoma dvigujemo in upoštevamo MOTEČE DEJAVNIKE, ki nas obkrožajo (2.del).

Ko si pes želi ''akcije'' je primeren čas za razvijanje mentalnih sposobnosti. Sledi nekaj osnovnih sistemov usmerjanja vedenja:

1.sistem: »HLADNO - VROČE«:
Vedenje oblikujemo z lovljenjem in potrjevanjem samoiniciativnih delčkov. S ''kliker'' metodo označujemo samostojno ugotavljanje psa katero naj bi bilo tisto DEJANJE, ki smo si ga zamislili kot nagrajujočega. Lahko mu pomagamo z vmesnimi potrditvami »približkov« kakor otroku (hladno, mlačno, toplo, vroče, gori). Vadimo lahko v sobi, ki jo pes pozna ali kjer je najmanj motečih dejavnikov. S takimi ''miselnimi'' treningi si pes razvija MENTALNE SPOSOBNOSTI in psihično kondicijo ter utrjuje voljo za kasnejše reševanje »miselnih rebusov«. Kuža si krepi natančnost in pridobiva prepotrebno samozavest ter intenzivnost ob reševanju zagonetk s kakršnimi se kasneje srečuje večkrat tudi ob samem šolanju na terenu. Tu se najbolj naučimo opazovati svojega psa. Lahko ga učimo karkoli: prižiganje luči, pospravljanje igrač, nakazovanje predmetov, pozornost med odlaganjem, osnovni položaj, pozicijo pred vodnikom, kontrolo zadka ob vodenju, preskoke čez oviro, ...itd. Sistem je uporaben predvsem za seznanjanje psa z NOVIMI vajami.

Neusmiljeno čakamo na približek

2.sistem: »IZPILJEVANJE PRIBLIŽKOV« ciljnega vedenja:
Če učenje razdelimo na res majhne korake, je napredek do končnega vedenja hiter. Vedno vadimo le en učni element in dodajamo po en kriterij oz. ''zahtevnost'', nikoli po dva! Potrjujemo vse, kar vodi psa proti končnemu vedenju - ob postopnem zviševanju zahtevnosti. Je zelo podoben sistem kot prejšnji le da oblikujemo VEDENJE, ki ga pes delno že obvlada. Sistem je namenjen doseganju »NATANČNOSTI izvedbe« vedenja. Ko to dosežemo se zavedajmo, da pes ne zna posploševati. Kar zna v sobi ali na domačem travniku ni nujno, da zna tudi povsod drugje. Tudi s tem sistemom si pes uspešno razvija »mentalne sposobnosti« dojemanja. Ob učenju na tujem terenu moramo biti pozorni še na moteče dejavnike, ki so prisotni (vonji, dež, avtomobili, gneča, vročina ...) zato lahko predvsem na začetku zahtevnost malo spustimo. Pozor: Na slikah v vseh člankih vodnik vodi psa izjemoma na desni strani zaradi invalidnosti. Pravilen način za vse ostale je NA LEVI!

''Semafor''

3.sistem: »MODELIRANJE« - usmerjanje s hrano v roki:
Psa ZVABIMO v določen položaj ali gibanje z dišečo hrano v roki. Tako mu pomagamo v željeni položaj ali obnašanje. Ta način ni preveč miselno zahteven in lahko ob neprestani uporabi postane za psa neke vrste prisila, če s potrditvijo v obliki hrane predolgo odlašamo in prehitro ''zahtevamo'' končen izdelek. Psa potrdimo s pohvalo ali ''klikom'' takrat, ko še kaže željo po sodelovanju in se nahaja v željeni pozi ali gibanju. Čez 1-3sec mu hrano prepustimo, da jo poje ga dodatno pohvalimo in mu glede na smotrnost potrditve privoščimo morda še kratko igro. Ta način ni najbolj v stilu sodobnega razmišljanja.

Modeliranje

Način modeliranja je primeren za mlade pse, ki se še ne zavedajo, da sodelujejo v vajah katere bodo kasneje postale njegova priložnost dokazovanja. Po tem sistemu kuža ne pride sam do končnega rezultata ker mu močno pomagamo in se uči le, da je zanj dobro slediti dišeči hrani v roki katera ga usmerja. Položaj »sedi« učimo tako, da gremo z roko preko glave psa nazaj dokler se ritka ne dotakne tal in ga takrat potrdimo. Ko tega obvlada, ga nadgradimo z navzdol in naprej ukrivljeno kretnjo vzporedno na levi od nas ter kužka zvabimo v »prostor«, ki ga ''poklikamo'' v trenutku, ko se prsni koš dotakne tal. Dokler kuža vaje ne obvlada izvrstno je bolje, da ne uporabljamo končnega besednega signala ali pa si izmislimo samo »prehodnega« (ritka, trava, ležkej, počakat, hodkej, roka, ...)

4.sistem: »NASTAVLJANJE PRIMARNIH NAGRAD oz. VABE«:
na poteh ali ciljih v obliki hrane, žogice ali igrače. Nagrade katere pozna, mu nastavimo najprej na taki razdalji, da so mu z lahkoto dosegljive in bo do njih prišel po zaželjeni poti, pes pa je potrjen sproti oziroma na cilju. Ob upoštevanju motečih dejavnikov, razdaljo in težavnost postopoma povečujemo. Na ta način lahko učimo »preskoke« preko skakalnice, »pobiranje predmeta«, vajo »naprej«, obkrožanje »revirja«, sledenje poškodbe tal po sistemu desna - leva ...

»Desna-leva« skupaj greva!

5.sistem: »DODAJANJE SEKUNDARNIH NAGRAD«:
katere si pes predhodno s svojim vedenjem ali položajem ''prisluži''. Primerno le za izkušene vodnike. Nagrado pes dobi z večjim časovnim zamikom, ko mu je potek vaje že poznan. Pes mora močneje ZAUPATI vodniku, da ga nagrada vseeno čaka. Učne člene kateri so povezani s »sekundarnim nagrajevanjem« psa je dobro učiti ločeno od šablonskega uokvirjanja vaj, ker zahtevajo veliko potrpežljivosti, natančnosti in dobršno mero koncentracije obenem. Taki členi so za naše ''zverine'' psihično utrudljivi in bolj naporni za natančno in kvalitetno izvajanje ob veliki »količini dela«.

PRIMER: Pri vaji sledenja je samo sledenje »primarna nagrada« saj se pes potrjuje neposredno ob samem vohanju poškodbe tal. Če smo ga učili po pravilu: SLED JE HRANA, smo vohanje povezali s »klasičnim pogojevanjem« in je že samo po sebi nagradljivo. Drugače je s PREDMETI na sledi, ki psu pomenijo sekundarno nagrado saj smo ga učili, da nagrada sledi kasneje kot si jo je dejansko prislužil in je vezana na »vedenjsko pogojevanje«. Pes najprej predmet »nakaže« in potem lahko samo upa, da ne bomo pozabili tudi na ''plačilo'' - NAGRADO ki sledi šele, ko pridemo pobrat predmet. Če torej NAPAČNO učimo nakazovanje predmetov kar na sami sledi, bo pes vsa nesoglasja zaradi možnih ''konfliktov'' ob netočnem nakazovanju lahko povezal s korektnim sledenjem in ne s predmeti, to pa ni naš cilj.

Zato je dobro vse učne člene, ki so vezani na SEKUNDARNO NAGRADO učiti in dodobra utrditi strogo izven ''šablone''. V 2.članku smo se naučili, da vedno učimo samo EN UČNI ČLEN NAENKRAT in nikoli po dva, če hočemo, da nas bo pes razumel. To je osnova, ki jo mora poznati vsak vodnik.

6.sistem: »PONUJANJE NEPRODUKTIVNEGA VEDENJA«:
za utrjevanje določenih položajev, ki jih pes delno že obvlada. S hrano, katere mu NE mislimo dati ali ''slepim'' povabilom v igro skušamo psa zvabiti iz pravilne pozicije in ko nam z vztrajnostjo pokaže, da ''ON ŽE VE'' kaj je prav in ostane v tej poziciji ga šele takrat nagradimo.

PRIMER: Če pes skače z umazanimi tacami po vodniku, da bi se igral z žogico na vrvici mu tega ne prepovedujemo na klasičen način razmišljanja ampak ga s to žogico prijazno VABIMO, da še bolj skače s tacami po nas in mu igre seveda NE privoščimo!!! Ko se čez nekaj časa počasi naveliča skakati na naše neproduktivno vabilo in ostane s tacami na tleh, mu v tistem trenutku TAKOJ vržemo žogico in pričnemo igro. Ker je pes ''sam'' prišel do ciljnega vedenja, si bo za v bodoče prav hitro zapomnil pravilo: »SAMOKONTROLA!!! je ključ do nagrade«. Enak sistem lahko uporabljamo pri šolanju vaj IPO.

...
Samokontrola = KLJUČ! Napad na psa = NAGRADA!!!

7.sistem: Dotikanje TARČE oziroma »TARGETING«:
Psa najprej s pomočjo ''miselnih treningov'' s kliker metodo naučimo, da je DOTIK določenega koščka papirja, dlani ali žogice na vzmetni paličici tisto kar mu prinaša nagrado. Ko pes razume nagradljivost dotika, s tarčo lahko usmerjamo njegovo gibanje oz. ob postopnem povečevanju razdalje dosežemo gibanje psa proti tej tarči z ciljnim dotikom. Ta način lahko s pridom uporabljamo pri učenju preskokov, vaji ''naprej'', položaja pred vodnikom in tudi pri sledenju.

Vsi našteti sistemi slonijo na ZAVEDNEM učenju, metodi »Daj - DAM!« oz. VEDENJSKEM POGOJEVANJU, ko pes s svojim prizadevanjem ''izsili'', da se zanj ugodna posledica sploh pojavi. Pes bo hitro spoznal, da ima vsako njegovo vedenje v ''PRAVI SMERI'' tudi določeno pozitivno posledico! Za vsa ostala vedenja bo uvidel, da mu nagrade ne prinašajo in jih bo opuščal.

Svojega psa torej učimo, da lahko ''SAM'' PRIKLIČE NAGRADO. Kaj mislite, za katera vedenja se bo raje potrudil in jih ponavljal? Produktivna ali neproduktivna? Hitro bomo ugotovili, da je naš pes zelo bistre glave le ponuditi mu moramo možnost, da jo uporablja. Tako lahko izkoristimo veliko sicer vsakdanjih opravil ali ''premikov'', kateri za psa pomenijo nagrado - za utrjevanje posameznih učnih členov. Zapomnimo si: »VSE JE NAGRADA« - razen ležanja v pesjaku! Po napornem treningu pa tudi ležanje v razkošnem pesjaku postane nagrada le, da si jo je pes že predtem zaslužil.

Pes je ZMAGOVALEC!

Največkrat poskušajo vodniki kar na silo v celotni »vedenjski verigi« oz. vaji POPRAVLJATI posamezni učni člen, kar psu dodatno zamegli pot do cilja. Kuža si večino izkušenj zapomni kakor SLIKICE V STRIPU s podnapisi. Vsak učni element torej povezuje le z izkušnjami, ki so povezane s to sliko.

POZOR! Če smo psu prehitro predstavili celo vajo katera je sestavljena iz celega ZAPOREDJA slikic, mi pa bi radi samo eno od teh spremenili - ker NI DOVRŠENA in to počnemo kar med ostalimi - bo kuža lahko dobil občutek, da VSE SKUPAJ ne dela prav! Zato velikokrat pes zaradi ene malenkosti poveže svoje kompletno vedenje z napačnim in cela vedenjska veriga se nam lahko ''SESUJE'' - podobno kot domine.

PRIMER 1: Če nismo zadovoljni s točnim »nakazovanjem« težavnih predmetov na sledi in to popravljamo kar med sledjo - lahko pes dobi občutek, da nismo zadovoljni z iskanjem predmetov še posebej, če je bil po starem sistemu ''kaznovan''!? štiri ali pet metrov prepozno: zato se mu lahko ''upre celotna vaja'' SLEDENJA!

PRIMER 2: Podobno se lahko zgodi, če gre ob prinašanju predmeta kuža nazaj »mimo skakalnice« in mu to po starem prepovedujemo. Kuža lahko dobi občutek, da ne dela prav ker je hotel predmet PRINESTI vodniku zato:
-se boji prinesti vodniku predmet ali ga močno pregrizuje ker ni ''siguren''
-gre s predmetom stran - namesto k vodniku
-obstoji pri njem in ga niti več ne pobere
-pri prostem prinašanju sploh noče več ponj

SPUŠČANJE KRITERIJEV:
dela, še posebej ambicioznim vodnikom, največ težav. V preveliki želji po hitrem napredku se največkrat precenimo in smo pri šolanju psa preveč površni. Kosmatinec nas največkrat dejansko NE razume!!! kaj ga učimo, čeprav imamo občutek, da noče sodelovati. Ker gledamo preveč na ''kvantiteto'' oz. »količino dela« (2.del) - namesto na KVALITETO, smo s tem zaslepljeni. Zaradi prezahtevnosti si večkrat uničujemo še tisto vedenje, katero pes že dobro obvlada.

Kdo koga vodi?

OBNOVITVENI POSTOPEK = edina rešitev!
Potrebna je vrnitev na same začetke učenja iste vaje - katero je pes morda že dodobra obvladal. To včasih pomeni, da se vrnemo tudi za več kot eno leto nazaj. Ob zelo potrpežljivem ''igračkanju'' bo pes veliko hitreje napredoval kot prvotno, želja in samozavest pa se bo povrnila le, če ne bomo zopet neučakani. Psu, kot tudi ne človeku, ne moremo dodajati samozavesti in želje - ta prihaja vedno od znotraj. Zato je ob porušenem vrednotenju nagrade potrebno vedno vračanje na izhodišče: 1.kontrola nad prostostjo, 2.kontrola nad hrano, 3.kontrola nad preostalimi nagradami. Pes se bo umiril in skoncentriral na to, kar ga učimo. Potruditi se je treba le toliko, da smo ob učenju bolj potrpežljivi in manj zahtevni.

ZAPOMNIMO SI:

Kadarkoli se nam med učenjem kje ustavi, če zaidemo v ''slepo ulico'' ali učimo novo vajo povsem brez izkušenj; VEDNO se da ciljno rešitev poiskati tako, da bo ta cilj psu dejansko pomenil NAGRADO!!! Samo želeti si ga ne smemo preveč ampak pogledati na celo stvar malo z distance in že se posveti možen izhod, ki bo opravičeval geslo »VSE JE NAGRADA!«

1.Pomaknimo se za učni korak ali dva NAZAJ in svojemu psu poenostavimo pogled z mogoče drugega ''zornega kota''.
2.Spomnimo se podobnih VAJ, iz drugega konteksta in si pomagajmo s podobnim pristopom. KARKOLI !!! učimo svojega psa, povsod velja ENAK PRISTOP le, da je drugačen cilj vaje - iznajdljivost!
3.Če na vsak način ''hočemo?!'' priti do cilja bo prava pot ostala v megli, saj ne bomo sposobni razmišljati z zornega kota PSA. Če se postavimo v njegovo vlogo, nam bo zelo hitro jasno zakaj dela kuža ''narobe'' oziroma ponuja nezaželeno vedenje. Jezimo se lahko edino nase!
4.Sprijaznimo se z dejstvom, da ni pes TISTI , ki dela ''narobe'' ampak MI narobe učimo. Če se le malo poglobimo, bomo hitro prišli do rešitve »kaj bi bilo najbolje«, da bi nezaželeno vedenje usihalo - »CILJNO VEDENJE« pa dobivalo pravo podobo.
5.Težava se ponavadi skriva v PREVELIKI želji VODNIKA zato se je potrebno strogo distancirati od želje po doseganju cilja.

ZAPOMNIMO SI:
Pes NE VE kaj je prav in kaj ne. Zanj je vse PRAV!!! Potrudil se bo enostavno za tisto, kar mu prinaša ugodnosti ali korist. Pokažimo mu pot na tak način!

SREČNO!!!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

6. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:33:00.004-07:00

6.del: Pot do mozaika vedenja

Vsak skrbnik ali vodnik se mora sprijazniti z raznimi omejitvami, ki jih določa življenje s psom in ravno tako z realno dosegljivimi cilji svojega šolanja. DOSEŽEK učenja se meri le v REALNEM dosegu sodelujočega para »človek - pes« in ne po uvrstitvah - zato je ODZIV psa edino pravo merilo rezultata našega dela. Pomembno je le, da z obstoječim psom poskušamo napraviti pač največ kar je v naši moči! To nam bo uspelo, če bomo svojega kosmatinca natančno OPAZOVALI in glede na njegov odziv nenehno iskali tehtne odgovore. Največkrat zastavljeno vprašanje ob šolanju: KAKO? - je potrebno spremeniti v: ZAKAJ???

