Ta sistem je poučen tako za vse začetnike, ki se spoznavajo s kinologijo na področju šolanja kot tudi za vse kinologe, katerim je odkrivanje novih dimenzij šolanja psov v interesu. Kot že omenjeno je sistem po tej metodi nadgradljiv v vseh smereh učenja, IPO, AGI, RAILLY OBEDIENCE, ISKANJE POGREŠANIH OSEB, FRIZBY TEHNIKA … in je primeren praktično za vse pasme psov, ne glede na čistokrvnost.
S to metodo se že od samih začetkov ukvarjanja s svojim mladičem posvečamo predvsem pravilnemu odnosu do psa kot sokrdelnika in prenosu pravilno vzpostavljene krdelne hierarhije v privatnem sožitju tudi na odnos »človek-žival« med samim šolanjem psa, katero po novem pomeni zgolj nadaljevanje SODELOVANJA med vodnikom in psom. Zato je pomembna pozitivna naravnanost do kosmatega prijatelja kjerkoli smo z njim in karkoli ga že učimo.
Predvsem tekmovalci se moramo zavedati, da je naš pes enakovredno bitje s katerim gradimo uglašen, čist, trden in zaupanja vreden PARTNERSKI ODNOS. Le na osnovi takega odnosa bomo lahko dosegli »POTREBNO SPROŠČENOST« katera je tako nepogrešljiva na preiskušnjah in se povsod obnašali do psa enako kakor doma v vsakdanjem življenju ali na vadišču.
ČIST ODNOS brez neporavnanih računov bo psu omogočal jasno sliko medsebojne komunikacije. Pes zato ne bo imel razloga, da bi na naše signale ne reagiral kot je to navajen sicer, marveč bo funkcioniral vedno enako oziroma čedalje bolj tekoče.
SPROŠČENOST VODNIKA
je ena bistvenih prednosti te metode. Ob nenehnem »igračkanju« vodnik pridobiva na samozavesti, ker nenehno opazuje veselega psa med ''delom'' in zato tak odnos psa ne pušča niti kančka dvoma o želji po sodelovanju v kakršnihkoli razmerah. Tekma je po tej metodi samo VRHUNEC NADGRADNJE treningov in kot sestavni del šolanja ni tretirana kot preizkus usposobljenosti ampak le kot nujni občasni dodatni trening v drugačnih pogojih učenja. Sproščeni vodnik tako ne bo več dvomil v svojega psa, ker bo videl, da lastna pomembnost ne igra več odločilne vloge. Izvajanje samih vaj bo brezskrbno prepustil svojemu psu, da jih izvede na tak način kot se jih je naučil in bo z njim samo sodeloval kot vodja krdela.
. 
Učiteljica in njen učenec .............................. Prinašanje čez skakalnico
.
VENDAR: ima pes kot »izkoriščevalec priložnosti« včasih še vedno težnjo po svojem UVELJAVLJANJU tudi ob sodelovanju po prijazni metodi. Čeprav vztrajno potrjujemo samo odzive v zaželeni smeri se ob pogostih utrjevanjih snovi rado zgodi, da pes začne vztrajno ponujati tudi nezaželena vedenja. Samo s potrjevanjem zaželjenega ne moremo IZKORENINITI NEZAŽELJENEGA VEDENJA- sploh pa ne, če si želimo, da bi bilo po naše. Takrat psu sugeriramo naš cilj in mu ga tako predstavimo kot nezanimivega – saj kuža nima možnosti, da bi sam prišel do rešitve, če mu jo nenehno ponujamo.
Bolj kot je vodniku VSEENO za rezultat vaje - bolj je pes motiviran za iskreno sodelovanje iz lastne želje. Sledi nekaj primerov na videz neobvladljivega vedenja, ki je ob sproščenem razmišljanju (o tem kaj kdo ''mora'' in ''ne sme'') otročje lahko rešljivo. Razumeti moramo le, da psu kot svobodni živali dejansko NIČESAR NI TREBA in vse kar počne JE DOVOLJENO! - saj bo ob prepovedanem vedenju še bolj motiviran, da ga bo v prihodnje ponavljal v trenutkih, ko nad njim nimamo kontrole. Sledi nekaj primerov za razmišljanje - kako na pozitivno motiacijo rešiti morebitne male zaplete:
Odlaganje
NEZAŽELJENA VEDENJA:
- Na »PROSTORU« se pes lahko plazi ali voha po tleh in tega mu po tej metodi ne moremo prepovedati, na koncu vaje pa je vseeno nagrajen z hrano, igro ali sprostitvijo.
