Vsak skrbnik ali vodnik se mora sprijazniti z raznimi omejitvami, ki jih določa življenje s psom in ravno tako z realno dosegljivimi cilji svojega šolanja. DOSEŽEK učenja se meri le v REALNEM dosegu sodelujočega para »človek - pes« in ne po uvrstitvah - zato je ODZIV psa edino pravo merilo rezultata našega dela. Pomembno je le, da z obstoječim psom poskušamo napraviti pač največ kar je v naši moči! To nam bo uspelo, če bomo svojega kosmatinca natančno OPAZOVALI in glede na njegov odziv nenehno iskali tehtne odgovore. Največkrat zastavljeno vprašanje ob šolanju: KAKO? - je potrebno spremeniti v: ZAKAJ???
Pustimo času ČAS:
Uporabnost vsake metode se vedno pokaže v PRAKSI - zato ne gre vse kar takoj kritizirati ali se prehitro veseliti. Priznanje svoje MAJHNOSTI in NEVEDNOSTI v razumevanju psov je prvi in temeljni korak do uspeha. Trud za prijeten, tesen in pristen odnos z živaljo je poplačan z eno samo iskrico veselja v pasjih očeh. Marsikdo je že spoznal nesmisel šolanja brez teh nedolžno in naivno navihanih pogledov. Toda kako priti do tega? Psa poskušajmo delno RAZUMETI, obravnavajmo ga CELOSTNO in se zavedajmo njihove individualne DRUGAČNOSTI, če želimo iskoristiti njegov potencial. Poskušajmo vajeti vzeti v svoje roke na tak način, da bo pes cenil vsak pogled in nasmeh, ki mu ga namenimo; da bo zaradi želje po naši družbi nenehno izsiljeval našo naklonjenost, ki pa jo moramo znati primerno brzdati.
Veliko vodnikov poskuša psu med učenjem kar v pogovornem jeziku ''po domače'' razložiti kaj pričakujejo od njega, ker si njegove sposobnosti dojemanja predstavljajo preveč ''počlovečeno''. Vsepovprek zasipajo psa z različnimi besedami, izrazi in celo vpitjem na žival katera seveda našega sporočila na tak način ne zna razbrati. Sploh ne, če so besede izrečene vsakič z drugačnim tonom in glasnostjo. Pes v takih trenutkih občuti edino našo rastresenost, nemoč, jezo ali celo sovražnost! Ker mu tak vodja krdela že po naravi ne odgovarja, se ga bo naslednjič v podobnih situacijah raje izogibal ali kazal »miritvene signale«, da bi omilil naš stres. Svojega namena sporočila tako ne bomo dosegli.
Pustimo času ČAS:
Uporabnost vsake metode se vedno pokaže v PRAKSI - zato ne gre vse kar takoj kritizirati ali se prehitro veseliti. Priznanje svoje MAJHNOSTI in NEVEDNOSTI v razumevanju psov je prvi in temeljni korak do uspeha. Trud za prijeten, tesen in pristen odnos z živaljo je poplačan z eno samo iskrico veselja v pasjih očeh. Marsikdo je že spoznal nesmisel šolanja brez teh nedolžno in naivno navihanih pogledov. Toda kako priti do tega? Psa poskušajmo delno RAZUMETI, obravnavajmo ga CELOSTNO in se zavedajmo njihove individualne DRUGAČNOSTI, če želimo iskoristiti njegov potencial. Poskušajmo vajeti vzeti v svoje roke na tak način, da bo pes cenil vsak pogled in nasmeh, ki mu ga namenimo; da bo zaradi želje po naši družbi nenehno izsiljeval našo naklonjenost, ki pa jo moramo znati primerno brzdati.
Veliko vodnikov poskuša psu med učenjem kar v pogovornem jeziku ''po domače'' razložiti kaj pričakujejo od njega, ker si njegove sposobnosti dojemanja predstavljajo preveč ''počlovečeno''. Vsepovprek zasipajo psa z različnimi besedami, izrazi in celo vpitjem na žival katera seveda našega sporočila na tak način ne zna razbrati. Sploh ne, če so besede izrečene vsakič z drugačnim tonom in glasnostjo. Pes v takih trenutkih občuti edino našo rastresenost, nemoč, jezo ali celo sovražnost! Ker mu tak vodja krdela že po naravi ne odgovarja, se ga bo naslednjič v podobnih situacijah raje izogibal ali kazal »miritvene signale«, da bi omilil naš stres. Svojega namena sporočila tako ne bomo dosegli.