Pustimo času ČAS:
Uporabnost vsake metode se vedno pokaže v PRAKSI - zato ne gre vse kar takoj kritizirati ali se prehitro veseliti. Priznanje svoje MAJHNOSTI in NEVEDNOSTI v razumevanju psov je prvi in temeljni korak do uspeha. Trud za prijeten, tesen in pristen odnos z živaljo je poplačan z eno samo iskrico veselja v pasjih očeh. Marsikdo je že spoznal nesmisel šolanja brez teh nedolžno in naivno navihanih pogledov. Toda kako priti do tega? Psa poskušajmo delno RAZUMETI, obravnavajmo ga CELOSTNO in se zavedajmo njihove individualne DRUGAČNOSTI, če želimo iskoristiti njegov potencial. Poskušajmo vajeti vzeti v svoje roke na tak način, da bo pes cenil vsak pogled in nasmeh, ki mu ga namenimo; da bo zaradi želje po naši družbi nenehno izsiljeval našo naklonjenost, ki pa jo moramo znati primerno brzdati.

Veliko vodnikov poskuša psu med učenjem kar v pogovornem jeziku ''po domače'' razložiti kaj pričakujejo od njega, ker si njegove sposobnosti dojemanja predstavljajo preveč ''počlovečeno''. Vsepovprek zasipajo psa z različnimi besedami, izrazi in celo vpitjem na žival katera seveda našega sporočila na tak način ne zna razbrati. Sploh ne, če so besede izrečene vsakič z drugačnim tonom in glasnostjo. Pes v takih trenutkih občuti edino našo rastresenost, nemoč, jezo ali celo sovražnost! Ker mu tak vodja krdela že po naravi ne odgovarja, se ga bo naslednjič v podobnih situacijah raje izogibal ali kazal »miritvene signale«, da bi omilil naš stres. Svojega namena sporočila tako ne bomo dosegli.

Oblajanje = nagrada!

Napotek: S psi se ne pogovarjamo v slovenščini, nemščini, francoščini ali kitajščini, ker je NE RAZUMEJO!!! Med učenjem ne trosimo nepotrebnih stavkov. Ko psa učimo, se pogovarjamo le s SIGNALI katere pozna. To so lahko besede za vsakdanjo rabo katere izrečemo vedno z enakim tonom in zmerno glasnostjo. Povežemo jih vedno z njegovim TRENUTNIM obnašanjem. Izgovorjene »signale« psu pomagamo POVEZATI s pravočasno »potrditvijo vedenja« v spremljajočih okoliščinah ter z nagrado katera sledi.

SIGNALE PSOV lahko tudi oponašamo:
- pokleknemo = povabilo k igri
- pokončna drža = pripravljeni smo na sodelovanje
- hvaljenje z prijaznimi izrazi = odobravanje trenutnega početja psa
- odhod in kratek pogled nazaj = povabilo
- oblizovanje = v nečem uživamo
- jemo prvi pred njim = dokazujemo vodilni položaj
- zehanje = nezaiteresiranost
- zamrznitev telesa in pogled v stran = nočemo kontakta
- renčanje = opozorilo!
- pogled direktno v oči ali hoja naravnost proti psu = grožnja!!!

BESEDNE SIGNALE bomo začeli uporabljati šele, ko bomo psa najprej naučili preko ''kliker treninga'' vedenje, katerega smo prvotno že dobro ''IZPILILI''. Pes bo tako povezal z novim »signalom« samo točno izdelano vedenje! Tako bo signal pomenil samo ENO vrsto sporočila. Najprej smo torej s pomočjo vabe ali miselnih treningov preko »ZAČASNIH signalov« (roka, pejva, učke, greva...) naučili VEDENJE in ko smo ga dobro utrdili, mu bomo šele na koncu dodali »DELOVNI signal« (npr. »POLEG«). To pa pomeni potrpežljivo in načrtno vztrajno delo.

Zadovoljevanje nagonskega interesa

Ukaz ali SIGNAL!!!:
Posvetimo se še bistveni razliki med ''ukazom- poveljem-komando'' in SIGNALOM. Vse to so sicer samo svobodno izmišljene besede v kateremkoli jeziku, ki ga pes sicer še ne razume, toda glavna razlika je v našem NAMENU in NAČINU uporabe. Važno je kaj hočemo doseči z izgovorjavo signala. Če ''po starem'' uporabljamo glasno povelje »SEDI« pomeni, da zahtevamo od psa naj se usede, ker smo mu tako mi ukazali in ''mora'' naše povelje takoj in korektno izvesti, sicer je lahko sledila kazen.

TIHI signal »SEDI«
po naši metodi pomeni samo dražljaj, ki v psu izzove že naučeno vedenje. Kako ga bo izvedel pa je v ''njegovih rokah'' saj ve, da so bile v učnem procesu različne izvedbe tudi različno nagrajene. Po domače: ''Za malo denarja-malo glasbe''. Lepši, bliskovitejši in natančnejši odziv na signal prinaša nagrade, ki jih ima najrajši - »Jackpot«! Za pravilno razumevanje glavne razlike med staro ''komando'' in novim »signalom« je potrebno kompleten NAČIN RAZMIŠLJANJA praktično postaviti »na glavo«! Toda zavedajmo se, da pes zna samo tisto, kar smo ga MI naučili.

PRIMER 1: Za ISTI SIGNAL oz. ''povelje'', ki smo ga izgovorili - NE MOREMO od psa pričakovati »različna vedenja«!!! Če damo psu v kuhinji »PROSTOR« pod mizo, ko lahko vse prevoha in se zlekne kot ''mrtev'', naslednji dan pa mu damo »PROSTOR« v vaji na vadbišču in pričakujemo, da bo ležal pravilno, poravnano, nič vohal in gledal samo nas PES NE BO RAZUMEL kaj dela narobe, ko ga bomo neprestano popravljali in zahtevali zanj praktično nemogoče.

PRIMER 2: Obratno velja - Za podobno VEDENJE je dobro uporabljati RAZLIČNE SIGNALE (prostor, dol, tukaj, mesto, uležkej se, počakat ..) odvisno kje in kdaj jih uporabljamo in kaj lahko pes počne tam. Vsak signal povežemo samo z enim, točno enakim vedenjem. Pes bo veliko lažje razbral kaj imamo v mislih.

Signal PROSTOR - pomeni prihod nagrade!

SIGNAL IZGUBI DEL MOČI vsakič, ko:
a. se pes ne more odzvati (nas ne vidi ali ne sliši, nimamo njegove pozornosti, ne pozna signala)
b. se napačno odzove (barva našega glasu ni enaka, preveč povišana glasnost izgovorjave kakršne pes ni navajen, mešamo ga z dodatnimi kretnjami telesa)
c. se sploh ne odzove

VZROK: VODNIK NEKAJ DELA NAROBE!
Pomisli: ali pričakovano vedenje pes še ni povezal s signalom, ali je postavljen kriterij previsok, ali vedenje ni dovolj utrjeno, ali je preveč motečih dejavnikov, ali naučeno vedenje pes še ni sposoben prenesti v okolje kjer ga poskušamo izzvati, ali ... Ne vpij! Ne stresaj jeze na psa in ne ''streljaj'' signalov v prazno, če ni odziva! Napako dela VODNIK! Vrni se k samim koreninam učenja!

Osnova tekočega sporazumevanja so torej pravilno izrečeni signali ob konstantnem obnašanju vodnika. Če hočemo v pasjih očeh predstavljati neoporečnega vodjo krdela, kakršnemu je pes pripravljen slediti tudi ''v smrt'', moramo biti v medsebojnem odnosu DOSLEDNI praktično pri vsaki malenkosti. Kuža nas bo najlažje razumel, če bomo vsako stvar, ki si jo zamislimo ali izrečemo, vedno vzeli SKRAJNO RESNO - toda brez razburjanja in poviševanja glasu. Obnašati se moramo umirjeno, zrelo, pravično, neprizadeto in malenkost rezervirano.

DOSLEDNI moramo biti ne samo pri učenju in obnašanju do psa ampak tudi do SEBE v vsakdanjem življenju. Zavedajmo se da se pes uči tudi, ko se ne ukvarjamo z njim. To so stvari katere so mu na razpolago in so mu dosegljive KADARKOLI. Že od ''malih nog'' se pes uči stvari NEZAVEDNO v vsakdanjem življenju iz repertoarja vsega kar ga obkroža in mu je na razpolago. Učimo ga tudi zavedno, ko usmerjamo njegovo vedenje proti učnemu cilju posameznih vaj z nagrajevanjem zaželjenih odzivov.

PRIMER: NE OBSOJAJ psa za vedenje, katerega si nezavedno in ob nedoslednem vsakdanjem življenju naučil prav sam, kasneje drugje pa to vedenje celo »GRAJAŠ in PREPOVEDUJEŠ«. Za psa je kakor za nas, trening kompletno življenje, ne samo travnik ali vadbišče. Najbolj jasno sliko bo imel, če ga ne mešamo preveč s tem, da nekje nekaj lahko počne, spet drugje pa ne. Če mi je všeč, da se s psom DOBRO razumeva doma in da mu pomenim »vse na svetu«, mi je to všeč tudi na poligonu in povsod drugje . Oziroma: če mi je ''vseeno'', da moj kuža veselo skače v druge ljudi in se z njimi igra ter dovolim da ga vsi hranijo, ne morem spet drugje zahtevati, da jih niti ne pogleda!

DOSLEDNOST:
pomeni, da se moramo potruditi za nekonfliktno menjavo vsake igračke ali plena tudi, če jo priložnostno ukrade - kakor da delamo priprave na najpomembnejšo preiskušnjo. Vsako najmanjšo stvar, ki jo kot VODJA KRDELA od psa zahtevamo - moramo jemati skrajno resno brez popuščanja. Če smo rekli "PROSTOR", ko ga pes seveda že dobro pobvlada - potem je PROSTOR in pika! Do psa moramo biti torej DOSLEDNI, pa vseeno SPOŠTLJIVI, PRAVIČNI, POZORNI IN RAZUMEVAJOČI (do neke mere). Dobro je tudi, če se obnašamo avtoritativno, umirjeno in malenkost ZADRŽANO. Podobno se obnaša tudi mati psica, ko uči svoje mladičke.

VODNIKOVE NAPAKE:
pri doslednosti, psu dajejo občutek NAKLJUČNOSTI. Vsaka naša nedoslednost pomeni torej za psa "presenečenje"! Psi obožujejo PREDVIDLJIVOST, ko nek dogodek oz. situacija pomeni VEDNO ENAK IZID. Na ta način sporazumevanja se dobro spoznajo zato se velja potruditi že pri malenkostih. Zavedajmo se, da pes uživa v odkrivanju vodnikovih ''slabih točk'' in nenehno preiskuša našo mero doslednosti saj s tem RASTE njegov ego. Naše morebitno "vpitje" ne zaleže, ker ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI! Pes me GLEDA in OCENJUJE celostno - tudi kadar nisem na običajnem prostoru za učenje.

PRIMER: Če ponavadi pospravimo posodo za hrano takoj, ko poje do konca, nam pa se danes zvečer mudi v kino, saj že zamujamo in mu to prazno posodo pustimo v pesjaku. To bo za psa presenečenje! Iz njegovega zornega kota to izgleda tako: ''Se pravi, da moj vodnik le ni tako redoljuben, kot se ponavadi kaže pred menoj in dopušča tudi drugačne možnosti, kot so v njegovi navadi''. Te slike se bo mogoče spomnil takrat, ko ga bomo poklicali in pričakovali, da bo takoj prišel.

Signal MOST = nagrada!

Ob šolanju po tej metodi naj opozorim na nevarnost, da delo s pozitivno motivacijo lahko postane VODNIKOM preveč všeč. Ob učenju na prijazen način je pes običajno vesel, ko se druži z nami in sodeluje pri raznih aktivnostih. To nam, kot že rečeno včasih ustvarja lažno sliko o dejanskih željah in potrebah psa. Obstaja namreč:

1.NAVIDEZNA ŽELJA: kuža je vesel, ko bi pa nekaj počel z njim, ga želja takoj mine
2.KRATKOTRAJNA ŽELJA: kuža je vesel in bi delal, ampak samo takoj in to samo tiste stvari, katere so mu res všeč
3.MOČNA ŽELJA: pes dejansko ''zahteva'' vaje, sodelovanje in delo z vodnikom, piska, laja, se trese, slini, drgeta, poka z zobmi, skače kot nor v vodnika, hodi trap, rep in glavo drži pokonci, ...kaže zaželjen »VIDEZ ZADOVOLJNOSTI«.

»Kdo koga vodi?«

Ravno močna želja je tista na osnovi katere najuspešneje šolamo psa. Na osnovi kratkotrajne želje je možno sestaviti kratko obnovitev, oz. utrjevanje že naučenega vedenja, mogoče na malo drugačen - improviziran način. Moje izkušnje kažejo, da je nagrade, tudi igrače, najbolje večkrat zamenjati, da se jih pes ne zasiti - podobno kakor torte.

Najboljši vaditelji se IZOGIBAJO rutini!
Vaje lahko vedno skonstruiramo na malo drugačen način, da so videti še bolj zanimive in s tem postanejo hkrati bolj poučne. Tako dobimo večjo željo psa, čeprav učimo isto stvar. Bodimo iznajdljivi in kreativni pri načrtovanju učnih seans. Včasih dobi že pozabljena in stara igrača večjo - skoraj čarobno moč tudi, če je že dotrajana in smrdi. Zato moramo skrbeti, da igrače psu niso dosegljive kadarkoli brez razloga.

Iz dosedanjih člankov smo spoznali dovolj osnovnih pravil, da se lahko končno lotimo učenja celotnih vaj. Sledi delo pri katerem moramo biti ravno tako natančni, dosledni in sistematični, da si po nepotrebnem ne pokvarimo pravilno zgrajenega odnosa in sporazumevanja s psom. Poskušal bom razložiti sistem sestavljanja »končnega vedenja« preko posameznih slik in vedenjskih verig do mozaika vedenja. Če smo skozi gradivo doumeli glavno razliko med ''starim in novim'' razmišljanjem o učenju psov, potem sledi najlažje delo polno veselja in sicer kratkih, a toliko lepših trenutkov.

Vzpostavitev kontakta preko kontolirane IGRE s povodcem

A. SISTEM SESTAVLJANJA KONČNEGA VEDENJA: Preden začnemo učiti določeno vajo iz posameznega programa, moramo prebrati v pravilniku KZS, kakšno vedenje se pričakuje. Tega najprej razčlenimo na posamezne ČLENE, podobno kot verigo. Najprej se lotimo učenja ZADNJEGA ČLENA oz. slike v »vedenjski verigi« - VAJI. Vzporedno, toda ločeno drug od drugega lahko učimo tudi ostale člene iz verige - najboljše spet od zadnjega proti prvemu. Podobno kot bi ga učili posameznih zanimivih slik za katere se še ne zaveda, da bodo kasneje povezane v enotno vajo. Šele, ko vse sestavne člene vedenja pes dovolj natančno obvlada tako, da v njih UŽIVA - je pripravljen za naslednji korak. Ne prehitevajmo dogodkov z »našo« radovedno željo po končnem rezultatu. Od kvalitete oz. natančnosti posameznih slik (členov) bo odvisna CELOTNA končna slika našega dela.

Igra s trakom = nagrada za poslušnost!

Ob sestavljanju slik v VEDENJSKO verigo moramo biti previdni in ne smemo pretiravati s povezovanjem vseh členov naenkrat. Pri ''uokvirjanju'' šablonskih vaj POSTOPOMA dodajamo učne člene. Najprej zadnja dva, nato zadnje tri ali štiri... Iz treninga v trening poskušamo malo dlje odlašati s potrditvijo. Zelo potrpežljivo povečujemo torej KOLIČINO DELA (2.del). Tako se kuža počasi navaja, da nagrada vseeno sledi, če le še malo potrpi - variabilno potrjevanje. Če hočemo, da nam bo kuža zaupal moramo nagrade razporejati glede na njegov ODZIV in vložen TRUD toda SMOTRNO na osnovi »vrednostne lestvice«. Pri nagrajevanju ga lahko s kakšno novostjo prijetno presenetimo.

B. NAGRADE PO VREDNOSTI:
Pri učenju razpolagamo torej z nagradami, ki se za psa razlikujejo po moči oz. vrednosti. Le te mu privoščimo po takem vrstnem redu, da bo primerno nagrajen glede na kvaliteto njegovega odziva. Bliskovitejši, boljši in natančnejši odziv prinaša večjo nagrado, katero pes bolj ceni. Za zadetek v črno vedno uporabimo extra nagrado, ki jo ima najrajši - JACKPOT!!! Toda po eni ali dveh »Jackpot« nagradah, tretja sigurno NE bo več imela te moči. Zato z učenjem raje zaključimo pravočasno in nadaljujmo drugič. S pogostostjo in vrsto nagrad REGULIRAMO željo svojega psa po sodelovanju. Merodajen je edino ODZIV PSA.

Če bomo pri ODLAŠANJU z nagrado usklajeni z »videzom zadovoljnosti« s katerim nam bo pes sporočal, da nagrade pravzaprav še ne potrebuje, ker mu je zaenkrat že samo sodelovanje nagradljivo in obenem pazili, da ga pravočasno nagradimo s ''taveliko'' nagrado, če bi pokazal nekaj res izvrstnega, potem smo na pravi poti! Pes se bo počasi navadil izvajati celo vajo ali cele sklope vaj povsem brez nagrajevanja, ker bo nagrajen že s samim SODELOVANJEM ampak le, če bomo res previdni pri dodajanju količine in pozorni tudi na moteče dejavnike ob učenju.