- Če ob SLEDENJU voha vstran ali čez ''kljuko'' mu tega po tej metodi spet ne moremo prepovedati, ker ne uporabljamo prepovedi vedenja. Kasneje pa je s hrano v sledi še vseeno nagrajen, če ne drugače z samim vohanjem.
- Če pri AGILITIYU preskoči »cono«, uveljavlja samovoljno vedenje in se s tem potrjuje, samo kaznovanje seveda ne pride v poštev - saj je šel korektno na pravo oviro.
- Če ob DRŽANJU preprijema prinosilo ''aport'', prepoved odpade, ker ga še bolj motiviramo za kontriranje - z igro pa je po spuščanju vseeno nagrajen, ker ga je držal.
- Če ob OB ISKANJU POGREŠANIH OSEB - kljub natančnem signalu vodnika pes preiskuje nasprotno stran terena je s tem iskanjem pes potrjen, kaznovanje ali preprečevanje nazaželjene neposlušnosti pa neustrezno - saj pes še vseeno intenzivno išče pogrešano osebo.
- Če se pri vaji »NAPREJ« na signal »PROSTOR« na koncu ne uleže takoj, ga po naši metodi ne smemo kaznovati, za zakasnelo uleganje pa je potem ravno tako nagrajen – ker se je vseeno ulegel.
- Če pri VAJAH OBRAMBE - NE SPUŠČA rokava pravočasno, ga po tej metodi za to ne kaznujemo, za zakasnelo spuščanje pa ga moramo vseeno nagraditi, ker je vseeno spustil – čeprav ne takoj.
- Če pes PRI AGILITIYU poruši oviro je s tem potrjen za samovoljno obnašanje, kaznovanje pa je nesmiselno, saj je vodljiv in gre čez pravilno oviro.
- Med prosto VODLJIVOSTJO pes npr. neprestano malo zaostaja za vodnikom ali hodi malenkost vstran od njega, kaznovati za to ga spet ne smemo - pes je še vedno ob nas, ob zaključku pa ga moramo vseeno nagraditi, čeprav se vodnika celo »BOJI!« Tako nagrado pes lahko poveže celo z prilizovanjem in dobrikanjem kar je še slabše.
. 
. - Pri vaji PRINAŠANJE ČEZ OVIRO ob dotiku vrha SKAKALNICE je pes dobil delno potrditev. Kaznovati ga ne smemo že zato, ker je šel po pravi poti - NAGRADO V OBLIKI a.)predmeta pri pobiranju ali b.)pohvale ali igre potem, ko je PREDMET prinesel vodniku pes ravno tako dobi.
- Ob ISKANJU markerja pri vajah obrambe je minimalni dotik markerja ob prihodu v zaklon že sam po sebi nagradljiv ... itd.
Dotik markerja
UKRADENE NAGRADE:
Na tej točki učenja se ustavi veliki večini vodnikov, ki delajo s psom na pozitiven način - tudi drugod po svetu. Zavedajmo se dejstva, da imajo tako za človeka kot za psa ukradene nagrade VEČJO VREDNOST kot tiste, ki jih neprestano ponujamo in normalno je, da si pes ob preveliki intenziteti treningov želi kakšno stvar narediti po svoje – sploh, če začuti preveliko vodnikovo ŽELJO. Zato začne v venomer ponavljajočem se sistemu zaporedja vaj iskati možnost nagrad oz. potrditve, ki si jih lahko vzame sam brez našega dovoljenja. Na tako nagrado mu ni treba čakati do konca vaje, do nje je prišel ''SAM'' in taka ukradena nagrada ima lahko veliko večjo vrednost kot tista, ki jo ponujamo mi. Podobno nagrado pomeni na sprehodih vohanje gnoja, iztrebkov, krtin, kopanje lukenj, lov mačke, poštarja ...itd. Podobno je za človeka ukradeno zeleno jabolko slajše, kot sočno in rdeče jabolko iz trgovine.