Oblajanje = nagrada!
Napotek: S psi se ne pogovarjamo v slovenščini, nemščini, francoščini ali kitajščini, ker je NE RAZUMEJO!!! Med učenjem ne trosimo nepotrebnih stavkov. Ko psa učimo, se pogovarjamo le s SIGNALI katere pozna. To so lahko besede za vsakdanjo rabo katere izrečemo vedno z enakim tonom in zmerno glasnostjo. Povežemo jih vedno z njegovim TRENUTNIM obnašanjem. Izgovorjene »signale« psu pomagamo POVEZATI s pravočasno »potrditvijo vedenja« v spremljajočih okoliščinah ter z nagrado katera sledi.
BESEDNE SIGNALE bomo začeli uporabljati šele, ko bomo psa najprej naučili preko ''kliker treninga'' vedenje, katerega smo prvotno že dobro ''IZPILILI''. Pes bo tako povezal z novim »signalom« samo točno izdelano vedenje! Tako bo signal pomenil samo ENO vrsto sporočila. Najprej smo torej s pomočjo vabe ali miselnih treningov preko »ZAČASNIH signalov« (roka, pejva, učke, greva...) naučili VEDENJE in ko smo ga dobro utrdili, mu bomo šele na koncu dodali »DELOVNI signal« (npr. »POLEG«). To pa pomeni potrpežljivo in načrtno vztrajno delo.
SIGNALE PSOV lahko tudi oponašamo:
- pokleknemo = povabilo k igri
- pokončna drža = pripravljeni smo na sodelovanje
- hvaljenje z prijaznimi izrazi = odobravanje trenutnega početja psa
- odhod in kratek pogled nazaj = povabilo
- oblizovanje = v nečem uživamo
- jemo prvi pred njim = dokazujemo vodilni položaj
- zehanje = nezaiteresiranost
- zamrznitev telesa in pogled v stran = nočemo kontakta
- renčanje = opozorilo!
- pogled direktno v oči ali hoja naravnost proti psu = grožnja!!!
- pokleknemo = povabilo k igri
- pokončna drža = pripravljeni smo na sodelovanje
- hvaljenje z prijaznimi izrazi = odobravanje trenutnega početja psa
- odhod in kratek pogled nazaj = povabilo
- oblizovanje = v nečem uživamo
- jemo prvi pred njim = dokazujemo vodilni položaj
- zehanje = nezaiteresiranost
- zamrznitev telesa in pogled v stran = nočemo kontakta
- renčanje = opozorilo!
- pogled direktno v oči ali hoja naravnost proti psu = grožnja!!!
BESEDNE SIGNALE bomo začeli uporabljati šele, ko bomo psa najprej naučili preko ''kliker treninga'' vedenje, katerega smo prvotno že dobro ''IZPILILI''. Pes bo tako povezal z novim »signalom« samo točno izdelano vedenje! Tako bo signal pomenil samo ENO vrsto sporočila. Najprej smo torej s pomočjo vabe ali miselnih treningov preko »ZAČASNIH signalov« (roka, pejva, učke, greva...) naučili VEDENJE in ko smo ga dobro utrdili, mu bomo šele na koncu dodali »DELOVNI signal« (npr. »POLEG«). To pa pomeni potrpežljivo in načrtno vztrajno delo.
Zadovoljevanje nagonskega interesa
Ukaz ali SIGNAL!!!:
Posvetimo se še bistveni razliki med ''ukazom- poveljem-komando'' in SIGNALOM. Vse to so sicer samo svobodno izmišljene besede v kateremkoli jeziku, ki ga pes sicer še ne razume, toda glavna razlika je v našem NAMENU in NAČINU uporabe. Važno je kaj hočemo doseči z izgovorjavo signala. Če ''po starem'' uporabljamo glasno povelje »SEDI« pomeni, da zahtevamo od psa naj se usede, ker smo mu tako mi ukazali in ''mora'' naše povelje takoj in korektno izvesti, sicer je lahko sledila kazen.