POZOR! Na račun »količine« ne gre gledati ''skozi prste'' pri natančnosti izvedbe! Posvetimo se vsakemu najmanjšemu delčku vedenja enako kot, da utrjujemo samo posamezen učni člen - BREZ HITENJA! Če pes ignorira kvaliteto takoj ustavimo ''verigo'' in posvetimo današnji trening pač samo temu delčku vedenja. Ko ga pes kvalitetno izvede kakor je sicer navajen - TO POTRDIMO in zaključimo učenje sicer mu v nasprotnem primeru dokazujemo, da si MI želimo nadaljevanja - kar je v nasprotju s psihologijo te metode.

PRIMER: Učimo PRINAŠANJE predmeta preko skakalnice:
Vajo razstavimo na majhne člene, katere učimo ločeno. Pri tej vaji pes najprej sedi ob vodniku v osnovnem položaju, na signal vodnika gre po predmet preko skakalnice, ga pobere in se vrne po isti poti nazaj. S predmetom obsedi pred vodnikom, ga mirno drži dokler ga ne preda vodniku na njegov signal, nato gre v osnovni položaj spet na vodnikov signal.

Držanje predmeta

VEDENJE UČIMO:
v obratni smeri od zadnjega konca - proti prvemu po naslednjem vrstnem redu: osnovni položaj psa ob vodniku, tesno in poravnano sedenje pred vodnikom (najprej brez, nato pa še s predmetom - ampak šele, ko ga že zna MIRNO držati) , mirno držanje predmeta, spuščanje predmeta na signal vodnika, pobiranje in prinašanje predmeta vodniku brez preskoka (kasneje s preskokom), preskok ovire proti vodniku, preskok ovire stran od vodnika, kasneje pa še sestavljen preskok tja in nazaj (brez predmeta). Člene učimo ločeno, vsakega posebej na način potrjevanja z hrano v kombinaciji z igro.

Vsak posamezen člen kuža torej rad izvaja, ker je vedno potrjen s tako ali drugačno nagrado. Šele ko člene obvlada vsakega posebej, jih začnemo povezovati v končno vedenje. Ker jih rad izvaja vsakega posebej, jih bo ravno tako rad naredil v celem sklopu vaje. Tako mu bo kasneje cela vaja V POTRDITEV KOT NAGRADA in nikakor ne naloga.

NE POZABIMO: zdolgočasen in lačen pes, ki je prejšnjo učno seanso končal ravno, ko se je najbolj razvnel za delo! Sproti pazimo na KOLIČINO dela, KRITERIJE dodajamo postopoma, pazimo na »TIMING« ter smotrno razpolagamo z razpoložljivimi nagradami.

Če smo pri učenju kakšnega člena preveč hiteli in bili preveč površni, ni nikakršen problem to VEDENJE POPRAVITI!: če le nismo nedovršen člen (za katerega smo sami krivi) prevečkrat poskušali ponavljati v »vedenjski VERIGI«, trmarili brez spuščanja kriterijev in ob tem psa morebiti še kaznovali (za kaj že?!).

Pes si pot izbere sam

NEIZDELAN ČLEN:
recimo, da je kuža prinesel predmet mimo skakalnice, "vzamemo'' iz verige vedenja in se vrnemo pri učenju te slike k samim koreninam. Popravljamo ga ločeno od ostalih aktivnosti.

Kužku ponovno počasi in postopoma razložimo, da dobi nagrado ob vračanju do vodnika (seveda najprej brez predmeta) LE, če gre preko skakalnice. Če se prilagodimo; s popuščanjem ob morebitnem dotiku skakalnice, s pričakovanjem hitrosti, s terenom-ki ga ima rad, uri-ob kateri je ponavadi najbolj aktiven, če ne bo prisotnih preveč motečih dejavnikov, če bo dovolj zdolgočasen in delno lačen - spustili smo kriterije in odstranili »moteče dejavnike« - bo imel interes, da sam ''pogrunta'' ob našem nevtralnem in neprizadetem obnašanju, KATERA JE TISTA POT, ki ga vodi do željene nagrade. Obenem ne delamo vsedanja pred vodnikom ampak lahko psu s pohvalo ali ''klikom'' sporočimo, da je zadel BISTVO, ravno ko bo v zraku nad skakalnico in vržemo žogo takoj, ko pristane na tla. Ko bo na ta način ''sam'' prišel do rešitve, si jo bo ''zapisal'' v lepem spominu in ne bo imel nikakršnega odpora, ko bo kasneje v vaji ta člen vračanja k vodniku na vrsti tudi, če bo imel v gobcu še predmet. Še bolj zanimivo mu bo, ker nam bo s tem pokazal kakšen ''frajer'' je, ko je vse ''sam'' pogruntal in se mu sploh ne bo zdelo težko.

Popravljanje osnovnega položaja

Neizdelano vedenje smo torej vzeli iz »verige obnašanja«, ta člen posebej ponovno počasi naučili ob spuščenih kriterijih in ga nato vstavili nazaj v verigo. Tako psu nismo dali nobenega razloga, da bi se mu celotna vedenjska veriga zapisala v ''tačrno knjigo'' ampak jo bo imel v LEPEM SPOMINU. »Just free your mind!!!« Kadarkoli rezultat ne gre v pravo smer samo pomisli kaj TI delaš narobe, ker pes sam nikoli ne pogreši! Zanj je VSE prav - predvsem pa tisto, kar ga vodi proti nagradi ali nadaljevanju vaje. Če površno izveden člen spregledamo, se torej STRINJAMO s takim vedenjem in ga odobravamo! Z nedoslednostjo in površnim opazovanjem psa si dolgoročno sami kopljemo jamo.

Učenje CELOTNE vaje prinašanja začnemo seveda najprej pri osnovnem položaju:

Naivne pozornosti ne izkoriščajmo preveč!

PRIMER: Oblikujemo osnovni položaj in iz pravilnika preberemo, da je končni rezultat tesno in poravnano sedenje ob naši levi nogi. Po naši metodi pa je glavno bistvo VESEL PES, ki ima željo da to počne. Če hočemo doseči oboje, velja rezultat vedenja edino ob pogoju, ko je vodnik nevtralen, miren in vzravnano stoji, ker bomo tako izgledali v končni sliki, preden bomo vrgli predmet preko skakalnice. Označujemo se pravi delčke na MIRNEGA vodnika, šele čez 1-3 sek. sledi veseli sprostitveni signal ''SKOČI'' ampak za PSA in ne vodnika. Ko se igramo, naj bo pes pobudnik igre in NE vodnik »igro vodi pes - igrača je moja!«. Zamenjati jo moramo brez konflikta (2.del). Tako bo pes veselo, tesno, pozorno in poravnano sedel ob mirnem in vzravnanem vodniku ter čakal, kaj sledi. Ko bomo vrgli predmet bo to zanj spet NAGRADA, katero si je prislužil z lepim sedenjem in ne naloga. To je končna slika oblikovanega vedenja OSNOVNEGA POLOŽAJA na začetku vaje, do katere smo prišli postopoma z dodajanjem kriterijev glede na čas sedenja in moteče dejavnike.

Ravno tako natančno se je treba posvetiti vsakemu delčku vedenja, ki ga oblikujemo na način kateri posameznemu psu najbolj odgovarja. Imeti moramo smisel za »rahločutno doziranje kriterijev« ob danih motečih dejavnikih ter potrpežljivo sestavljati KONČNO VEDENJE iz posameznih slik ali vedenjskih verig ob racionalni in vendar pravočasni uporabi primernih NAGRAD. Seveda je »vaja prinašanja predmeta« opisana samo kot primer učenja in za začetnike nikakor ni primerna, da bi preiskušali svoje morebitne sposobnosti. Učenje začnemo z enostavnimi osnovnimi vajami.

V pravilniku preberemo kakšno KONČNO vedenje se pričakuje, ga razgradimo na vaje – vedenjske VERIGE, te pa razstavimo na posamezne člene in obdelujemo enega za drugim v obratnem vrstnem redu, lahko tudi s čisto laičnim pristopom sliko za sliko. Ko smo dosegli potrebno kvaliteto, verigo začnemo počasi sestavljati. Prepričan sem, da bo uspelo tudi začetnikom s kančkom talenta ob obilici zabave in zadovoljstva.

Klikerček na sledi

Ko je pes posamezne učne elemente že osvojil, lahko pride pri UOKVIRJANJU ''šablonskih'' vaj predvsem poslušnosti, do upiranja hrani ali celo igri. Kuža lahko začne zavračati celo priboljške in se noče več igrati z vodnikom. Vzrok je seveda v prehitrem povezovanju členov v PREDOLGO vedenjsko verigo. »Količino« učne snovi smo verjetno prekoračili. Če je učenje prezahtevno in prenaporno, pes pa po tej metodi praktično NE POZNA PRISILE, bo z miritvenimi signali kazal nezainteresiranost za sodelovanje. Ko sestavljamo končno vedenje iz posameznih slik, moramo POSTOPOMA povezovati krajše kombinacije in jih počasi dograjevati v končno vedenje - »POČASI SE DALEČ PRIDE!«

Kasneje, ko že sestavljamo cele vaje v MOZAIK, uporabljamo »igro kot sredstvo« samo za potrditev celega sklopa členov ali za res izvrstne odzive, GLAVNO NAGRADO pa prevzamejo same IZVEDBE vaj. Pes jih bo rad izvajal saj so mu v enako potrditev kot nagrada ali igra. Vlogo »sekundarnega utrjevala« tako prevzame že sama NAPOVED vaje oz.slika priprave, vlogo »primarnega utrjevala« pa IZVEDBA vaje. Rezultat je neubranljivo »klasično pogojevanje!!!« (3.članek) kar je bil, zdaj že lahko razkrijem, naš OSNOVNI NAMEN šolanja po tej prijazni metodi.

ZLATA PRAVILA TE METODE:
- Daj - DAM!!!
- Brez nič - NI NIČ!
- Samokontrola=KLJUČ!!!
- Pes=UNIKAT, ZMAGOVALEC, UČITELJ in Vodnik=UČENEC!
- Želja vodnika=BLOKADA PSA!!!
- Pes NE TRENIRA - ampak samo SODELUJE!
- Vse je samo IGRA!
- VSE JE NAGRADA!!!

Verjetno vsi moji napotki niso primerni za vsakogar in jih bo vsak zase prilagajal glede na svojega psa, osebno mišljenje, izkušnje, sposobnosti in pričakovanja - toda ravno to je moj namen. Vsak vodnik se mora naučiti opazovati svojo žival in samostojno prilagajati način učenja glede na njen odziv. S svojim vložkom preko teh člankov želim PODARITI del svojega rezultata slovenski kinologiji. Doseči želim hiter PRETOK informacij o možnem novem NAČINU šolanja in novi PSIHOLOGIJI razmišljanja kar je potrebno za čim hitrejši razvoj športne kinologije pri nas. Vsak bo na svoj način presodil v kakšni meri bo to v praksi tudi uporabljal in vesel bom, če sem uspel kakšnemu paru polepšati trenutke skupnega druženja. Pričakujeva povratne informacije. Hvala!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: raisenadler@gmail.com )

7. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:33:00.003-07:00

7.del: STRATEGIJA pristopa - »IPO 3«

.
Po tej metodi je način razmišljanja o učenju posameznih disciplin po programu IPO morda nekoliko drugačen, vsekakor pa je drugačen PRISTOP K UČENJU psa. Precejšen del razlike v pristopu je razviden že iz dosedanjih člankov kateri so konstruirani predvsem na »splošni uporabnosti učenja« psov z metodo pozitivne motivacije za KAKRŠENKOLI namen. Pozitivna motivacija preko te metode vpliva na jačanje odzivov psa, sistem ''klasičnega šolanja'' z uporabo kazni pa odzive ''duši'' in jih poizkuša izničiti.
.

Ker ravno ta INDIVIDUALNA UNIVERZALNOST možnih smeri po tej metodi velja za vsakega psa na sicer »delno prilagojen način«, je uporabna med ostalim tudi za učenje po programu IPO. Ta program po katerem tekmuje tudi vsa svetovno znana elita je sestavljen iz potreb po zadovoljevanju in izživljanju vseh nagonov, ki so sestavni del pasje osebnosti.

Kontra na klobaso

Ob učenju te »kraljevske discipline« se srečamo z RAZLIČNIMI NAGONI kateri se kažejo že ob samem začetku učenja, ko psa sicer zelo previdno in počasi ''seznanjamo'' z novimi učnimi temami.. Vse bolj se izražajo v nadaljevanju učenja, ko se pes sreča z reševanjem različnih novosti, izzivov ali problemov. Tu pridejo do izraza tudi prirojene osebnostne lastnosti posameznega psa katere so zapisane v njegovih genih. Da bi jih izkoristili v največji možni meri, smo kot dobri in skrbni učitelji dolžni psom na »PRAVILEN način PREDSTAVITI« vsako disciplino posebej, da jo bo imel takoj od začetka priložnost spoznati v ENAKI LUČI kakor naj bi sijala ves čas šolanja.

Živalski NAGONI:
so prirojeni načini vedenja na osnovi INSTINKTA, ki so zapisani v genih. Čeprav je šolanje psov zasnovano na zadovoljevanju teh nagonov, je za uspešno učenje pomembno predvsem ZAVESTNO OBNAŠANJE našega psa. To pa je odvisno predvsem od POČUTJA PSA in njegove »dejanske želje« po sodelovanju z nami. Zato svojega psa učimo tako, da bo sodeloval z nami izključno iz LASTNIH interesov.

.
Igra s plenom ..................................... Odjava sodniku

Plenski, krdelni in obrambni nagon je prisoten v vsakem psu bolj ali manj izrazito in se pri učenju različnih disciplin med sabo mešajo v določenih trenutkih tako, kakor tudi »OBČUTKI« kateri so vzrok za počutje psa ob šolanju.

Osebnost našega psa in njegov značaj sta odvisna od RAZMERJA in PRISOTNOSTI določenega nagona, SPOSOBNOSTI IZRAŽANJA nagona pa tudi od POČUTJA PSA med šolanjem. Če z natančnim opazovanjem »pasje govorice« skrbimo, da bo POČUTJE PSA DOBRO ali primerno, kar je pogoj za uspešno učenje po tej metodi, potem smo psu zagotovili dobre ali skoraj optimalne pogoje za učenje. Le tako bo lahko zadovoljeval svoje MAXIMALNE SPOSOBNOSTI izražanja nagonov kateri se skrivajo v našem kosmatincu.

Če vodnik smatra, da njegov pes nima določenega nagona dovolj izrazitega za potrebe šolanja, se ga posameznemu psu na noben način NE MORA DODAJATI. Ob poskusih, da bi iz svojega psa naredili drugega, lahko z neprimernim krmiljenjem kvečjemu zatiramo in uničujemo še obstoječe nagonske interese. Rezultat je lahko še slabši.
.

Plenski nagon

PLENSKI NAGON:
je po domače »lovski nagon« povezan z ISKANJEM in UBIJANJEM plena ter PREHRANJEVANJEM. Sproži ga lahko zvok, gibanje ali vonj. Pri šolanju lahko pse z izrazito močnim plenskim nagonom veliko lažje šolamo oziroma dobimo boljše rezultate učenja. Ob učenju nam pomaga: pri večji želji psa po igri s plenom ali norenjem za žogico, boljši koncentraciji na vržen ali nastavljen plen, intenzivnosti vlečenja igrače in ''trganja'' plena ali večji želji po iskanju hrane. Plenski nagon lahko tudi vklopimo z izgovorjavo besede, katere posledice pes že pozna (mačka, baraba, poštar...).

Nežen dotik

KRDELNI NAGON:
je povezan s pripadnostjo neki skupini oziroma krdelu. Sposobnost psa, da uživa kot pripadnik krdela, nam omogoča njegovo pripravljenost za SODELOVANJE z vodnikom. Naš pes je v »krdelnem nagonu«, ko nas med učenjem opazuje ali nas spremlja pa tudi, ko uživa ob negi in božanju. Pri šolanju se sproži ob »pričakovanju« nagrade, ob pohvali, nežnem dotiku psa ali že ob nasmehu. Zato je koristno, če »videz zadovoljnosti« tudi sami uporabljamo ob učenju psa. Tako mu lahko damo vedeti, da tudi sami uživamo v druženju in sodelovanju z njim in na enak način nam kuža sporoča enako nazaj. To je obenem tudi zaželjeni videz tekmovalnega para v novejšem času.

Jeza

OBRAMBNI NAGON:
izvira iz potrebe psa po preživetju lastne vrste. Izraža se predvsem takrat, ko se naš kuža počuti OGROŽENEGA. Kaže se v: BOJEVITOSTI ali IZOGIBANJU. Ti dve »nasprotujoči si obliki« se v psu med seboj mešata in le od trenutnih okoliščin je odvisno, katera bo prevladala. Enak vzrok lahko enkrat pri psu sproži željo po izogibanju, spet drugič pa bojevitost. Odziv psa se lahko celo v trenutku spremeni, ko se zaradi istega vzroka »izogibanje« sprevrže v »bojevitost«. Če se pes med vajo poslušnosti po ''starih metodah'' kaznovanja počuti s strani vodnika ogrožen, je šolanje onemogočeno.