JUST FREE YOUR MIND!!!
Pri takih in podobnih težavah velja pravilo: »Just free your mind!« Popolnoma se moramo distancirati od želje po uspehu oziroma napredovanju posamezne vaje. Na tej točki je najbolje, da takoj prekinemo povezovanje vaj v celoto – ampak se posvetimo samo še izvajanju kritičnega in očitno nedovršenega učnega člena. To najbolj nazorno pokažemo psu tako, da vzamemo ta člen ven iz vedenjske verige za nekaj naslednjih učnih seans in ga utrjujemo ločeno s spuščenimi kriteriji in v mirnejšem okolju. Šele, ko smatramo, da je pes razumel bistvo – veselo in natančno izvajanje – lahko ta člen vstavimo nazaj v vedenjsko verigo in naredimo preizkus – vendar samo 1-2X in ne pretiravamo v nedogled.
PRAVILO: Nikoli - AMPAK RES - NIKOLI V NIČEMER NE PRETIRAVAJ!!! - ker drugače psu usmerjaš pozornost preveč v ekstremno smer - kakor je to dejansko potrebno. S tem povzročamo ali preveliko obremenitev ali pa psa preveč vabimo v nezaželjeno vedenje.
Pozabiti moramo na svoje ''želje'' in stroge ''zahteve'' pravilnika, se poglobiti predvsem v SVOJEGA PSA in njegove občutke ter poskušati RAZUMETI GLOBJI RAZLOG, ki se skriva v njem. Pes vedno zaradi svojih mešanih občutkov ponuja nezaželjena vedenja. Razlog vedno tiči v dvoumnih občutkih psa in če hočemo neželjene posledice eliminirati moramo doumeti svoje napake ob učenju, ki so botrovale tem občutkom. Pes se jih navzame zaradi prehitrega napredovanja učenja in preveč agresivnega vodnika , ki si preveč želi napredek učenja.
UTRJEVANJE VEDENJA:
Vedenje, ki ga krepimo ter obnavljamo samo NAKLJUČNO in OBČASNO, bo ostalo MOČNO in IZRAZITO! To nakazuje na dejstvo, da pes dejansko ne potrebuje tolikšnega števila treningov kot mu jih zdolgočaseni vodnik potreben vsakodnevne psihične ali telesne terapije tudi vsiljuje. Najboljši učitelji so tisti, ki se sploh ne zavedajo, da UČIJO ampak preprosto delajo vsako naslednjo stvar na PRAVI NAČIN. Le taki učitelji se lahko obnašajo nevtralno, samih dogodkov ne prehitevajo in predvsem od živali NIČESAR ne zahtevajo. Tako NARAVNO se obnaša tudi mati psica, ko uči svoje mladiče.
Vizuelni kontakt
Vsa omenjena pravila v dosedanjih člankih, vse izkušnje ki jih imamo s psi, vsi nasveti, poznavanje značaja našega psa in neprestano opazovanje njegovega počutja je odločilnega pomena kako uspešni bomo pri učenju katerekoli stvari, vaje ali celotne discipline ki se jo lotimo.
DOZIRANJE UČNE SNOVI:
je zelo pomemben dejavnik, ki je odvisen od vodnikove sposobnosti opazovanja psa in njegovih POVRATNIH signalov ob šolanju. Pes z drobnimi signali največkrat nezavedno sporoča svoje občutke. Kadar se počuti OGROŽENO ali, ko je zaradi težkih pogojev ter prezahtevnega vodnika v STRESU to zavestno kaže z MIRITVENIMI SIGNALI. To nam nazorno prikazuje tudi spodnja slika. Vodnik, ki tega ne opazi ali zavstno poskuša preko občutkov, ki se v živali prepletajo JE SLEP!!! in se mora nemudoma ''resetirati'' s hladnim tušem ali kakšno drugo fizično streznitvijo. Bolje je NIČ delati - kot delati škodo psu in sebi.
