Vsaki sliki se je treba pri učenju psa temeljito posvetit, to vedo vsi prvaki, ostali bi radi do tega po bližnjicah in mešajo, kar ne gre skupaj. To je tako, kot se kuha divjačinski golaž, ko meso najprej 3dni pacaš v paci, potem čebulo, korenje ... odstraniš z mrzlega mesa, paco posebej zmiksaš in kuhaš eno uro, a meso posebej popečeš na koščkih slanine in ločeno dušiš (vse po eno uro) in potem šele zalito paco z vinom združiš z mesom in še eno uro skupaj kuhaš :)) Podobno je pri aportiranju. Redko kdo se tako natančno posveča posameznim elementom aportiranja, zato niti ne vedo, kako se aportiranje lahko uči, kako ga pes razume, in psu nasilno jemljejo aport - potem pa je odvisno od karakteja in pasme psa kako se bo posamezni pes odzval.
Najpogostejši problemi se pojavljajo pri hitrosti vračanja z aportom, počasno usedanje, nesigurno držanje prinosila in odklonitev predaje aporta v vodnikove roke. Glavni problem je ravno predaja oz.spuščanje prinosila po prinašanju. Poglejmo kaj se da storiti.
Najprej psu pokažeš, da je aport tako tvoj, kot njegov - se pravi NI POMEMBNEN!
TOREJ: pri spuščanju je pomembno: pes ga ne mara, če mu vedno samo jemlješ, kar je prinesel. Zato je to tudi najtežja vaja od vseh kinoloških vaj, ker se v njej prepleta odnos psa do plena, za katerega stremmo, da ostane v ravnotežju z odnosom - zaupanjem do vodnika. Pes naj bi hitro in veselo stekel po aport (kar je psu naravno in ponavadi rad naredi), ga hitro pobral (to še), se z enako hitrostjo z njim vrnil do vodnika (tukaj se stvar že začne lomit) se tesno usedel pred vodnika (tukaj igra zaupljivost in splošen odnos do psa največjo vlogo, a tudi zaupanje, da mu aporta ne nameravaš vzeti), aport mirno držal z poravnano glavo in telesom (tukaj sledi lahko že odmik glave vstran in pregrizovanje, če je pes nezaupljiv do vodnika, odklon glave ali celega telesa, mimohod ...), ob pričakovanju predaje aporta še vedno mirno držal, kljub temu, da se tvoji roki bližata aportu (IN TUKAJ JE ZDAJ KLJUČNI MOMENT ZARADI KATEREGA JE VEČINA PSOV ZASKRBLJENIH), ko roki prideta povsem do aporta in preden zahtevaš predajo - hitro in veselo naj bi spustil (psu več ni nobene logike?!) in se na signal spet veselo postavil v osnovni položaj (to je že lažje, a je pes delno užaljen in delno v pričakovanju morebitnega nadaljevanja, ki mu bo vseeno prineslo nekaj nagrajujočega?!)
Gibanje TJA in NAZAJ - a kaj zdaj ...?!
Zdaj sem v enem stavku opisal vso kontraverznost in zahtevnost vaje iz zornega kota psa. Posvetimo se torej ključnemu delu - predaji aporta - zaradi katere se ponavadi vse podira. Problem sta torej bližajoči se roki, ki mu hočeta vzet, kar je njegovega, zato najprej učiš, a kasneje tudi izvajaš, samo držanje aporta med tvojima iztegnjenima dlanema (ki pa sta najprej le široko narazen, mogoče 25-30cm) levo in desno od aporta. Psa torej privajaš le na prisotnost in postopno bližino tvojih iztegnjenih dlani, ko on drži aport - da najprej zaupa temu elementu in se ga ne boji - zato vedno po tej sliki rečeš "skoči" (ali mu pač drugače daš sprostitev) in se malenkost stran poigraš, da ne meša slike discipline - s sliko igre. Počasi, v enem mesecu bo pes zaupal, da sta iztegnjeni dlani čisto ob aportu (na spodnji sliki) po prinašanju normalna slika pred igro - in ga bo še vedno veselo držal - a se aporta ne smeš dotikat (2-3cm stran).
Ne dotikaj se plena da bo pes mirno držal in le rečeš "skoči - igra"
In zdaj šele nastopi element PREDAJE/SPUŠČANJA - a ga učiš v drugi sliki - izven slike prinašanja. Kratki, veseli in enozložni signal "pust" izrekaš, ko imaš v eni roki hrano, a z drugo s katero se igraš POPUSTIŠ napetost ob igri in istočasno, ko rečeš "pust" ,"aus"... z drugo roko močneje porineš močnejšo hrano tikoma pred gobec psa. enako kot smo učili v rubriki UČENJE MLADIČA spuščanje plena. Spustil bo, a da bo to 100% se potrudiš, da ti nima kam slučajno zbežat, če bi se uprl z svojo močjo in hitrostjo, zato to delaš (ne na traviku!) v zelo majhnem prostoru (garaža, kurilnica, predsoba ...). Torej kontrola nad gibanjem, kontrola nad hrano in istočasno popuščanje napetosti pri navadni igri s klobaso, s čimerkoli ... In pes se bo navadil, da je veseli signal "pust" pač le menjava za nekaj drugega. Pes se torej uči spuščanja in dobi ponovno igro, in spet ponovno spuščanje s priboljškom - ne da bi ti "aport" rabil predtem kaj prinašat. Ponoviš 2-5x in zaključiš. Delaš ločeno en mesec.
Poslušnost na delavni klopi v vključno z odlaganjem in vajo "stoj"
Zdaj, po enem mesecu ene in druge (ločene slike) je pes navajen obojega. Hitrega prinašanja in mirnega držanja pred vodnikom in iz druge slike veselega spuščanja na signal. To potem v sliki prinašanja samo združiš. Jaz sem obe sliki z svojimi delal ločeno po pol leta, preden sem ju začel združevat, ker se nikamor ne mudi ... Brez problema pride, drži in spusti.
Ampak še vedno večinoma treniraš tudi naprej in utrjuješ siki prinašanja in spuščanja večkrat - LOČENO. To je ključ uspešnega in veselega aportirnja. Veliko zabave!
Nikita & Aya Q.