PRIMER: Če smo med VODLJIVOSTJO na povodcu našemu psu s ''cukanjem'' pokazali sistem neprestane grožnje zaradi zaostajanja, hoje vstran ali prehitevanja, smo v njem sprožili OBRAMBNI NAGON. Odzival se bo lahko z:
a.) izogibanjem: pes bo še bolj zaostajal, hodil vstran, se med igro klavrno igral in po končani igri s plenom ne bo hotel priti takoj do nas
b.) bojevitostjo: poskušal se bo upreti vodniku s svarilnimi signali, opozorilom ali celo napadom.

Tudi s takoimenovanim "KLINOM":
oz. zapiranjem vodnikove smeri pes izraža MIRITVENE SIGNALE izogibanja ČEPRAV NEKATERI MISLIJO, DA JE PES V MOČNEM NAGONU. Miritveni signali lahko nastanejo zaradi prenapornih treningov, dolgočasnih ter monotonih treningov in v psu sprožajo nelagodje ob spremljanju vodnika. S ''klinom'' bi nas kuža rad ustavil in omilil naš stres, ki ga povzročajo zanj prezahtevne razmere.

Pasji odzivi »uporništva« in »izmikanja« so značilne posledice zastarelih sistemov šolanja. Učenje je temeljilo v glavnem na iskanju »sredstev preprečevanja« in »ogrožanja« in uporniški psi so že s samim ''kontriranjem'' dosegli svojo potrditev ostale pse pa so označili za ''nesposobne'' s pomanjkanjem nagona!? in po domače rekli, da se ''izogibajo delu''. Te odzive so imeli v preteklosti učitelji po ''klasičnih metodah'' priložnost dobro spoznati in jim ''strokovno?!'' pravijo "KONFLIKT"?! - le čemu?

Zobki

Ogrožanje in maltretiranje kužka seveda ni potrebno, saj se po metodi potrjevanja pozitivnih odzivov v psu obrambni nagon praktično nikoli ne vklopi. Naše šolanje temelji predvsem na izkoriščanju plenskega in krdelnega nagona, obrambni nagon pa se v psu sproži praktično le ob nastopu pri vajah obrambe. Le takrat ima pes priložnost pokazati ''iz kakšnega testa'' je, ob samem šolanju pa tega ne preizkušamo prepogosto, ker nas to lahko zelo drago stane.

Po ''kontri''

Zato velja zlato pravilo: NAJ UŽIVA IN RASTURA PES!!! in ne njegov vodnik ali marker. Občutki kakršni se mešajo v psu, so ob šolanju zelo pomembni in kdor se ''požvižga'' nanje bo imel ob učenju svojega psa neprestana vprašanja ''KAKO pa zdaj''?!

POČUTJE PSA:
je ob učenju novih stvari torej nerazdružljivo povezano z »MAKSIMALNO sposobnostjo izražanja nagonov«. Tudi zaradi tega velja pozorno opazovati in proučevati signale s katerimi pes ob šolanju izraža svoje počutje. Tako kot je umirjenost in sproščenost človeka pomembna za sposobnost reševanja najzahtevnejših problemov, je tudi samo sproščen in skoncentriran pes sposoben pokazati svoje maksimalne zmožnosti takrat, ko to od njega pričakujemo.

Oporne točke strategije pristopa za program IPO po tej metodi se navezujejo na povezovanje prisotnih nagonov pri učenju vsake discipline posebej ob upoštevanju MOŽNOSTI dobrega počutja psa med učenjem, katere so združljive s šolanjem po sistemu »Vse Je Nagrada«:

1.SLED JE HRANA:
Sledenje po IPO programu predstavlja šablonsko izumetničeno iskanje hrane, katera je v naravi sicer nujno potrebna za preživetje. Ta prilagojena slika katero uporabljamo v športnih disciplinah daje psu sicer izkrivljeno podobo iskanja hrane, ker bi jo pes v naravi poiskal na svojstven in ravno tako uspešen način. Zadovoljuje pa »osnovne potrebe« po sproščanju plenskega nagona in to moramo med učenjem psu tudi omogočiti.

Glavna izhodiščna in oporna točka iskanja: te hrane je torej NAŠ PES kateri ima izrazite sposobnosti zaznavanja vonja. Na jačanju, praktični uporabi in potrjevanju teh sposobnosti psa mora torej sloneti tudi »strategija učenja« po tej metodi. Glavni ''akter'', ki išče in vodi tekmovalni par je torej PES in nikakor ne vodnik!

Po tej metodi psu nikoli ne dajemo VTISA, da vodnik ki ob sledenju hodi s sledarskim povodcem za njim, VE kje poteka sled katera ga vodi do nagrade, čeprav jo v večini primerov vodnik postavlja sam. Najbolje je, da s previdnim dodajanjem kriterijev poskrbimo, da bo pes v veliki večini primerov USPEŠEN brez dodatne pomoči ali vpliva vodnika. Le tako naučen pes bo SAMOSTOJEN ob reševanju ''problemov'' in kazal SAMOZAVEST ter INTENZIVNOST ob ključnih trenutkih reševanja morebitnih zapletov. NATANČNOST pa si bo ravno tako izpilil, če mu pustimo dovolj časa in možnosti, da sam ugotovi katera pot do cilja je zanj najkoristnejša in najlažja. Ta pa ne sme biti vedno najbližja.

Vohouc

ISKANJE POŠKODBE TAL = »PRIMARNA NAGRADA«
ker se pes potrjuje sproti ob samem vohanju. Dodatno se potrjuje še z odloženimi predmeti polagalca, kateri predstavljajo »SEKUNDARNO NAGRADO« in se jih ravno tako razveseli, ker iz izkušenj ve, da nagrada sledi ob menjavi predmeta. Zato je dobro naučiti psa nakazovanje predmetov ločeno od sledenja, kot samostojen člen, ki ga vzamemo iz »vedenjske verige« samega iskanja (članek št.6: "Pot Do Mozaika Vedenja").
.
Ker je ISKANJE kot »primarna nagrada« samo po sebi nagradljivo, postane lahko za psa z nezadostno utrjenim predznanjem nakazovanja pomembnejše kakor sami PREDMETI na sledi , ki pomenijo samo »sekundarno nagrado«. Ravno tako kot pri učenju ostalih vedenj, lahko tudi neizdelano vedenje »nakazovanja predmetov« utrdimo naknadno, če psu ta »učni člen« ni dovolj razumljiv in nagradljiv.
.
Ob dodajanju kriterijev moramo biti ravno tako pazljivi in pozorni na počutje psa!!! že pred in med samim sledenjem predvsem zaradi tega, da pes ohrani močno voljo do sodelovanja ves čas učenja. Če je med sledenjem »počutje psa« kljub dolgotrajnemu iskanju še vedno zelo dobro ni potrebe, da bi iskanje nadaljevali ravno do konca položene sledi. Zaključimo ga lahko tudi prej pri enem od predmetov saj pes ne ve kje je konec, če imamo glavno nagrado tudi pri sebi. Tako bo kuža odnesel s treninga sigurno dober in nagradljiv občutek!!! - s katerim bo začel naslednji trening. Če bi nadaljevali do konca dolge sledi, se ta občutek namreč lahko še spremeni in s tem tudi uspešnost vaje.

USPEŠNOST TRENINGA:
se ocenjuje po dobrem občutku, ki ga PES odnese domov in ne po zadovoljnem občutku nas, kot vodnika. Rezultat, ki ga iščemo ob učenju, je vedno dobro počutje psa ob uspešnem sodelovanju z vodnikom. To je edino merilo in hkrati garancija za dober in konstanten napredek. Zavedajmo se zlatega pravila: Pomembna je KVALITETA in ne kvantiteta!!! Zato se vedno posvečajmo raje »izvrstnim delčkom« kot povprečni celoti. Enako velja tudi pri učenju drugih disciplin ali ostalih panog kinologije.

2.POSLUŠNOST JE IGRA:
V tej disciplini se izraža predvsem krdelni in deloma plenski nagon. Kot že rečeno je po sodobnih merilih ocenjevanja prihodnost na strani ''odprtih'' psov, ki imajo pozitiven odnos do dela, ki kažejo s svojimi odzivi željo po sodelovanju in delujejo z veselim in zadovoljnim videzom dovolj natančno, da je končna slika poslušnosti v korektnih mejah, ki so določene s pravilnikom.

Poslušnost = NAGRADA
.

Do te slike pridemo z združevanjem vseh prioritet in dolžnosti, ki nam pripadajo kot VODJI KRDELA ter že naštetih potrebnih vrlin vodnika (4.del). Vse te lastnosti uporabljamo po tej metodi ob natančnem opazovanju počutja psa med učenjem in nenehno ''tehtamo'' med njegovo ŽELJO in SPOSOBNOSTJO ABSORBIRANJA zahtevnosti učne teme. Psa ''smotrno'' potrjujemo ob že naštetih načinih »USMERJANJA VEDENJA« (5.del) ali kakšnimi, mogoče psu še bolj razumljivimi in dostopnimi.

»SMOTRNO« pomeni tako, da ne pretiravamo z prepogostimi nagradami, kot tudi ne s pretiranim dodajanjem kriterijev oziroma zahtevnosti. Po tej metodi ne učimo vaj poslušnosti v namen, da bi nas pes ''ubogal'' ampak, da bo pripravljen na sodelovanje iz lastnega interesa. To sčasoma dosežemo z rahločutnim dodajanjem učnih elementov in občasnim - variabilnim potrjevanjem čedalje daljših »vedenjskih verig«. Če stopnjujemo z »odlašanjem nagrade« ob preciznem opazovanju psa in s tem ne pretiravamo, bomo počasi pridobili njegovo zaupanje. Obenem se bo kuža navajal, da nagrade v obliki hrane ali celo igre ne potrebuje več in bo sodeloval iz lastnega veselja in same želje po zabavi ob izvajanju vaj.

Naravna želja

Na ta način smo po prijazni poti prišli do podobnega rezultata kakor po metodah »klasičnega šolanja ''na trdo''« le, da je na koncu PARTNERSKI ODNOS med psom in vodnikom zdrav, sproščen in poln MEDSEBOJNEGA ZAUPANJA kar je med preiskušnjami neprecenljivega pomena. Če učimo po metodi »Vse Je Nagrada« pes sčasoma postane ''odvisen deloholik'' kateremu sčasoma ni več potrebna potrditev z igro ali hrano ampak ga polnovredno zadovoljuje že samo izvajanje vaj in POHVALA VODNIKA. Pogoj za uspešno sodelovanje in jasno komuniciranje je pravilno vzpostavljen zdrav krdelni odnos s svojim psom. Le tako bo vodnik lahko med izvajanjem vaj brezskrbno zaupal svojemu partnerju in v kombinaciji z njim deloval sproščeno na tak način, da ga bo pes razumel povsod enako.

Po starih sistemih je za vodnikove napake ob šolanju vedno ''plačal'' pes. Ljudje si predstavljajo, da pes točno razume kaj je naš cilj učenja in kaj piše v naših pravilnikih. Ob SVOJIH napakah se jezijo na ''slabega'' psa kateri potem res ne zna več ustreči svojemu glasnemu in zahtevnemu vodniku.

Pogoj za uspeh je UMIRJEN VODNIK, ki točno ve kako bo predstavil UČNI PLAN svojemu psu. Tega je potrebno sestaviti glede na odzive na preteklem treningu in predvideti tudi več »rezervnih variant«, da bo imel pes v vsakem primeru možnost spoznati naš namen in bo v izvajanju tudi USPEŠEN. Tu nam zelo pomagajo posnetki naših treningov, ker le na ta način najbolj verodostojno uvidimo svoje napake.

''Neproduktivna'' pot

Vse v pravilniku navedene vaje poslušosti zahtevajo določene razdalje oz. potrebno število korakov. Vaje si sledijo v določenem zaporedju in ga vadimo v »ŠABLONSKEM treningu«, ki je le ena od 14 vrst potrebnih treningov za pripravo psa na preiskušnjo (8.del).

Toda za POVEZOVANJE »glavnih vaj« so potrebne poti, katere NISO sestavni del posameznih vaj. Vodljivost na teh poteh se ravno tako ocenjuje in daje celotni sliki poslušnosti dodaten skupni videz usklajenosti in odnosa nastopajočega para. Povezovalne poti med posameznimi vajami imenujem ''NEPRODUKTIVNE POTI''. Npr.:Pot do prijave sodniku, od sodnika do štartne pozicije, poti okrog stojala za prinosila, pot do odlaganja in po njem, pot do odjave ter po njej... Teh poti je več kot deset odvisno od programa izvedbe.

Možnost treninga OSNOVNE VODLJIVOSTI je potrebno torej večkrat izkoristiti predvsem na »neproduktivnih poteh«, katerim posvetimo glavni pomen zaradi preusmeritve pomembnosti glavnih poti. Da se torej pes ob vrsti »šablonskih treningov« ne bi preveč dolgočasil sestavimo določene treninge le v smeri neproduktivnih poti in priložnostno izvajamo vaje na njih z namenom preizkusa ''GENERALIZACIJE'' oz. posplošenja naučenega vedenja. To je torej hkrati preizkus dejanske pripravljenosti izvajanja vaj na signale v MEŠANEM ZAPOREDJU v nenavadnih smereh. Te poti uporabljamo tudi na »Mix treningu«.

3.OBRAMBA JE NAGRADA:
O pisanju učenja discipline kjer je izražen obrambno plenski nagon in sposobnost prenašanja obremenitev, avtor zaenkrat nima še dovolj izkušenj, da bi izražal splošno mnenje - čeprav REZULTAT: C = 94t. na svetovnem prvenstvu govori sam zase. Kaj več o najinem učenju obrambe z Olgo pa več v 13.delu "OBRAMBA IPO".

UGRIZ = NAGRADA za disciplino

Strategija in način učenja pa je nedvomno enak kot pri učenju ostalih disciplin, saj nima smisla psu predstavljati načinov učenja, ki niso kompatibilni z tistimi katerih je navajen ''od malih nog''. Sistem učenja je še v razvoju in se nanaša na iste smernice učenja katere so predstavljene v ostalih člankih.

Au!

Naj omenim, da je v psih prisoten tudi »ODTEGNITVENI NAGON«, ki je posledica ljubosumja. Le ta pride do izraza, če psu odvzamemo nekaj dobrega, naprimer ukvarjanje z njim in se vpričo njega začnemo ukvarjati z drugim psom. Psu tako v primerih ''slabše aktivnosti'' pokažemo, da nam ni mar za cilj vaje in takrat se v njem sproži »LJUBOSUMNA želja po SODELOVANJU«, katero lahko izkoristimo za uspešno nadaljevanje aktivnosti. Ta način lahko s pridom uporabljamo tudi pri šolanju vseh disciplin programa IPO kakor ostalih panog kinologije.

"ORIENTIR" za skorajšnji ZAKLJUČEK uspešne vadbe:
če hočemo doseči optimalen rezultat na naslednjem treningu. Nikoli ne sme biti cilj uspešen današnji trening, temveč vedno NASLEDNJI. Če se bo pes po današnji vadbi počutil dobro in izživel z nami samo za vzorec svojih nagonskih interesov, bo HREPENEL!!! po NASLEDNJEM treningu, če mu sploh lahko tako rečemo. Vse je namreč le nagrada, igra, druženje in sprostitev .

»PES SE UČI«:

povsem drugače kot si predstavljamo. Ob morebitnem ''vsiljevanju'' vedenja izbira med ''manj neprijetnimi'' ali pa zanj KORISTNIMI dogodki. Človek misli, da ga pes ''uboga'', ker je končno doumel, da je naša beseda zanj »ZAKON«. Drugi si spet predstavljajo, da jih ima pes »RAD« ali jih uboga, ker že od malega ve kaj je po naših merilih »PRAV« in kaj sme. Pa ni tako.

Pes pozna le »ŽIVALSKE ZAKONE«
in se po njih tudi ravna, človeških zakonov NE RAZUME in se nanje ''požvižga''! Živalski zakoni mu narekujejo predvsem PREŽIVETJE lastne vrste. To bo dosegel na svoj način z »izogibanjem nevarnostim« oziroma »izkoriščanju dobrin«, ki se mu ponujajo. V tem procesu »boja za svoj obstoj« naš pes ne gleda na ''ljubezen'' in bratstvo ter na to, kdo ima koga in koliko ''RAD'' ampak na svoj OBSTOJ! Našemu kosmatincu je vseeno kaj je za nas prav ali narobe. Psu je pomembno predvsem tisto kar se NJEMU zdi prav. Tako se tudi obnaša.

Vsak pes je ''Kosmat za ušesi'':
Ko že mislimo, da smo ga nekaj naučili in da nekaj »ZNA«, nam je sposoben narediti največjo in povsem nepredvidljivo ''neumnost''. Tega se večina ljudi zaveda. Toda kje je takemu nepredvidljivemu obnašanju vzrok? Ja, za nas je to morda neumnost, zanj pa edina pravilna stvar, ki jo je bil celo DOLŽAN narediti!

Nadgradljivo »ZAVEDNO učenje«

ZAKAJ?: Zato, ker se pes ob našem »zavednem učenju« hkrati »UČI nezavedno« tudi SAM!!! (4.del). Na to ljudje radi pozabljamo. Če naše učenje ni nadgradljivo, če se metode šolanja ne povezujejo, če učni pristop med šolanjem spreminjamo, je naše početje v pasjih očeh ''brez pravega smisla!!!'' ter zanj povsem »NELOGIČNO«. Zato včasih ukrepa po svoje.