Miritveni signali
DODAJANJE KOLIČINE DELA:
Kvantiteto oz. KOLIČINO DELA povečujemo šele ob doseženi KVALITETI. Učenje moramo prilagoditi našim sposobnostim in ne časovnim rokom. Če prehitevamo stvari, se nam kasneje vse maščuje. Ne hitimo naprej, dokler nismo utrdili nižjestopenjskega vedenja in ne bodimo ''požrešni'' ampak dosledni. Če nestrpen vodnik samo enkrat pokaže psu svojo ''željo'' ali celo ''zahtevo'', da pes ''MORA''?! je lahko vse pravljice naenkrat konec. Naslednjič mu bomo težko dokazali, da nam je vseeno če sodeluje!!! in že smo na starem sistemu razmišljanja. Pričakovanja in sposobnosti vodnikov kot tudi njihovih psov se močno razlikujejo. Obojestranske zmožnosti je treba uskladiti in prilagoditi dejanskim.
''ŽELJA'' vodnika = BLOKADA uspešnega učenja!
1.PRIMER: Če smo že tako daleč, da učimo hitro usedanje ob vaji »SEDI v gibanju« moramo vedeti, da se pes NE bo usedal hitro samo zaradi naše želje ali celo zahteve. Hitro se bo usedel edino, če bo v tem videl SVOJO korist!!! in ne zato, ker tako piše v pravilniku ali v naši glavi. Naša želja povzroča v psu upadanje interesa. Če v ustreznem trenutku ne bomo takoj reagirali in psa primerno nagradili z »Jackpot« nagrado ne bo razumel kaj ga učimo obenem pa mu nazorno kažemo, da je njegov trud zaman. Tudi, če se bo kdaj hitro usedel in mu ta vložek ne bo prinesel takojšnje nagrade, bo to čedalje redkeje ponavljal oz. bo hitro usedanje povsem opustil.
2.PRIMER: Vaja »SEDI V GIBANJU«: Z ustreznim selekcioniranjem nagrad med »hitrejšimi« in počasnejšimi usedanji psu najbolj nazorno pokažemo kaj ga učimo. Šele po množici potrditev najhitrejših usedanj in dovolj utrjenem členu lahko kasneje, ko vidimo da je pes ''našpičen'' v pričakovanju takojšnje nagrade, začnemo podaljševati odmik vodnika od sedečaga psa. Toda nikakor ne smemo spregledati kakšnega še ekstremnejšega odziva in ga vseeno TAKOJ nagraditi tudi, če je bil naš namen odmik 30 korakov. Tako psu dokažemo, da ON VODI šolanje in sam kreira vsebino treninga. V psu moramo ustvariti občutek, da s svojimi EKSPLOZIVNIMI odzivi on vodi nas!!! (in ne mi njega). To je druga dimenzija šolanja in zato klasični sistemi niso združljivi s to metodo.
Most prijateljstva
PROBLEM: Ob napornem učenju ne smemo zanemariti dejstva, da je za psa vsakdanja nagrada (npr.briket) lahko premajhna za njegov vložek in trud. Zato pazimo, da bo nagrada za psa res smiselna NAGRADA in ne nekaj, kar mu vsiljujemo. Včasih lahko to pripelje tako daleč, da pes noče ponujene hrane sploh več požreti in jo izpljune. Tako nam nazorno kaže, da smo šli s svojimi pričakovanji ali celo zahtevami preko vsake meje.
DOMISELNOST in IZNAJDLJIVOST:
Bodimo domiselni pri konstruiranju učenja in nagrade spreminjajmo ter dopolnjujmo glede na odziv psa! Najboljši VADITELJI se izogibajo utečeni rutini. Potrebno je biti orientiran na DOBRE izvedbe in jih poskušati še izboljšati. Vsako vajo lahko psu z malo domišljije predstavimo na pet ali dvajset različnih načinov. Le zakaj bi celo življenje ''drgnili'' vedno ene in iste stvari, ki psa dolgočasijo? Ravno tako velja za motivacijo tekmovalcev. Le ta naj temelji na SODOBNO usmerjenem delu. Deljenje starih nasvetov, ki ''stojijo'' na majavih temeljih so lahko za posameznike celo škodljivi in vodnike nenamerno zavajajo. Ob spremenjenem razmišljanju so tudi metode čisto drugačne.