TIHI signal »SEDI«
po naši metodi pomeni samo dražljaj, ki v psu izzove že naučeno vedenje. Kako ga bo izvedel pa je v ''njegovih rokah'' saj ve, da so bile v učnem procesu različne izvedbe tudi različno nagrajene. Po domače: ''Za malo denarja-malo glasbe''. Lepši, bliskovitejši in natančnejši odziv na signal prinaša nagrade, ki jih ima najrajši - »Jackpot«! Za pravilno razumevanje glavne razlike med staro ''komando'' in novim »signalom« je potrebno kompleten NAČIN RAZMIŠLJANJA praktično postaviti »na glavo«! Toda zavedajmo se, da pes zna samo tisto, kar smo ga MI naučili.
PRIMER 1: Za ISTI SIGNAL oz. ''povelje'', ki smo ga izgovorili - NE MOREMO od psa pričakovati »različna vedenja«!!! Če damo psu v kuhinji »PROSTOR« pod mizo, ko lahko vse prevoha in se zlekne kot ''mrtev'', naslednji dan pa mu damo »PROSTOR« v vaji na vadbišču in pričakujemo, da bo ležal pravilno, poravnano, nič vohal in gledal samo nas PES NE BO RAZUMEL kaj dela narobe, ko ga bomo neprestano popravljali in zahtevali zanj praktično nemogoče.
PRIMER 2: Obratno velja - Za podobno VEDENJE je dobro uporabljati RAZLIČNE SIGNALE (prostor, dol, tukaj, mesto, uležkej se, počakat ..) odvisno kje in kdaj jih uporabljamo in kaj lahko pes počne tam. Vsak signal povežemo samo z enim, točno enakim vedenjem. Pes bo veliko lažje razbral kaj imamo v mislih.
Signal PROSTOR - pomeni prihod nagrade!
SIGNAL IZGUBI DEL MOČI vsakič, ko:
a. se pes ne more odzvati (nas ne vidi ali ne sliši, nimamo njegove pozornosti, ne pozna signala)
b. se napačno odzove (barva našega glasu ni enaka, preveč povišana glasnost izgovorjave kakršne pes ni navajen, mešamo ga z dodatnimi kretnjami telesa)
c. se sploh ne odzove
VZROK: VODNIK NEKAJ DELA NAROBE!
Pomisli: ali pričakovano vedenje pes še ni povezal s signalom, ali je postavljen kriterij previsok, ali vedenje ni dovolj utrjeno, ali je preveč motečih dejavnikov, ali naučeno vedenje pes še ni sposoben prenesti v okolje kjer ga poskušamo izzvati, ali ... Ne vpij! Ne stresaj jeze na psa in ne ''streljaj'' signalov v prazno, če ni odziva! Napako dela VODNIK! Vrni se k samim koreninam učenja!
Osnova tekočega sporazumevanja so torej pravilno izrečeni signali ob konstantnem obnašanju vodnika. Če hočemo v pasjih očeh predstavljati neoporečnega vodjo krdela, kakršnemu je pes pripravljen slediti tudi ''v smrt'', moramo biti v medsebojnem odnosu DOSLEDNI praktično pri vsaki malenkosti. Kuža nas bo najlažje razumel, če bomo vsako stvar, ki si jo zamislimo ali izrečemo, vedno vzeli SKRAJNO RESNO - toda brez razburjanja in poviševanja glasu. Obnašati se moramo umirjeno, zrelo, pravično, neprizadeto in malenkost rezervirano.
DOSLEDNI moramo biti ne samo pri učenju in obnašanju do psa ampak tudi do SEBE v vsakdanjem življenju. Zavedajmo se da se pes uči tudi, ko se ne ukvarjamo z njim. To so stvari katere so mu na razpolago in so mu dosegljive KADARKOLI. Že od ''malih nog'' se pes uči stvari NEZAVEDNO v vsakdanjem življenju iz repertoarja vsega kar ga obkroža in mu je na razpolago. Učimo ga tudi zavedno, ko usmerjamo njegovo vedenje proti učnemu cilju posameznih vaj z nagrajevanjem zaželjenih odzivov.
PRIMER: NE OBSOJAJ psa za vedenje, katerega si nezavedno in ob nedoslednem vsakdanjem življenju naučil prav sam, kasneje drugje pa to vedenje celo »GRAJAŠ in PREPOVEDUJEŠ«. Za psa je kakor za nas, trening kompletno življenje, ne samo travnik ali vadbišče. Najbolj jasno sliko bo imel, če ga ne mešamo preveč s tem, da nekje nekaj lahko počne, spet drugje pa ne. Če mi je všeč, da se s psom DOBRO razumeva doma in da mu pomenim »vse na svetu«, mi je to všeč tudi na poligonu in povsod drugje . Oziroma: če mi je ''vseeno'', da moj kuža veselo skače v druge ljudi in se z njimi igra ter dovolim da ga vsi hranijo, ne morem spet drugje zahtevati, da jih niti ne pogleda!