Podobno »KONTRAVERZNO« svojega psa ljudje po ''RAZNIH STROKOVNIH NASVETIH?!'' učijo pravil primernega sobivanja v privatnem življenju. Ko bodo vsa nasprotujoča si ''pravila'' presegla zanj sprejemljivo mero tolerantnosti, se bo pes počutil »DOLŽAN ukrepati« po svoje. S tem nam bo pokazal - kaj smo ga DEJANSKO učili oz. kako je ON razumel naše učenje.

Ob šolanju svojega psa torej UČIMO zavedno in hkrati NEZAVEDNO!!! Pri tem ponavadi vidimo samo naš cilj učenja in ob tem pozabljamo, da ima pes SVOJE CILJE. Največkrat se ne zavedamo, da ga učimo prav nasprotno od tistega kar bi želeli. Ob ''vsiljevanju vedenja'' se zelo pogosto dogaja, da nas kuža prav ničesar ne razume. Zato je zelo pomembno, da svojega psa vseskozi dobro opazujemo, ga skušamo spoznati kot celovito osebnost in ob najmanjših znakih nesporazuma pravočasno ukrepamo. Do kosmatinca se obnašajmo predvsem ISKRENO če hočemo, da nas bo SPUSTIL v »SVOJ svet« in nam s tem na široko odprl vrata v - za človeka ''znanstveno področje''.

Vendar, kot že omenjeno, šolanje psov ni nikakršna znanost in je prilagodljivemu vodniku z laičnim pristopom celo v veselje. Kasneje, ko že sestavljamo cele vaje v MOZAIK, uporabljamo »igro kot sredstvo« samo za potrditev celega sklopa členov ali za res izvrstne odzive.

GLAVNO NAGRADO
enostavno prevzamejo same IZVEDBE vaj. Pes jih bo rad izvajal saj so mu v enako potrditev kot nagrada ali igra. Vlogo »sekundarnega utrjevala« tako prevzame že sama NAPOVED vaje oz.slika priprave, vlogo »primarnega utrjevala« pa IZVEDBA vaje. Rezultat je neubranljivo »klasično pogojevanje!!!« (3.članek) kar je bil, zdaj že lahko razkrijem, naš OSNOVNI NAMEN šolanja po tej prijazni metodi. Če smo iz svojega psa uspeli narediti ''deloholika'' lahko prestopimo v tekmovalne vrste.

Pri tekmovanjih se kasneje pokaže, da samo USPEŠEN PAR kaže nadpovprečne rezultate zato ne gre iskati vzrokov neuspeha samo v ''slabih, ''živčnih'' in ''zbeganih'' psih saj imajo psi dobro razvito sposobnost zaznavanja našega dejanskega počutja in se temu primerno obnašajo ter odzivajo.

Psi imajo zmožnost, da nam »BEREJO naše MISLI«. Le te so lahko čiste, zaupanja vredne in neobremenjene, če je tak tudi RESNIČNI ODNOS z našim kosmatim partnerjem.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

8. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:33:00.001-07:00

8.del: NAČIN PRIPRAVE

V nasprotju s človekom je za psa je značilno, da se ne more upreti določeni želji oziroma skušnjavi če iz iskušenj ve, da mu neka stvar pomeni KORIST oziroma UŽITEK. Primer: Človeku je torta všeč toda, ker se zavedamo, da tudi redi se lahko »upremo skušnjavi«, ker predvidevamo, da se bomo zredili. Pes tega ni sposoben! Če mu je neka stvar VŠEČ, ker iz izkušenj ve da mu prinaša korist ali užitek, se SKUŠNJAVI nikakor ne zna in NE MORE UPRETTI!

To značilnost psov lahko s pridom uporabljamo tudi pri šolanju. Če nam uspe iz psa napraviti ''odvisnika'' od sodelovanja z nami, smo dosegli cilj šolanja. Ta je enak kot po klasičnih metodah šolanja psov z uporabo sile in kazni le, da pes izžareva ŽELJO po sodelovanju pri izvajanju vaj. Če učimo po tej metodi, pes ni potreben pretirane pomoči svojega vodnika, ker se zanaša na svojo natančnost, ki si jo je izpilil skozi način šolanja brez vsake prisile.

Po metodi »VSE JE NAGRADA« je dejansko že vsakršno ukvarjanje s psom nagradljivo. Že pred odhodom na vadišče se doma pričenja PRIPRAVLJALNI RITUAL katerega se kuža neizmerno veseli. To željo po sodelovanju lahko delno pogojujemo z odhodom na tak način, da že takoj pričnemo z obnavljanjem učnih delčkov, preden se sploh odpravimo na lepše. Vsekakor pa kot rahločuten vodnik ne smemo v tem pretiravati in ''pokuriti'' vso željo psa že na domačem dvorišču. Če hočemo učiti psa na lep način se moramo toliko bolj zavedati pomena in vrednosti edinih »instrumentov«, ki za psa pomenijo nagrado.

EDINE VZVODE kot so hrana, prostost, skušnjava, priboljšek, pohvala, ljubosumje ali igra moramo izkoriščati v največji možni meri ter z njimi razpolagati zelo smotrno in racionalno.

Psu dejansko nobene nagrade ne smemo privoščiti dokler si je vsaj z eno malenkostjo ni prislužil, ker drugače to nagrado RAZVREDNOTIMO. Naš kosmati »materialist« se bo z nami naučil sodelovati le, če bomo tudi v vsakdanjem življenju vsako dobrino ki jo ceni, POGOJEVALI z določenim ciljnim vedenjem, ki smo si ga tisti trenutek zamislili. To je edina pot, da psu preko sistema nagrajevanja dokažemo, da se mu sodelovanje z nami resnično IZPLAČA.

.
Pogojevanje nagrade ................................ Nagonski interes

PRIMER: Marker nagradljivi korak proti nagradi naredi šele, ko pes najprej nekaj pokaže. V tem primeru psa učimo »koncentracijo« na markerja. Temu pravimo »VEDENJSKO POGOJEVANJE« ali z drugimi besedami sistem: Daj - DAM! Če pes gleda okrog, se pomakne marker stran od rokava. Če ga pozorno spremlja ali zalaja, se korak za korakom približuje plenu. Ko ga počasi pobere sledi nagradljivi tlesk biča in ugriz.

BESEDNA POHVALA je po tej metodi za psa skoraj brez vrednosti. Pes jo razume le kot odvečno besedičenje ali ''nagovarjanje'' brez ugodnih posledic. Neprimerno več mu pomeni katera od zanj koristnih nagrad. Skrivnost kvalitetnega učenja je v nenehnem izpopolnjevanju posameznih učnih elementov oziroma dvigovanju kvalitete OSNOVNIH učnih členov in samo OBČASNEM povezovanju le teh v šablonsko uokvirjeno celoto. Kontinuirno dvigovanje kvalitete brez škodljivih posledic za pozitivno naravnan odnos psa do dela je možno samo, če učimo po sistemu »potrjevanja pozitivnih odzivov« z nagrado - BREZ KAZNOVANJA! (več o tem v rubriuki AKTUALNO "Pohvala psa")

To, kar imamo v mislih, se nam vrača. Pes si ob sodelovanju z vodnikom uspešno razvija tudi MENTALNE SPOSOBNOSTI. Končni rezultat izvajanja zaželjenih vaj odseva »dinamičen odnos« poln želje do sodelovanja, kar je bistvo nadgradljivosti. Tudi, če kvaliteta še ni zadovoljiva, jo po tej metodi lahko uspešno izpopolnjujemo tudi naknadno, ker je ODNOS DO DELA pozitiven! To je bistvena prednost te metode, ki omogoča učenje psov tudi ko so že nekoliko starejši.

Skušnjava je INSTRUMENT

na osnovi katerega lahko zelo uspešno šolamo psa. Če si določeno nagrado želi in mu to ''torto'' pogojujemo z določenim VEDENJEM ter ga nagradimo takoj, ko pokaže pripravljenost za sodelovanje, bo vsak pes zavzeto gruntal, kam ''piha veter''. Svoje obnašanje bo čedalje bolj zavzeto izpopolnjeval in se samovoljno podrejal, samo da bi prišel do svojega. Pri zviševanju kriterijev moramo biti strpni, da ga slučajno ne mine OSNOVNA želja.

PRIMER: Na spodnji sliki med vajami obrambe psičko ''drži'' SKUŠNJAVA »grizenja« markerja toda ker ve, da dobi nagradljivo dovoljenje le če je poslušna, se je pripravljena kontrolirati. Čeprav je želja po plenu močnejša, tukaj sodeluje z vodnikom in je v »krdelnem nagonu« samo zato, da pride do svoje nagrade. Psi so zelo iznajdljivi in to moramo znati izkoristiti v svoj prid.

Skušnjava

Po sistemu »samokontrola je KLJUČ« do nagrade, usmerjamo vedenje psa popolnoma brez prisile čeprav je v visokem »plenskem nagonu«. Po neusmiljenem pravilu: »Nagrado dobiš le, če sodeluješ«, popolnoma brez zahtev, kazni ali prepovedi s potrpežljivim in nepopustljivim sistemom naučimo psa vse, karkoli si zamislimo, če je pes v dovolj močni skušnjavi. Bolj kot nam je VSEENO za njegovo sodelovanje, bolj se bo pes pripravljen potruditi. Kuža, ki se kontrolira SAM je veliko bolj NATANČEN kot, če mu neprestano pomaga in ga kontrolira njegov vodnik. To je ena bistvenih prednosti te metode!

Če se naučimo prilagojeno razmišljati o dejanskih željah in skušnjavah psa, postane počasi CELO življenje en sam TRENING. V vsakem primeru se pes, tako kot človek, uči vse življenje. Če se ne uči od nas kot svojega vodje krdela, se uči od okolice, ki ga obkroža. Zakaj bi potem izgubljali dragocen čas in priložnosti? Ljudje psom privoščijo obilico nagrad brez razloga in zakaj naj bi se bil pes pripravljen izdatno potruditi prav samo na vadišču, če pa so mu nagrade doma dosegljive brez posebnega truda?

Za šolanje psa po tej metodi je potrebno učenje ločiti po VSEBINI in ciljnemu NAMENU kasnejše uporabe. Zato ločimo kar nekaj vrst različnih treningov:

1.DELNI UČNI TRENING (seansa)

ki je namenjen učenju novega člena, katerega pes še ne pozna . Ta trening poteka v mirnejših in lažjih okoliščinah od običajnih zato, da psu omogočimo boljšo koncentracijo in veselo sodelovanje ob ugotavljanju novih razsežnosti sodelovanja z vodnikom.

Pri šolanju postopoma uvajamo »višji kriterij« - zahtevnost izvedbe in najprej učimo, da je pes sposoben učni člen - recimo »osnovni položaj« (pes že pozorno, tesno in poravnano sedi ob levi nogi vodnika daljši čas) kvalitetno izvajati tudi ob postopnem uvajanju »motečih dejavnikov« kot so dež, mrak, prisotnost ljudi in psov, sonce, itd.

Potem poskušamo to naučeno vedenje ponoviti tudi na »nepoznanih različnih terenih«. Ker pes ne zna posploševati moramo vsakič, ko uvajamo moteče dejavnike ali nove terene delno SPUSTITI KRITERIJ, kasneje pa ga postopoma dvigujemo do utrjenega nivoja. Drugače povedano - kar pes zna doma še ni rečeno, da zna tudi drugje!

Psa potrjujemo z NAGRADAMI katere sledijo ''kliku'' ali besednemu potrditvenemu signalu JA! , TO! , AU! (Priden!, Bravo!, O.K.!, Tako!, Čudovito!, Super!...). Sčasoma se pes navadi na oboje in ga lahko tudi izmenično potrjujemo včasih s klikom, nato z besedo ali kar direktno z veselim sprostitvenim signalom »skoči«, toda v tem primeru seveda takoj sledi igra.

Položaj pred vodnikom

2.TRENING SESTAVLJANJA vedenjske verige

iz posameznih učnih členov. Ta je uporaben kasneje, ko smo psa že naučili vse sestavne elemente ločeno vsakega zase, kateri kasneje pripadajo isti vaji.

PRIMER: Vaja »prostor v gibanju z odpoklicom« je sestavljena iz naslednjih različnih elementov: osnovni položaj, vodljivost, uleganje na »signal« med gibanjem, odmik vodnika ob ležečem psu, ustavljanje vodnika na razdalji, obrat vodnika, odpoklic psa z razdalje, hiter, vesel, tesen in poravnan prihod psa brez dotika, premik psa na »signal« iz frontalnega v osnovni položaj.

Sestavljanja verige se ne smemo lotiti dokler nismo utrdili vseh členov do te mere, da jih je pes željan izvajati tudi ob vrsti motečih dejavnikov, sicer bo nekvalitetno izvajanje posameznih členov v verigi povezoval z celotno vajo in jih tako kasneje tudi prikazoval.

3.OBNOVITVENI TRENING

posameznih učnih členov ali »celotne verige« vedenja. Uporabljamo ga za UTRJEVANJE vedenja katerega pes že obvlada, sicer brez motečih dejavnikov. Pri »obnavljanju znanja« postopoma povišujemo »kriterij« oz. zahtevnost izvedbe (2.del) in postopoma dodajamo moteče dejavnike. Vedenje utrjujemo tudi na nepoznanih terenih in ob tem NE dodajamo novih učnih členov. Za vse NOVE učne člene se je bolje premakniti v ''varno'' okolje, ki ga pes pozna.

4.Trening predstavitve IZREDNO TEŽKIH OKOLIŠČIN

Če hočemo, da okoliščine kot je bližina avtoceste ob žgočem soncu in tuljenju siren ne bodo preveč negativno vplivale na počutje psa med izvajanjem vaj, potem moramo »količino dela« (2.del) ob delno spuščenih kriterijih znižati do te mere, da vadimo dejansko samo izhodiščne točke posameznih vaj, čemur takoj sledi hrana in igra. Obstaja možnost, da bo imel kuža čez čas celo RAD te težke okoliščine toda le, če bo »količina dela« izredno majhna v primerjavi z nagradami.

Blatna sled

5.ŠABLONSKI TRENING povezovanja »VEDENJSKIH VERIG«
(1.prosta vodljivost, 2.SEDI v gibanju, 3.PROSTOR v gibanju z odpoklicom ... itd.) v MOZAIK VEDENJA - celotne discipline. Ko pes uspešno izvaja posamezne vaje v različnih pogojih, te vaje postopoma povezujemo v končno vedenje z namenom predstavitve KONČNEGA ZAPOREDJA vaj. Šablonski treningi so napornejši, zato jih ne uporabljamo prevečkrat, da pes ne bi izgubil pridobljene želje po sodelovanju.

6.MIX TRENING

je nekakšen obnovitveni trening posameznih delčkov vseh treh disciplin naenkrat (sled, poslušnost, obramba). Namenjen je hkratnemu mešanemu obnavljanju učnih členov v eni in ISTI SEANSI. Vadišče opremimo z pripravami katere kuža pozna iz različnih disciplin in mu vaje ''serviramo'' kot desert za natančno spremljanje po vadišču. Členi so lahko drug drugemu NAGRADA za natančne in energične izvedbe toda v mešanem zaporedju! Ko se pes odzove na SIGNAL tudi če ga z njim presenetimo, ko to ne pričakuje smo šele dosegli potrebno POVEZAVO med signalom in vedenjem. Ta trening je namenjen prav preiskušanju stopnje dejanske naučenosti.

Na ta način dosežemo ''razbijanje'' monotonega šablonskega treninga z ciljem preverjanja »miselne prisotnosti psa« ob spremljanju vodnika in njegovih signalov. Kuža spoznava uporabnost učnih členov tudi v namen sprostitve in igre. Tako tudi najlažje ''razbijemo'' morebitno »psihično obremenitev psa« katera je lahko posledica prepogostih enoličnih treningov.

7.Delavni sprehod ali »CROSS TRAINING«

je v prvi vrsti SPREHOD!!!, ki ga izkoristimo za gradnjo še močnejše medsebojne navezave s svojim kosmatincem. S planiranimi nagradami in pripomočki, katere vzamemo s seboj na sprehod in občasnim utrjevanjem posameznih UČNIH SLIK dosežemo v sproščenih pogojih sprehoda še močnejše, natančnejše in hitrejše odzive psa celo ob močnih »motečih dejavnikih« ali »težkih okoliščinah«. Toda zavedati se moramo, da mora v prvi vrsti sprehod ostati SPREHOD in ne postati spet nov trening!

8.Trening uvajanja URADNIH OSEB

je namenjen nastopu na prireditvah kot so izpiti ali tekme. Kuža mora predhodno spoznati VLOGO OSEB, ki vršijo postopek veterinarskega pregleda, čipiranja, skupine med vodljivostjo ter prisotnost sodnikov ob izvajanju različnih vaj in disciplin. Osebe, ki so med samim nastopom prisotne v različnih vlogah, jih s primernim treningom uvajanja našemu psu prikažemo kot dobrohotne in predvsem nepomembne. Tako dosežemo, da ga dodatno ne obremenjujejo na sami prireditvi oziroma se jih ob srečanju celo razveseli.