Po naši metodi se vedno poskusimo držati oblike NAGRAD tako, da se za psa pojavi nekaj DOBREGA!!! in ne, da izgine nekaj neprijetnega (recimo davljenje ob menjavi plena). Če pa se vseeno odločimo za metodo KAZNOVANJA jo skonstruiramo tako, da za psa izgine nekaj DOBREGA saj ni potrebno, da se pojavi nekaj neprijetnega. Pes bo vseeno razumel naš namen sporočila, ker bo prikrajšan za ugodnost. Toda ponavadi si ljudje želijo šolati psa predvsem tako, da je všeč njim samim in ob tem zanemarjajo UŽITKE PSA. Taka strategija je kratkoročna. To je prej ali slej izkusi vsak vodnik na lastni koži.
PLANIRANJE - NAČRT DELA:
je prva in glavna postavka pred vsakim učenjem in mora v grobem zajemati »utrjevanje« določenih učnih členov ali celih vaj iz prejšnjega treninga ter postopno »UČENJE NOVIH« učnih členov. Kvalitetnega učenja novih VAJ si ne moremo zamisliti dokler se ne lotimo precizne obdelave POSAMEZNIH ČLENOV, katere bomo šele kasneje povezali v vedenjsko verigo oz. vajo.
Načrt oz. plan dela mora biti raznolik, da bo našemu psu všeč sodelovanje z nami. Sestavimo ga lahko tako, da utrjevanje oz. obnavljanje stare snovi uporabimo kot RELAKSACIJO med učenjem novih vedenjskih členov. Ker so psu že poznane stvari lažje od novih, mu predstavlja utrjevanje lahko celo nagrado za uspešno opravljeno NOVO UČENJE. Vmes lahko ob izvrstnih odzivih utrjevanja malenkost povišamo kriterij oz. zahtevnost in tako sproti učimo ''staro'' in novo snov, ampak BREZ PRETIRAVANJA!!!
Premor
V 2.delu smo se učili pravilne igre s psom preko plena. Obstaja tudi nekaj vrst TEHNIČNE IGRE, katere sicer zahtevajo več prostora in zverziranega vodnika. Izmeničnega nastavljanja dveh igralnih klobas se lotimo najprej z nastavljanjem ene. ''Klobaso'' z obema rokama držimo tako, da nam jo pes lahko brez zatikanja ''sname'' iz »TOČKE POBIRANJA«. Določimo jo nekje ob višini našega boka na levi ali desni. Vsaj 5m preden pes priteče do nas mu jo nastavimo tako, da jo VIDI in jo lahko ''pobere iz VILIC'' obrnjenih nazaj (med palcem in kazalcem).
Ko pes zna pobirati eno klobaso, mu ob vračanju do nas namesto igre lahko ponudimo drugo klobaso. Zadnjih 10m mu rečemo npr.''MENJAVA'' in če spusti svojo, bo lahko zagrabil drugo. Preden se uspe vrniti nazaj, moramo pobrati prvo in mu jo spet pravilno nastavimo OB BOKU tako, da se bo moral malo odriniti od tal. Podobno se lahko igramo tudi z dvema žogicama, ki visita na kratki vrvici. Pomembno je le, da sta ''klobasi'' ali žogici popolnoma ENAKI, ker si bo lahko drugače pes izbral tisto, ki mu je bolj všeč in je morda ne bo hotel več zamenjati.
HITROST ODPOKLICA:
Za povečevanje HITROSTI odpoklica lahko KLOBASO nastavimo zadnjih 10m kar med nogama tako, da jo pes ''pobere'' medtem, ko švigne skozi noge s čimvečjo hitrostjo. Paziti moramo na natančnost nastavljanja in takojšnjega spuščanja plena. Hitrost odpoklica vedno utrjujemo izven šablonskega povezovanja vaj – kot samostojni učni člen ali največ v 2-3 zložni vedenjski verigi. To lahko zelo uspešno počnemo na enem od lokacijsko različnih sprehodov kjer seveda ni motečih dejavnikov in če se psu ne ponuja preveč nenadzorovanih nagrad.