Odjava

9.Trening uvajanja "MOTEČIH DEJAVNIKOV" nastopa
Na prireditvah so prisotni tudi ostali moteči dejavniki, ki lahko vplivajo na dekoncentracijo psa in jih je zaradi tega dobro uvajati že predhodno. To so na primer: štartni količek, stojalo za prinosila, različne skakalnice in plezalne stene, različni zakloni za odlaganje ali reviranje, ploskanje gledalcev, streljanje s pištolo, označbe z žaganjem, barvo, kredo ali peskom, uporaba štartne številke, goli in zastavice na nogometnem igrišču, MARKER kateri pretirano ali nekontrolirano steče cik-cak ter pravočasno ne umiri rokava, desni marker, rokovanje in komuniciranje s SODNIKOM, kašljanje ali kihanje sodnika, brcanje kamnov, prisotnost sodniške mape, klobuka, odpirajočega se dežnika ali šumečega dežnega plašča, zvonjenje mobitela, dvigovanje rok sodnika ter njegova prisotnost s strani ali za hrbtom psa. Z »mix treningom« že delno izničimo učinek motečih dejavnikov, za ostale pa se je vredno potruditi dodatno.

Poskus pobega

10.Kratki OGREVALNI TRENING pred nastopom
je namenjen predvsem stopnjevanju koncentracije na nastop. Kuža lahko pred nastopom v avtu zaspi in zato ga moramo pravočasno pripraviti na prikaz svojih sposobnosti vsak na svoj prilagojen način.

11.TRENING NA TEKMI

kot vrhunec nadgradnje vseh predhodnih priprav in hkratni preizkus pravilnosti njihove uporabe in analiziranje pomanjkljivih priprav. Glede na ODZIV PSA ob pogojih na sami prireditvi, ocenjujemo primernost priprav po posameznih disciplinah. »NIVO INTENZIVNOSTI« treningov v bodoče prilagajamo še natančnejšemu tempiranju potrebne FORME PSA in VODNIKA na dan nastopa po programu IPO.

12.Trening RESETIRANJA
je namenjen »RELAKSACIJI OBČUTKOV« psa in zabrisanju možnih minimalnih posledic prevelike količine dela ter težkih pogojev na sami tekmi. Vemo, da se na preizkušnji zahteva od psa in vodnika prikaz najvišjih sposobnosti ob maksimalnih kriterijih oz.stopnji zahtevnosti. Da eliminiramo možnost »slabega vtisa tekme« na žival, ni odveč v dneh po prireditvi sestaviti relaksacijski trening ''resetiranja'' obremenilnih občutkov. Če se v psu med tekmo ustvari občutek »zelo težkih okoliščin«, ki ga je sposoben povezati s sliko same prireditve, mu je dobro kasneje pokazati tudi obratno ob podobnih pogojih.

Prijazen marker

13.REGENERACIJSKI oz.»REFRESH trening«

je namenjen občasnemu dodajanju veselja do sodelovanja, že tako zadovoljnemu psu. Oblika in zahtevnost tega osvežitvenega treninga je enaka kot pri zelo mlademu psu do enega leta starosti, čeprav ima naš pes že 3, 5 ali celo 7 let. Kriterije spustimo za 95% na začetniško raven in psu daje tak trening dodaten zagon. Vse se mu zdi OTROČJE LAHKO kar mora tudi biti v tem primeru. Čeprav je naš pes že odrasel fant ali punca, se včasih rad vrne v ''mlade čase'' tako kot človek in uživa v brezskrbnosti.

14.KONDICIJSKI TRENING

je namenjen pridobivanju in vzdrževanju telesne kondicije psa in vodnika. Za aktivne pse je dobro 2-3 krat tedensko na tekočem traku ali s kolesom psa najprej počasi segreti in na koncu z zmanjševanjem tempa opraviti ''stretching''. Če nabiramo kondicijo s kolesom, moramo psa najprej naučiti, da teče v »ZMERNEM tempu« brez galopiranja po desni ''bankini'' na povodcu - mirno ne glede na avtomobile. Ritem teka v ''kasu'' naj določa pes. Ne smemo ga vleči za seboj ali ga siliti in ne pretiravati z razdaljami. Pes naj bi tekel vsaj za glavo pred našim kolenom, da lahko opazujemo njegovo gibanje in željo po teku. Če je čas teka več kot pol ure, je dobro imeti s seboj tudi vodo.

Kondicijski trening

Kondicijski trening s kolesom lahko vmes priložnostno kombiniramo tudi z drugimi vrstami treningov pod št.: 1, 3, 4, 6 in delno tudi 9. V teh primerih moramo vzeti ''potrebščine'' s seboj. Na »šablonskem« treningu torej ni potrebno pridobivati fizične kondicije psa temveč to delamo LOČENO. Pes naj bi UČNI trening zaključil, ko ima vsaj še 20% ali tudi 50% viška telesne kondicije. Moramo se namreč zavedati, da psa ob učenju izčrpa potrebna PSIHIČNA KONDICIJA »aktivne prisotnosti«. Zato dajem vseskozi povdarek na kratkih učnih aktivnostih.

S šolanjem preko različnih vrst treningov dosežemo to, da psa vsakič posebej učimo samo tisto kar DEJANSKO POTREBUJE. Vseh vaj v enakem obsegu nam ni potrebno venomer znova ponavljati, saj psa lahko učimo spremljajoče stvari LOČENO. Tako si treningi niso podobni kot jajce jajcu in so psu veliko bolj ZANIMIVI. Učenje lahko poteka praktično vsakič na malo drugačen način. ŽELJA psa je večja, ker se vsakič odpravlja z nami raziskovat nekaj NOVEGA. Kompletno znanje, ki ga pes potrebuje na PRIREDITVI, bo torej ravno tako kot sestavljanje »učnih členov v vajo«, doseženo s sestavljanjem vedenja preko množice različnih vrst zgoraj naštetih treningov.

(KONEC NAŠTEVANJA)

Če učenje napreduje počasneje kakor so naše ''potrebe in pričakovanja'' ne velja zaradi tega spreminjati globalne strategije učenja na »stari sistem« s pretiranim ''pomaganjem'', ker s tem še bolj zmedemo psa obenem pa mu poskušamo predstaviti nov način učenja katerega ne pozna in mu vso stvar dodatno zameglimo. Ob slabem napredku se vedno vprašajmo ZAKAJ učenje ne gre v pravo smer, ker je vedno vzrok v napačnem pristopu VODNIKA in nikoli v nesposobnem psu. Žival bo vedno prikazala na osnovi svojega počutja le vedenje, kakršnega smo sami naučili.

Sprostiveni signal ''SKOČI''

Pravilo: PES JE NAŠE OGLEDALO!

Je odsev našega obnašanja, naših sposobnosti in načina dela ter našega odnosa. Namesto, da iščemo drugačnega psa rajši razmislimo o sebi in spremembi svojega pristopa.

Za izziv, ki se ponuja se je vredno potruditi obenem pa se moramo zavedati, da učenje praktično nikoli ni dovršeno do popolnosti. V šolanju psa je najbolje uživati brez obremenjevanja ter na STRPEN NAČIN poskušati doseči kar največ. Ob tem se moramo zavedati dejstva, da pes dejansko ne potrebuje tolikšnega števila napornih treningov, kolikor mu jih zdolgočaseni vodnik potreben vsakodnevne ''terapije'' tudi vsiljuje. Pes potrebuje svoj ''maneverski prostor'' za sproščeno in brezskrbno pasje življenje.

Zavedajmo se, da naš kuža NI ČLOVEK in si to tudi NE ŽELI POSTATI. Dovoliti mu moramo, da ohrani svoj pasji ponos!

Preživeti načini ''kaznovanja psov s silo'' so bili osredotočeni predvsem na ''nezaželjeno'' vedenje psa, ZAŽELJENEGA!!! pa so največkrat spregledali. Pes, ki na začetku ni vedel kaj je zaželjeno in kaj ne, je moral to na trd in mukotrpen način najprej ugotoviti. Pri tem ni razvijal svojih mentalnih sposobnosti ampak se je zgolj nagonsko poskušal ubraniti nevšečnostim. Pes je bil usmerjen na izogibanje konfliktu in morebitne napake, namesto na jačanje volje do sodelovanja. Tak odnos do dela je odseval tudi takrat, ko je vaje izvajal korektno na zaželjen način. Če je bila kvaliteta dela nezadostna, jo je bilo izredno težko dvigniti brez dodatnih konfliktov, ker je bil osnovni odnos do dela odklonilen.

Široka uporabnost nadgradljive metode

Šolanje po tej metodi se osredotoča predvsem na UPORABO NAGRADE, koristi in prioritete, torej utrjuje »ZAŽELJENO« vedenje psa, nezaželjeno pa zanemarja. Podobno kot pri pravilni vzgoji otrok gledamo na učenje s svetlejše, pozitivne in dobronamerne strani.

Psi imajo PRIROJEN ČUT zaznavanja frekvence

našega »resničnega razpoloženja«. Zato velja pravilo iskrenosti, umirjenosti in zaupanja na vseh nivojih sodelovanja in komuniciranja z našim štirinožcem. Zbranost vodnika za prikaz sposobnosti po programu IPO je zato ključnega pomena saj se tekmovalne discipline sledenja, poslušnosti in obrambe med sabo prepletajo kakor tri ''različne zgodbe''. Za vsako od teh je potrebna potrpežljiva in dolga pot zato je koncentracija pred prikazom toliko večjega pomena.

Potrebna DOLŽINA koncentracije po IPO programu je ob prikazu sposobnosti glede na druge športe samo srednje zahtevna in traja v povprečju 3x10min. Za primerjavo: nogomet 2x45min., motocross 2x30min, smučanje 2x1min, smuč.skoki 2x15sec, skoki v vodo 2x3sec. Glavna razlika je v prikazu RAZLIČNIH DISCIPLIN kot so biatlon, nordijska kombinacija, kombinacija alpskih disciplin toda te vsebujejo samo po dve med seboj različni. Le »triatlon« (tek, kolo, plavanje) se lahko meri z IPO programom pa še tam je človek odvisen le od sebe.

Pred začetkom sledenja

STOPNJA KONCENTRACIJE:

je torej v našem športu bistvenega pomena prav zaradi edinstvenega prikaza treh popolnoma različnih disciplin skupaj s psom. Tu je potreben TIMSKI prikaz tekmovalnega para »človek-žival« v različnih pogojih, pred različnimi sodniki, v treh med seboj različnih nastopih. Koncentracija in mirnost vodnika igra še toliko večjo vlogo prav zaradi zgoraj omenjenega pasjega čuta zaznavanja »vodnikove frekvence razpoloženja«.

Zavedati se moramo, da ima pes drugače razvita čutila kot mi. Pes lahko razmišlja in se obnaša le kot PES in ne kot človek! Njegovega nagonskega vedenja ne moremo izkoreniniti ampak se ga lahko trudimo le PREUSMERJATI. Naš kuža je splet prirojenega genskega obnašanja ter pridobljenih izkušenj Z NAMI zato učenje po tej metodi temelji na določenih zakonitostih, ki jih moramo poznati in upoštevati, če hočemo biti pri šolanju uspešni. Z nagrajevanjem zaželjenih odzivov bomo vedenje KREPILI, z morebitno uporabo ''kazni'' pa največkrat dosegli samo nasprotne učinke kot bi si želeli.

Napotek: Med vadbo moraš svojega psa ČUTITI in če slutiš, da bi ''šel'' ga včasih preseneti in ''potegni'' količino. Če čutiš, da ne zmore raje potrdi takoj, dokler še ima voljo. Ves čas imamo lahko v ''zlati rezervi'' pripravljeno nagrado, ki jo pes najbolj ceni in z njo odlašamo. Določitev primernega trenutka za »JACKPOT nagrado« naj bo usklajena s trajajočim »videzom zadovoljnosti« in »eksplozivnostjo odziva« na signal. Ta extra nagrada naj bo ISKRENO PRESENEČENJE in DARILO psu za hitrost in natančnost izvedbe!

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

9. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:32:00.002-07:00

9.del: Zakoni uspešnosti

Ta sistem je poučen tako za vse začetnike, ki se spoznavajo s kinologijo na področju šolanja kot tudi za vse kinologe, katerim je odkrivanje novih dimenzij šolanja psov v interesu. Kot že omenjeno je sistem po tej metodi nadgradljiv v vseh smereh učenja, IPO, AGI, RAILLY OBEDIENCE, ISKANJE POGREŠANIH OSEB, FRIZBY TEHNIKA … in je primeren praktično za vse pasme psov, ne glede na čistokrvnost.

S to metodo se že od samih začetkov ukvarjanja s svojim mladičem posvečamo predvsem pravilnemu odnosu do psa kot sokrdelnika in prenosu pravilno vzpostavljene krdelne hierarhije v privatnem sožitju tudi na odnos »človek-žival« med samim šolanjem psa, katero po novem pomeni zgolj nadaljevanje SODELOVANJA med vodnikom in psom. Zato je pomembna pozitivna naravnanost do kosmatega prijatelja kjerkoli smo z njim in karkoli ga že učimo.

Predvsem tekmovalci se moramo zavedati, da je naš pes enakovredno bitje s katerim gradimo uglašen, čist, trden in zaupanja vreden PARTNERSKI ODNOS. Le na osnovi takega odnosa bomo lahko dosegli »POTREBNO SPROŠČENOST« katera je tako nepogrešljiva na preiskušnjah in se povsod obnašali do psa enako kakor doma v vsakdanjem življenju ali na vadišču.

ČIST ODNOS brez neporavnanih računov bo psu omogočal jasno sliko medsebojne komunikacije. Pes zato ne bo imel razloga, da bi na naše signale ne reagiral kot je to navajen sicer, marveč bo funkcioniral vedno enako oziroma čedalje bolj tekoče.

SPROŠČENOST VODNIKA
je ena bistvenih prednosti te metode. Ob nenehnem »igračkanju« vodnik pridobiva na samozavesti, ker nenehno opazuje veselega psa med ''delom'' in zato tak odnos psa ne pušča niti kančka dvoma o želji po sodelovanju v kakršnihkoli razmerah. Tekma je po tej metodi samo VRHUNEC NADGRADNJE treningov in kot sestavni del šolanja ni tretirana kot preizkus usposobljenosti ampak le kot nujni občasni dodatni trening v drugačnih pogojih učenja. Sproščeni vodnik tako ne bo več dvomil v svojega psa, ker bo videl, da lastna pomembnost ne igra več odločilne vloge. Izvajanje samih vaj bo brezskrbno prepustil svojemu psu, da jih izvede na tak način kot se jih je naučil in bo z njim samo sodeloval kot vodja krdela.

.
Učiteljica in njen učenec .............................. Prinašanje čez skakalnico
.

Na osnovi metode pozitivne motivacije je funkcionalnost novega sistema enakovredna do sedaj že bolj ali manj poznanim ''klasičnim'' načinom šolanja. V končnem rezultatu pa je kot dodatek močno opazna razlika v pozitivnem odnosu psa do dela ter DEJANSKI ŽELJI po izvajanju vaj.

VENDAR: ima pes kot »izkoriščevalec priložnosti« včasih še vedno težnjo po svojem UVELJAVLJANJU tudi ob sodelovanju po prijazni metodi. Čeprav vztrajno potrjujemo samo odzive v zaželeni smeri se ob pogostih utrjevanjih snovi rado zgodi, da pes začne vztrajno ponujati tudi nezaželena vedenja. Samo s potrjevanjem zaželjenega ne moremo IZKORENINITI NEZAŽELJENEGA VEDENJA- sploh pa ne, če si želimo, da bi bilo po naše. Takrat psu sugeriramo naš cilj in mu ga tako predstavimo kot nezanimivega – saj kuža nima možnosti, da bi sam prišel do rešitve, če mu jo nenehno ponujamo.