Lahko dvignemo tudi ŽOGICO BREZ VRVICE tako, da jo lahko vidi tik preden pes priteče do nas, mu jo vržemo v smeri teka. Preden se vrne dvignemo drugo žogico tako, da jo vidi in rečemo ''MENJAVA'' - če prvo izpusti mu drugo vržemo čim dlje tako, da imamo čas prvo ponovno pobrati. Če svoje žogice ne izpusti, drugo žogo obdržimo v roki in ga s ''slepim nakazovanjem meta'' vabimo, da bi jo spustil. TAKOJ, ko pes spusti svojo žogo, da ta pade na tla - mu drugo vržemo v smeri kamor je obrnjen tako, da jo vidi. Podobno se lahko igramo tudi s frizbijem. S takimi igrami si pes pridobiva »eksplozivno KONDICIJO« je pa res, da mora imeti dovolj plenskega nagona, ki je odvisen predvsem od pasme in dednih zasnov.
IGRA = SREDSTVO!
Psu lahko mečemo tudi KOŠČKE HRANE (kockice salame), ki so na pokošeni travi dobro vidne ali se celo odbijajo od tal. Ko sedimo na stolu prijazno povabimo psa, da pride do nas, mi pa salamo držimo na svojem popku in hrane ne ponujamo s približevanjem psu. Če jo hoče pojesti, naj bi prišel najprej z gobčkom čisto do našega trebuha kasneje, ko to obvlada pa se ob tem še usedel. Tako učimo »PRIHOD DO VODNIKA« le noge moramo med sedenjem razkoračiti, da se nam bo kuža usedel med noge. Usedati se bo začel v levo ali v desno in zato nasprotne noge ni potrebno da jo še iztegujemo ampak jo lahko pokrčimo. Z drugo nogo kamor se pes hoče vrteti ''zapremo'' možnost »postrani sedenja« tako, da jo NASLEDNJIČ iztegnemo malo bolj naravnost . Vsakič, ko se ritka dotakne tal je ''klik'' signal in met hrane čez psa za njegov hrbet teko, da jo bo VIDEL. Ko gre po hrano, takoj pripravimo drugi košček iz ust in ga spet prijazno povabimo k sebi v pozo pred vodnikom. Čez nekaj časa je lahko stol višji, da smo le v POLSEDEČEM položaju in nazadnje brez stola v stoječi poziciji z rahlo iztegnjeno ''izravnalno'' nogo.
ZAKLJUČEK VADBE:
je najpomembnejši »INSTRUMENT« uspešnega treninga. Zato ga kot instrument usmerjanja vedno uporabimo v pravem trenutku. Skozi članke smo spoznali pravila uspešne igre in sistema nagrajevanja, razumeli pravilno vzpostavljen krdelni odnos, možne načine šolanja po tej metodi in možnosti različno nastavljenih treningov glede na POTREBE PSA ter spoznali postopno pot do celih verig vedenja katerih cilj je celotna vedenjska disciplina - MOZAIK. Med vrsticami smo se torej spoznavali z načinom poglobljenega razmišljanja o delu s psom, da ne bi nepotrebno škodovali svojemu dobremu odnosu s psom samo zaradi šolanja.
Mir in posoda vode
S pravočasno določitvijo momenta, ko bomo rekli »KONEC« - ''NIMAM ČASA'' določamo MOČ temu VZVODU za maksimalni izkoristek treninga(več o tem v rubriki ZANIMIVOSTI – »Aktivno Ignoriranje«). Uporaba »zaključka aktivnosti« v pravem trenutku ima podobno moč kot JOKER in je poglavitnega pomena! S pravočasno prekinitvijo treninga dosežemo DVOJNI UČINEK že tako uspešnega učenja. Če se bomo odločili za konec vadbe malenkost prepozno smo uspešnost sicer dobremu treningu takoj znižali za 20-40% zato si velja zapomniti zlato pravilo: »MANJ, JE VEČ!!!«. (več o tem v rubriki ZANIMIVOSTI "Aktivno Ignoriranje")
.