Bolj kot je vodniku VSEENO za rezultat vaje - bolj je pes motiviran za iskreno sodelovanje iz lastne želje. Sledi nekaj primerov na videz neobvladljivega vedenja, ki je ob sproščenem razmišljanju (o tem kaj kdo ''mora'' in ''ne sme'') otročje lahko rešljivo. Razumeti moramo le, da psu kot svobodni živali dejansko NIČESAR NI TREBA in vse kar počne JE DOVOLJENO! - saj bo ob prepovedanem vedenju še bolj motiviran, da ga bo v prihodnje ponavljal v trenutkih, ko nad njim nimamo kontrole. Sledi nekaj primerov za razmišljanje - kako na pozitivno motiacijo rešiti morebitne male zaplete:

Odlaganje

NEZAŽELJENA VEDENJA:

Na »PROSTORU« se pes lahko plazi ali voha po tleh in tega mu po tej metodi ne moremo prepovedati, na koncu vaje pa je vseeno nagrajen z hrano, igro ali sprostitvijo.
Če ob SLEDENJU voha vstran ali čez ''kljuko'' mu tega po tej metodi spet ne moremo prepovedati, ker ne uporabljamo prepovedi vedenja. Kasneje pa je s hrano v sledi še vseeno nagrajen, če ne drugače z samim vohanjem.
Če pri AGILITIYU preskoči »cono«, uveljavlja samovoljno vedenje in se s tem potrjuje, samo kaznovanje seveda ne pride v poštev - saj je šel korektno na pravo oviro.
Če ob DRŽANJU preprijema prinosilo ''aport'', prepoved odpade, ker ga še bolj motiviramo za kontriranje - z igro pa je po spuščanju vseeno nagrajen, ker ga je držal.
Če ob OB ISKANJU POGREŠANIH OSEB - kljub natančnem signalu vodnika pes preiskuje nasprotno stran terena je s tem iskanjem pes potrjen, kaznovanje ali preprečevanje nazaželjene neposlušnosti pa neustrezno - saj pes še vseeno intenzivno išče pogrešano osebo.
Če se pri vaji »NAPREJ« na signal »PROSTOR« na koncu ne uleže takoj, ga po naši metodi ne smemo kaznovati, za zakasnelo uleganje pa je potem ravno tako nagrajen – ker se je vseeno ulegel.
Če pri VAJAH OBRAMBE - NE SPUŠČA rokava pravočasno, ga po tej metodi za to ne kaznujemo, za zakasnelo spuščanje pa ga moramo vseeno nagraditi, ker je vseeno spustil – čeprav ne takoj.
Če pes PRI AGILITIYU poruši oviro je s tem potrjen za samovoljno obnašanje, kaznovanje pa je nesmiselno, saj je vodljiv in gre čez pravilno oviro.
Med prosto VODLJIVOSTJO pes npr. neprestano malo zaostaja za vodnikom ali hodi malenkost vstran od njega, kaznovati za to ga spet ne smemo - pes je še vedno ob nas, ob zaključku pa ga moramo vseeno nagraditi, čeprav se vodnika celo »BOJI!« Tako nagrado pes lahko poveže celo z prilizovanjem in dobrikanjem kar je še slabše.

.
.
Pri vaji PRINAŠANJE ČEZ OVIRO ob dotiku vrha SKAKALNICE je pes dobil delno potrditev. Kaznovati ga ne smemo že zato, ker je šel po pravi poti - NAGRADO V OBLIKI a.)predmeta pri pobiranju ali b.)pohvale ali igre potem, ko je PREDMET prinesel vodniku pes ravno tako dobi.
Ob ISKANJU markerja pri vajah obrambe je minimalni dotik markerja ob prihodu v zaklon že sam po sebi nagradljiv ... itd.

Dotik markerja

UKRADENE NAGRADE:
Na tej točki učenja se ustavi veliki večini vodnikov, ki delajo s psom na pozitiven način - tudi drugod po svetu. Zavedajmo se dejstva, da imajo tako za človeka kot za psa ukradene nagrade VEČJO VREDNOST kot tiste, ki jih neprestano ponujamo in normalno je, da si pes ob preveliki intenziteti treningov želi kakšno stvar narediti po svoje – sploh, če začuti preveliko vodnikovo ŽELJO. Zato začne v venomer ponavljajočem se sistemu zaporedja vaj iskati možnost nagrad oz. potrditve, ki si jih lahko vzame sam brez našega dovoljenja. Na tako nagrado mu ni treba čakati do konca vaje, do nje je prišel ''SAM'' in taka ukradena nagrada ima lahko veliko večjo vrednost kot tista, ki jo ponujamo mi. Podobno nagrado pomeni na sprehodih vohanje gnoja, iztrebkov, krtin, kopanje lukenj, lov mačke, poštarja ...itd. Podobno je za človeka ukradeno zeleno jabolko slajše, kot sočno in rdeče jabolko iz trgovine.

JUST FREE YOUR MIND!!!
Pri takih in podobnih težavah velja pravilo: »Just free your mind!« Popolnoma se moramo distancirati od želje po uspehu oziroma napredovanju posamezne vaje. Na tej točki je najbolje, da takoj prekinemo povezovanje vaj v celoto – ampak se posvetimo samo še izvajanju kritičnega in očitno nedovršenega učnega člena. To najbolj nazorno pokažemo psu tako, da vzamemo ta člen ven iz vedenjske verige za nekaj naslednjih učnih seans in ga utrjujemo ločeno s spuščenimi kriteriji in v mirnejšem okolju. Šele, ko smatramo, da je pes razumel bistvo – veselo in natančno izvajanje – lahko ta člen vstavimo nazaj v vedenjsko verigo in naredimo preizkus – vendar samo 1-2X in ne pretiravamo v nedogled.

PRAVILO: Nikoli - AMPAK RES - NIKOLI V NIČEMER NE PRETIRAVAJ!!! - ker drugače psu usmerjaš pozornost preveč v ekstremno smer - kakor je to dejansko potrebno. S tem povzročamo ali preveliko obremenitev ali pa psa preveč vabimo v nezaželjeno vedenje.

Pozabiti moramo na svoje ''želje'' in stroge ''zahteve'' pravilnika, se poglobiti predvsem v SVOJEGA PSA in njegove občutke ter poskušati RAZUMETI GLOBJI RAZLOG, ki se skriva v njem. Pes vedno zaradi svojih mešanih občutkov ponuja nezaželjena vedenja. Razlog vedno tiči v dvoumnih občutkih psa in če hočemo neželjene posledice eliminirati moramo doumeti svoje napake ob učenju, ki so botrovale tem občutkom. Pes se jih navzame zaradi prehitrega napredovanja učenja in preveč agresivnega vodnika , ki si preveč želi napredek učenja.

UTRJEVANJE VEDENJA:
Vedenje, ki ga krepimo ter obnavljamo samo NAKLJUČNO in OBČASNO, bo ostalo MOČNO in IZRAZITO! To nakazuje na dejstvo, da pes dejansko ne potrebuje tolikšnega števila treningov kot mu jih zdolgočaseni vodnik potreben vsakodnevne psihične ali telesne terapije tudi vsiljuje. Najboljši učitelji so tisti, ki se sploh ne zavedajo, da UČIJO ampak preprosto delajo vsako naslednjo stvar na PRAVI NAČIN. Le taki učitelji se lahko obnašajo nevtralno, samih dogodkov ne prehitevajo in predvsem od živali NIČESAR ne zahtevajo. Tako NARAVNO se obnaša tudi mati psica, ko uči svoje mladiče.

Vizuelni kontakt

Vsa omenjena pravila v dosedanjih člankih, vse izkušnje ki jih imamo s psi, vsi nasveti, poznavanje značaja našega psa in neprestano opazovanje njegovega počutja je odločilnega pomena kako uspešni bomo pri učenju katerekoli stvari, vaje ali celotne discipline ki se jo lotimo.

DOZIRANJE UČNE SNOVI:
je zelo pomemben dejavnik, ki je odvisen od vodnikove sposobnosti opazovanja psa in njegovih POVRATNIH signalov ob šolanju. Pes z drobnimi signali največkrat nezavedno sporoča svoje občutke. Kadar se počuti OGROŽENO ali, ko je zaradi težkih pogojev ter prezahtevnega vodnika v STRESU to zavestno kaže z MIRITVENIMI SIGNALI. To nam nazorno prikazuje tudi spodnja slika. Vodnik, ki tega ne opazi ali zavstno poskuša preko občutkov, ki se v živali prepletajo JE SLEP!!! in se mora nemudoma ''resetirati'' s hladnim tušem ali kakšno drugo fizično streznitvijo. Bolje je NIČ delati - kot delati škodo psu in sebi.

Miritveni signali

DODAJANJE KOLIČINE DELA:
Kvantiteto oz. KOLIČINO DELA povečujemo šele ob doseženi KVALITETI. Učenje moramo prilagoditi našim sposobnostim in ne časovnim rokom. Če prehitevamo stvari, se nam kasneje vse maščuje. Ne hitimo naprej, dokler nismo utrdili nižjestopenjskega vedenja in ne bodimo ''požrešni'' ampak dosledni. Če nestrpen vodnik samo enkrat pokaže psu svojo ''željo'' ali celo ''zahtevo'', da pes ''MORA''?! je lahko vse pravljice naenkrat konec. Naslednjič mu bomo težko dokazali, da nam je vseeno če sodeluje!!! in že smo na starem sistemu razmišljanja. Pričakovanja in sposobnosti vodnikov kot tudi njihovih psov se močno razlikujejo. Obojestranske zmožnosti je treba uskladiti in prilagoditi dejanskim.

''ŽELJA'' vodnika = BLOKADA uspešnega učenja!
1.PRIMER: Če smo že tako daleč, da učimo hitro usedanje ob vaji »SEDI v gibanju« moramo vedeti, da se pes NE bo usedal hitro samo zaradi naše želje ali celo zahteve. Hitro se bo usedel edino, če bo v tem videl SVOJO korist!!! in ne zato, ker tako piše v pravilniku ali v naši glavi. Naša želja povzroča v psu upadanje interesa. Če v ustreznem trenutku ne bomo takoj reagirali in psa primerno nagradili z »Jackpot« nagrado ne bo razumel kaj ga učimo obenem pa mu nazorno kažemo, da je njegov trud zaman. Tudi, če se bo kdaj hitro usedel in mu ta vložek ne bo prinesel takojšnje nagrade, bo to čedalje redkeje ponavljal oz. bo hitro usedanje povsem opustil.

2.PRIMER: Vaja »SEDI V GIBANJU«: Z ustreznim selekcioniranjem nagrad med »hitrejšimi« in počasnejšimi usedanji psu najbolj nazorno pokažemo kaj ga učimo. Šele po množici potrditev najhitrejših usedanj in dovolj utrjenem členu lahko kasneje, ko vidimo da je pes ''našpičen'' v pričakovanju takojšnje nagrade, začnemo podaljševati odmik vodnika od sedečaga psa. Toda nikakor ne smemo spregledati kakšnega še ekstremnejšega odziva in ga vseeno TAKOJ nagraditi tudi, če je bil naš namen odmik 30 korakov. Tako psu dokažemo, da ON VODI šolanje in sam kreira vsebino treninga. V psu moramo ustvariti občutek, da s svojimi EKSPLOZIVNIMI odzivi on vodi nas!!! (in ne mi njega). To je druga dimenzija šolanja in zato klasični sistemi niso združljivi s to metodo.

Most prijateljstva

PROBLEM: Ob napornem učenju ne smemo zanemariti dejstva, da je za psa vsakdanja nagrada (npr.briket) lahko premajhna za njegov vložek in trud. Zato pazimo, da bo nagrada za psa res smiselna NAGRADA in ne nekaj, kar mu vsiljujemo. Včasih lahko to pripelje tako daleč, da pes noče ponujene hrane sploh več požreti in jo izpljune. Tako nam nazorno kaže, da smo šli s svojimi pričakovanji ali celo zahtevami preko vsake meje.

DOMISELNOST in IZNAJDLJIVOST:
Bodimo domiselni pri konstruiranju učenja in nagrade spreminjajmo ter dopolnjujmo glede na odziv psa! Najboljši VADITELJI se izogibajo utečeni rutini. Potrebno je biti orientiran na DOBRE izvedbe in jih poskušati še izboljšati. Vsako vajo lahko psu z malo domišljije predstavimo na pet ali dvajset različnih načinov. Le zakaj bi celo življenje ''drgnili'' vedno ene in iste stvari, ki psa dolgočasijo? Ravno tako velja za motivacijo tekmovalcev. Le ta naj temelji na SODOBNO usmerjenem delu. Deljenje starih nasvetov, ki ''stojijo'' na majavih temeljih so lahko za posameznike celo škodljivi in vodnike nenamerno zavajajo. Ob spremenjenem razmišljanju so tudi metode čisto drugačne.

Po naši metodi se vedno poskusimo držati oblike NAGRAD tako, da se za psa pojavi nekaj DOBREGA!!! in ne, da izgine nekaj neprijetnega (recimo davljenje ob menjavi plena). Če pa se vseeno odločimo za metodo KAZNOVANJA jo skonstruiramo tako, da za psa izgine nekaj DOBREGA saj ni potrebno, da se pojavi nekaj neprijetnega. Pes bo vseeno razumel naš namen sporočila, ker bo prikrajšan za ugodnost. Toda ponavadi si ljudje želijo šolati psa predvsem tako, da je všeč njim samim in ob tem zanemarjajo UŽITKE PSA. Taka strategija je kratkoročna. To je prej ali slej izkusi vsak vodnik na lastni koži.

PLANIRANJE - NAČRT DELA:
je prva in glavna postavka pred vsakim učenjem in mora v grobem zajemati »utrjevanje« določenih učnih členov ali celih vaj iz prejšnjega treninga ter postopno »UČENJE NOVIH« učnih členov. Kvalitetnega učenja novih VAJ si ne moremo zamisliti dokler se ne lotimo precizne obdelave POSAMEZNIH ČLENOV, katere bomo šele kasneje povezali v vedenjsko verigo oz. vajo.

Načrt oz. plan dela mora biti raznolik, da bo našemu psu všeč sodelovanje z nami. Sestavimo ga lahko tako, da utrjevanje oz. obnavljanje stare snovi uporabimo kot RELAKSACIJO med učenjem novih vedenjskih členov. Ker so psu že poznane stvari lažje od novih, mu predstavlja utrjevanje lahko celo nagrado za uspešno opravljeno NOVO UČENJE. Vmes lahko ob izvrstnih odzivih utrjevanja malenkost povišamo kriterij oz. zahtevnost in tako sproti učimo ''staro'' in novo snov, ampak BREZ PRETIRAVANJA!!!

Premor

Pred učenjem vedno poizkusimo predvideti kako bo pes reagiral na naš načrt. Ob tem moramo upoštevati tudi možne drugačne odzive ter imeti zato pripravljen tudi REZERVNI NAČRT katerega priložnostno prilagodimo trenutni situaciji. Rezervni načrt lahko vsebuje kakšne drugačne pripomočke, igrače, še okusnejše priboljške ali drugačen pristop. Lahko si privoščimo vmes tudi KRATEK PREMOR za premislek. Če nam kakšna ideja pade na misel kar med učenjem, jo sicer lahko poizkusimo vendar moramo ob neuspešnih odzivih obvezno SPUSTITI KRITERIJ in se zadovoljiti s tem kar pes ponudi, za naslednjič pa spet dobro premisliti kaj učinkovitejšega. Največkrat dela vodnik napako, ker hoče psa učiti v prevelikih ''korakih''. Rešitev je vedno v delitvi teh v še manjše člene.

V 2.delu smo se učili pravilne igre s psom preko plena. Obstaja tudi nekaj vrst TEHNIČNE IGRE, katere sicer zahtevajo več prostora in zverziranega vodnika. Izmeničnega nastavljanja dveh igralnih klobas se lotimo najprej z nastavljanjem ene. ''Klobaso'' z obema rokama držimo tako, da nam jo pes lahko brez zatikanja ''sname'' iz »TOČKE POBIRANJA«. Določimo jo nekje ob višini našega boka na levi ali desni. Vsaj 5m preden pes priteče do nas mu jo nastavimo tako, da jo VIDI in jo lahko ''pobere iz VILIC'' obrnjenih nazaj (med palcem in kazalcem).

Ko pes zna pobirati eno klobaso, mu ob vračanju do nas namesto igre lahko ponudimo drugo klobaso. Zadnjih 10m mu rečemo npr.''MENJAVA'' in če spusti svojo, bo lahko zagrabil drugo. Preden se uspe vrniti nazaj, moramo pobrati prvo in mu jo spet pravilno nastavimo OB BOKU tako, da se bo moral malo odriniti od tal. Podobno se lahko igramo tudi z dvema žogicama, ki visita na kratki vrvici. Pomembno je le, da sta ''klobasi'' ali žogici popolnoma ENAKI, ker si bo lahko drugače pes izbral tisto, ki mu je bolj všeč in je morda ne bo hotel več zamenjati.

HITROST ODPOKLICA:
Za povečevanje HITROSTI odpoklica lahko KLOBASO nastavimo zadnjih 10m kar med nogama tako, da jo pes ''pobere'' medtem, ko švigne skozi noge s čimvečjo hitrostjo. Paziti moramo na natančnost nastavljanja in takojšnjega spuščanja plena. Hitrost odpoklica vedno utrjujemo izven šablonskega povezovanja vaj – kot samostojni učni člen ali največ v 2-3 zložni vedenjski verigi. To lahko zelo uspešno počnemo na enem od lokacijsko različnih sprehodov kjer seveda ni motečih dejavnikov in če se psu ne ponuja preveč nenadzorovanih nagrad.

Lahko dvignemo tudi ŽOGICO BREZ VRVICE tako, da jo lahko vidi tik preden pes priteče do nas, mu jo vržemo v smeri teka. Preden se vrne dvignemo drugo žogico tako, da jo vidi in rečemo ''MENJAVA'' - če prvo izpusti mu drugo vržemo čim dlje tako, da imamo čas prvo ponovno pobrati. Če svoje žogice ne izpusti, drugo žogo obdržimo v roki in ga s ''slepim nakazovanjem meta'' vabimo, da bi jo spustil. TAKOJ, ko pes spusti svojo žogo, da ta pade na tla - mu drugo vržemo v smeri kamor je obrnjen tako, da jo vidi. Podobno se lahko igramo tudi s frizbijem. S takimi igrami si pes pridobiva »eksplozivno KONDICIJO« je pa res, da mora imeti dovolj plenskega nagona, ki je odvisen predvsem od pasme in dednih zasnov.

IGRA = SREDSTVO!
Psu lahko mečemo tudi KOŠČKE HRANE (kockice salame), ki so na pokošeni travi dobro vidne ali se celo odbijajo od tal. Ko sedimo na stolu prijazno povabimo psa, da pride do nas, mi pa salamo držimo na svojem popku in hrane ne ponujamo s približevanjem psu. Če jo hoče pojesti, naj bi prišel najprej z gobčkom čisto do našega trebuha kasneje, ko to obvlada pa se ob tem še usedel. Tako učimo »PRIHOD DO VODNIKA« le noge moramo med sedenjem razkoračiti, da se nam bo kuža usedel med noge. Usedati se bo začel v levo ali v desno in zato nasprotne noge ni potrebno da jo še iztegujemo ampak jo lahko pokrčimo. Z drugo nogo kamor se pes hoče vrteti ''zapremo'' možnost »postrani sedenja« tako, da jo NASLEDNJIČ iztegnemo malo bolj naravnost . Vsakič, ko se ritka dotakne tal je ''klik'' signal in met hrane čez psa za njegov hrbet teko, da jo bo VIDEL. Ko gre po hrano, takoj pripravimo drugi košček iz ust in ga spet prijazno povabimo k sebi v pozo pred vodnikom. Čez nekaj časa je lahko stol višji, da smo le v POLSEDEČEM položaju in nazadnje brez stola v stoječi poziciji z rahlo iztegnjeno ''izravnalno'' nogo.

ZAKLJUČEK VADBE:
je najpomembnejši »INSTRUMENT« uspešnega treninga. Zato ga kot instrument usmerjanja vedno uporabimo v pravem trenutku. Skozi članke smo spoznali pravila uspešne igre in sistema nagrajevanja, razumeli pravilno vzpostavljen krdelni odnos, možne načine šolanja po tej metodi in možnosti različno nastavljenih treningov glede na POTREBE PSA ter spoznali postopno pot do celih verig vedenja katerih cilj je celotna vedenjska disciplina - MOZAIK. Med vrsticami smo se torej spoznavali z načinom poglobljenega razmišljanja o delu s psom, da ne bi nepotrebno škodovali svojemu dobremu odnosu s psom samo zaradi šolanja.

Mir in posoda vode

Toda zavedati se moramo, da je pravilo uspešnosti učenja psa v PRAVOČASNI DOLOČITVI najpomembnejšega trenutka, ko naj kuža zaključi vadbo. Med učenjem vseskozi pazimo na ''timing'', količino in kriterij ter upoštevamo »moteče dejavnike« toda ob tem ves čas TEHTAMO med odločitvijo, kdaj bo nastopil TRENUTEK, ko naj gre pes v avto oziroma zaključi uspešno učenje.

S pravočasno določitvijo momenta, ko bomo rekli »KONEC« - ''NIMAM ČASA'' določamo MOČ temu VZVODU za maksimalni izkoristek treninga(več o tem v rubriki ZANIMIVOSTI – »Aktivno Ignoriranje«). Uporaba »zaključka aktivnosti« v pravem trenutku ima podobno moč kot JOKER in je poglavitnega pomena! S pravočasno prekinitvijo treninga dosežemo DVOJNI UČINEK že tako uspešnega učenja. Če se bomo odločili za konec vadbe malenkost prepozno smo uspešnost sicer dobremu treningu takoj znižali za 20-40% zato si velja zapomniti zlato pravilo: »MANJ, JE VEČ!!!«. (več o tem v rubriki ZANIMIVOSTI "Aktivno Ignoriranje")
.

Nakazovanje predmeta na sledi

PRIMER: Če pogledamo gornjo sliko je ob korektnem vedenju lepo vidna delna utrujenost psičke. Čeprav smo z vedenjem še zadovoljni je največkrat ZDAJ pravi čas, da ''potegnemo '' JOKER, izdatno nagradimo psa z igro in ZAKLJUČIMO AKTIVNOST dokler je vedenje še v mejah zadovoljnega občutka PSA. Čeprav je na gornji sliki kot znak »delne psihične utrujenosti« viden jezik, visi ta iz gobca naravnost in ne še od strani. Ravno tako so ušesa položena delno nazaj toda ne še preveč, rep pa je kljub ležanju še malenkost privzdignjen. Ti signali kažejo na trenutno zadovoljnost psičke toda moramo se zavedati, da se bliža »JOKER MOMENT« in bolje je, da vzvod potegnemo zdaj pa čeprav se sled še nadaljuje. Kasneje lahko pes zaradi psihične utrujenosti zaide v težave iz katerih se bo sicer sam rešil, ker je tako navajen toda občutek zadovoljnosti bo nosil vodnik in ne več pes - kar je v nasprotju z zlatim pravilom te metode.

Najpomembnejši je OBČUTEK:
ki ga kuža odnese z vadišča in NE »osvojeno znanje«! Če hočemo, da bo ŽELJA PSA naraščala, ga ''pospravimo'' vedno ravno takrat, ko je najbolj razposajen in je vadba dosegla svoj vrhunec ter si NE dovolimo še ene ponovitve v ''zatonu treninga''. Z drugimi besedami; »Ko je trening dosegel TOČKO RAZGRETOSTI gre pes v avto!!!« in NE 1 minuto kasneje, ker lahko vse skupaj samo še pokvarimo! Povrhu tega psu dokažemo, da je naš čas DRAGOCEN. Naslednjič se bo zato trudil takoj od začetka ''na polno'' ker bo želel izkoristiti vsako sekundo, ki mu jo namenimo. Pes nas bo zato kot vodnika spoštoval, vaje bodo zanj postale dragocenost, sodelovanje bo pridobivalo na vrednosti, kompletno šolanje pa bo dobivalo obliko NAGRADE!
.

Prepotrebna vaja ''mrtev''

Po ZAKLJUČENEM uspešnem treningu psu ne smemo ''zamegliti'' dobrega občutka z raznim crkljanjem ali dodatnim ukvarjanjem z njim. Vse, kar potrebuje po vadbi je samo posoda vode in MIR. Učna snov pravimo, da je najbolje, če se malo ''USEDE''. Tudi, če nas kuža ne bo videl cel dan verjemimo, da nas ne bo pogrešal.

OBNAVLJANJE osvojenega ZNANJA lahko utrjujemo ob povsem naključnih dogodkih v vsakdanjem življenju, ki imajo za posledico kakšno izmed nagrad, ki si jih pes v danem trenutku ŽELI. (Odhod »na lepše«, pripenjanje ovratnice, večerno hranjenje, jemanje igrače v roko …) Na ta način lahko seveda utrjujemo le posamezne učne člene vsakega zase. Prednost pa je v tem, da vedno izkoristimo »maksimalno pripravljenost« psa za sodelovanje po sistemu »Kamen na kamen - PALAČA!«.

Tako se pes neprekinjeno uči pravila »VSE JE NAGRADA«. Če obnavljamo znanje po tej metodi, je načeloma »NAGRADLJIVA« samo ena obnovitev vsakega člena, katere utrjujemo v »verigi vedenja«. Ko učimo NOV element pa 1-3 uspešne ponovitve. Ne pozabimo pravila; »Vaja naj bi bila všeč PSU«, ker si jo želi in ne vodniku, ker bi rad?! ''samo še enkrat'' - NAJVEČJA NAPAKA! Pes ni neumen in takoj opazi, da nam je neka stvar postala bolj všeč kot pa njemu. Naš cilj ne sme biti ''uspešna tekma'' ampak »USPEŠEN TRENING«!!! Le ta je uspešen takrat, ko ''RASTURA PES'' in ne njegov vodnik ali celo marker. Psu moramo vedno omogočiti, da se počuti kot ZMAGOVALEC - če hočemo, da bo to nekoč tudi postal.

Napotek: Če hočemo, da bo imel naš kuža voljo do sodelovanja, TRENINGE skonstruirajmo na tak način, da bo pes VEDNO USPEŠEN!!! in ne tako, da bo po možnosti »neuspešen« mi pa bomo samo čakali na to, da ga ''kaznujemo''!? Pes naj bi vedno zaključil učenje tako, da se na koncu počuti kot ZMAGOVALEC kateri je »SAM« ugotovil kaj se mu splača. Če mu bomo to omogočili, smo lahko tudi na tekmah brez nepotrebnih skrbi in zaupamo svojemu psu, ker ga učimo samostojnega razmišljanja ter iznajdljivosti. Zato ni nobenega razloga, da bi kdaj iskal pomoč in uteho pri nas kot vodniku - tekmovalcu.

NASTOP NA TEKMI:

Ob učenju po tej metodi je treba sam »NASTOP NA TEKMI« načrtovati kot nadgradnjo in sestavni del treninga ter ga tretirati dejansko samo kot preiskus v drugačnih dimenzijah. Nikoli pa sama tekma in tekmovalnost ne sme postati VODILO TRENINGA, kot je praksa priprave tekmovalnega psa na klasičen način šolanja. Če hočemo po tej metodi doseči optimalne rezultate na preiskušnjah, tekma nikoli ne sme postati namen šolanja psov. Glavni namen je ŽELJA PSA po natančnosti izvajanja posameznih slik in s tem hkrati združevanje prijetnega s koristnim.

Če bi se vodnik rad kasneje poizkusil tudi na TEKMOVALNEM nivoju mora biti poleg talentiranosti še: potrpežljiv, odločen, dosleden, vztrajen, iznajdljiv, umirjen, zainteresiran, neobremenjen, rahločuten, natančen, prilagodljiv, uravnovešen, kompatibilen, nezlomljiv, inovativen in čimbolj samostojen. Poleg teh vrlin mora imeti seveda veselje do psov, dovolj prostega časa, rodovniškega psa primerne pasme, kar nekaj denarja in vso podporo družinskih članov.

Naj omenim, da si zato vsak tekmovalec zasluži visoko spoštovanje kinološke sredine in ''strokovnega'' kadra, kajti brez požrtvovalnih tekmovalcev, ki tvorimo »OSNOVNO BAZO« tega športa, le ta ne bi obstajal.

Za vodnike BODOČE TEKMOVALCE je potrebnih še kar nekaj veščin od priprave psa na tekmo po zadnjih dnevih odštevanja za vsako disciplino posebej, psihofizičnih priprav vodnika na tekmo, uspešnega prenosa znanja iz treningov na tekmo, terminskega tempiranja forme, pravilnega resetiranja tekme, gradnja sistema »tekma je trening«, itd. .......tako, da zabave nikoli ne zmanjka.

Nikita & Aya Q.

(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)

10. »VSE JE NAGRADA«

2009-06-04T14:31:00.003-07:00

10.del: PROTOKOL PRIPRAVE NA "UČNO SEANSO"

1.Resetiranje vodnika:

K vadbi s psom se odpravimo, ko smo psihično povsem sproščeni in neobremenjeni z vsakdanjimi skrbmi. Le tako imamo možnost, da se posvetimo učenju psa na njemu odgovarjajoč način. Pa vseeno to še ni dovolj za nevtralen pristop k šolanju psa. Kritično se moramo zavedati svoje nedopustne vzkipljivosti, pomanjkanja potrpljenja, psihične obremenjenosti z željenim ciljem in se temu primerno NEVTRALIZIRATI. Potrebno se je vsakič posebej strogo distancirati od kakršnekoli vodnikove želje in prepustiti psu njegovo naravno voljo po sodelovanju. Velika večina vodnikov se tega boji saj bi tako kaj kmalu ugotovili, da "silijo" psa v vse za kar imajo sanjsko predstavo.

a.)PSIHOLOŠKA PRIPRAVA vodnika je torej nujen obredni element vsakič preden vzamemo psa iz pesjaka ali avta.

b.)PLAN DELA imamo pripravljen glede na predhodni »trening« in ob tem upoštevamo tudi možnosti rezervnih variant, če se na psu določene ponazoritve učnih elementov ne bi obnesle najbolje. Zavedajmo se, da sredi dela ne smemo ostati brez idej, če se nekaj ne izteče po planu. Vsekakor je bolje, da se prilagodimo psu kot, da trmasto vztrajamo pri svojem. Plan dela poskušamo udejaniti vsaj nekje okrog 70% načrtovanega. Če nam to uspe smo lahko zelo zadovoljni in če gre na kakšnem treningu bolje se s tem ne smemo obremenjevati naslednjič. Vedno se moramo MI prilagajati psu s količino dela, kriterijem in postopnim uvajanjem motečih dejavnikov.

Razne torbice za hrano so popolnoma neprimerne za delo s psi saj nas pes zaradi torbice ne vidi dobro obenem pa se navaja na dišeče vonjave, ki prihajajo iz nje. Pes bo hitro ugotovil, da priboljškov ni takrat, ko ni torbice. Zato je primerna kvečjemu za v "Jurski park."

2.Priprava opreme:

Že preden odidemo z doma si pripravimo priboljške, ki smo jih morda shranili od kosila ali jih na sveže narezali na koščke primerne velikosti. S seboj ne smemo pozabiti vzeti potrebne opreme, ki jo bomo potrebovali na začasnem poligonu tako kot ne primernih igrač. K opremi sodi tudi kliker (če smo psa učili na ta sistem) pozabiti pa ne smemo tudi na primerno obutev in predvsem zgornji del obleke (brezrokavnik z vertikalnimi žepi brez odvečnih zadrg) - tesnejša jakna z več žepi ali dovolj širokim ovratnikom v katerega gre po možnosti še žogica. Poleti je primerna že navadna kolesarska majica kajti dostop do primerne igrače ali hrane mora biti enostaven, hiter in po možnosti brez izgubljanja po tleh. Koščke salame - primerne velikosti imamo delno spravljene v ustih, da je pes pozoren na naš obraz. Pljuvanje hrane pri odpoklicu moramo vaditi posebej v prazen krožnik na tleh. Cilj je, da pes ujame košček hrane vmed padanjem. Toda to ga je potrebno naučiti ločeno. Pred vadbo ponovimo – osvežimo spomin – kje (v katerem žepu) se nahaja določena nagrada.

3.Priprava TERENA:

Za ogrevanje vodnika poskrbimo s pripravo terena in vmesnim neprestanim ponavljanjem učnega načrta. Ob postavljanju pomožnih količkov, stojal, skakalnice, igrač, posodic s hrano, potrebnih ovir, stola ali postavitvijo sledi se koncentriramo na TRENUTNO sposobnost psa.

4.Obredni PROTOKOL priprave psa:
Preden vzamemo psa iz avta poskrbimo za »klasično pogojevanje« s katerim psu olajšamo POVEZAVO med učnimi pripomočki (katere zlagamo pred še zaprtega psa) in prihajajočo aktivnostjo. Tako se bo kuža lažje pripravil na sodelovanje z nami še preden sploh začnemo.

5.Zadnja kratka OBNOVA NAČRTA dela:
Če je potrebno si v ta namen že doma pripravimo listek s potrebnimi učnimi elementi in rezervnimi idejami. V mislih lahko izvedemo tudi vizualizacijo aktivnosti. Ko vzamemo psa ven ni več premišljevanja na pozabljene stvari zato se PREJ skrbno pripravimo.

6.PREDEN PSA VZAMEMO iz pesjaka, avta ali boxa:
počakamo, da si najprej z vsaj minimalno pozornostjo na vodnika PRISLUŽI IZHOD na teren. Pes naj z nečim pokaže, da si resnično želi sodelovanja z vodnikom (lajanje, praskanje, tresenje …) saj je edino želja predpogoj za nadaljevanje!

7.UVOD v učno seanso:
Ko stopimo s psom na vadišče ga moramo za vsak slučaj najprej PSIHIČNO RAZBREMENITI oz. sprostiti. Potrdimo en zadovoljiv začeten najmanjši delček vedenja s hrano in ga »položimo« (na prostor), da se navzame vonja in vlažnosti terena, prisotnih zvokov in morebitnih motečih dejavnikov (cesta, otroci, hrup …). Ko nas po določenem času pes pogleda je šele nastopil čas, ko lahko pristopimo in pričnemo z vadbo.

8.Učenje - šolanje - igranje:
Ko smo si torej pripravlili načrt dela, rezervne variante, priboljške, potrebne igrače, se primerno oblekli in obuli, pripravili teren , se ob tem ogreli in si sproti ponavljali plan dela smo šele pripravljeni na DELO S PSOM!!! Ne pozabimo na KOLIČINO dela, KRITERIJ (stopnjo zahtevnosti) in prilagajanje motečim dejavnikom ob natančenem TIMINGU (časovno natančno označene potrditve) -opisano v 2.delu: IGRA = SREDSTVO.

Odhod na sled

9.Določitev momenta ZAKLJUČKA VADBE:

Najpomembnejše v celi vadbi je pravilno določen čas, ko rečemo magično besedo KONEC – NIMAM ČASA! Ta trenutek je odvisen od množice dejavnikov in ga uporabimo takrat, ko pes zares uživa mi pa mu damo vedeti, da je naš čas »dragocen«, ga čimprej pospravimo, da si bo tako prihodnjič še bolj želel sodelovati.

10.Psa pospravimo v MIREN KOTIČEK
Vse kar po treningu potrebuje je posoda sveže vode in MIR!!! Tako se psu snov najbolje »usede«.

Nikita & Aya Q.