Nakazovanje predmeta na sledi
Najpomembnejši je OBČUTEK:
ki ga kuža odnese z vadišča in NE »osvojeno znanje«! Če hočemo, da bo ŽELJA PSA naraščala, ga ''pospravimo'' vedno ravno takrat, ko je najbolj razposajen in je vadba dosegla svoj vrhunec ter si NE dovolimo še ene ponovitve v ''zatonu treninga''. Z drugimi besedami; »Ko je trening dosegel TOČKO RAZGRETOSTI gre pes v avto!!!« in NE 1 minuto kasneje, ker lahko vse skupaj samo še pokvarimo! Povrhu tega psu dokažemo, da je naš čas DRAGOCEN. Naslednjič se bo zato trudil takoj od začetka ''na polno'' ker bo želel izkoristiti vsako sekundo, ki mu jo namenimo. Pes nas bo zato kot vodnika spoštoval, vaje bodo zanj postale dragocenost, sodelovanje bo pridobivalo na vrednosti, kompletno šolanje pa bo dobivalo obliko NAGRADE!
.
Prepotrebna vaja ''mrtev''
OBNAVLJANJE osvojenega ZNANJA lahko utrjujemo ob povsem naključnih dogodkih v vsakdanjem življenju, ki imajo za posledico kakšno izmed nagrad, ki si jih pes v danem trenutku ŽELI. (Odhod »na lepše«, pripenjanje ovratnice, večerno hranjenje, jemanje igrače v roko …) Na ta način lahko seveda utrjujemo le posamezne učne člene vsakega zase. Prednost pa je v tem, da vedno izkoristimo »maksimalno pripravljenost« psa za sodelovanje po sistemu »Kamen na kamen - PALAČA!«.
Tako se pes neprekinjeno uči pravila »VSE JE NAGRADA«. Če obnavljamo znanje po tej metodi, je načeloma »NAGRADLJIVA« samo ena obnovitev vsakega člena, katere utrjujemo v »verigi vedenja«. Ko učimo NOV element pa 1-3 uspešne ponovitve. Ne pozabimo pravila; »Vaja naj bi bila všeč PSU«, ker si jo želi in ne vodniku, ker bi rad?! ''samo še enkrat'' - NAJVEČJA NAPAKA! Pes ni neumen in takoj opazi, da nam je neka stvar postala bolj všeč kot pa njemu. Naš cilj ne sme biti ''uspešna tekma'' ampak »USPEŠEN TRENING«!!! Le ta je uspešen takrat, ko ''RASTURA PES'' in ne njegov vodnik ali celo marker. Psu moramo vedno omogočiti, da se počuti kot ZMAGOVALEC - če hočemo, da bo to nekoč tudi postal.
NASTOP NA TEKMI:
Če bi se vodnik rad kasneje poizkusil tudi na TEKMOVALNEM nivoju mora biti poleg talentiranosti še: potrpežljiv, odločen, dosleden, vztrajen, iznajdljiv, umirjen, zainteresiran, neobremenjen, rahločuten, natančen, prilagodljiv, uravnovešen, kompatibilen, nezlomljiv, inovativen in čimbolj samostojen. Poleg teh vrlin mora imeti seveda veselje do psov, dovolj prostega časa, rodovniškega psa primerne pasme, kar nekaj denarja in vso podporo družinskih članov.
Naj omenim, da si zato vsak tekmovalec zasluži visoko spoštovanje kinološke sredine in ''strokovnega'' kadra, kajti brez požrtvovalnih tekmovalcev, ki tvorimo »OSNOVNO BAZO« tega športa, le ta ne bi obstajal.
Za vodnike BODOČE TEKMOVALCE je potrebnih še kar nekaj veščin od priprave psa na tekmo po zadnjih dnevih odštevanja za vsako disciplino posebej, psihofizičnih priprav vodnika na tekmo, uspešnega prenosa znanja iz treningov na tekmo, terminskega tempiranja forme, pravilnega resetiranja tekme, gradnja sistema »tekma je trening«, itd. .......tako, da zabave nikoli ne zmanjka.