DOSLEDNOST:
pomeni, da se moramo potruditi za nekonfliktno menjavo vsake igračke ali plena tudi, če jo priložnostno ukrade - kakor da delamo priprave na najpomembnejšo preiskušnjo. Vsako najmanjšo stvar, ki jo kot VODJA KRDELA od psa zahtevamo - moramo jemati skrajno resno brez popuščanja. Če smo rekli "PROSTOR", ko ga pes seveda že dobro pobvlada - potem je PROSTOR in pika! Do psa moramo biti torej DOSLEDNI, pa vseeno SPOŠTLJIVI, PRAVIČNI, POZORNI IN RAZUMEVAJOČI (do neke mere). Dobro je tudi, če se obnašamo avtoritativno, umirjeno in malenkost ZADRŽANO. Podobno se obnaša tudi mati psica, ko uči svoje mladičke.
VODNIKOVE NAPAKE:
pri doslednosti, psu dajejo občutek NAKLJUČNOSTI. Vsaka naša nedoslednost pomeni torej za psa "presenečenje"! Psi obožujejo PREDVIDLJIVOST, ko nek dogodek oz. situacija pomeni VEDNO ENAK IZID. Na ta način sporazumevanja se dobro spoznajo zato se velja potruditi že pri malenkostih. Zavedajmo se, da pes uživa v odkrivanju vodnikovih ''slabih točk'' in nenehno preiskuša našo mero doslednosti saj s tem RASTE njegov ego. Naše morebitno "vpitje" ne zaleže, ker ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI! Pes me GLEDA in OCENJUJE celostno - tudi kadar nisem na običajnem prostoru za učenje.
PRIMER: Če ponavadi pospravimo posodo za hrano takoj, ko poje do konca, nam pa se danes zvečer mudi v kino, saj že zamujamo in mu to prazno posodo pustimo v pesjaku. To bo za psa presenečenje! Iz njegovega zornega kota to izgleda tako: ''Se pravi, da moj vodnik le ni tako redoljuben, kot se ponavadi kaže pred menoj in dopušča tudi drugačne možnosti, kot so v njegovi navadi''. Te slike se bo mogoče spomnil takrat, ko ga bomo poklicali in pričakovali, da bo takoj prišel.
Signal MOST = nagrada!
Ob šolanju po tej metodi naj opozorim na nevarnost, da delo s pozitivno motivacijo lahko postane VODNIKOM preveč všeč. Ob učenju na prijazen način je pes običajno vesel, ko se druži z nami in sodeluje pri raznih aktivnostih. To nam, kot že rečeno včasih ustvarja lažno sliko o dejanskih željah in potrebah psa. Obstaja namreč:
1.NAVIDEZNA ŽELJA: kuža je vesel, ko bi pa nekaj počel z njim, ga želja takoj mine
2.KRATKOTRAJNA ŽELJA: kuža je vesel in bi delal, ampak samo takoj in to samo tiste stvari, katere so mu res všeč
3.MOČNA ŽELJA: pes dejansko ''zahteva'' vaje, sodelovanje in delo z vodnikom, piska, laja, se trese, slini, drgeta, poka z zobmi, skače kot nor v vodnika, hodi trap, rep in glavo drži pokonci, ...kaže zaželjen »VIDEZ ZADOVOLJNOSTI«.
»Kdo koga vodi?«
Ravno močna želja je tista na osnovi katere najuspešneje šolamo psa. Na osnovi kratkotrajne želje je možno sestaviti kratko obnovitev, oz. utrjevanje že naučenega vedenja, mogoče na malo drugačen - improviziran način. Moje izkušnje kažejo, da je nagrade, tudi igrače, najbolje večkrat zamenjati, da se jih pes ne zasiti - podobno kakor torte.
Najboljši vaditelji se IZOGIBAJO rutini!
Vaje lahko vedno skonstruiramo na malo drugačen način, da so videti še bolj zanimive in s tem postanejo hkrati bolj poučne. Tako dobimo večjo željo psa, čeprav učimo isto stvar. Bodimo iznajdljivi in kreativni pri načrtovanju učnih seans. Včasih dobi že pozabljena in stara igrača večjo - skoraj čarobno moč tudi, če je že dotrajana in smrdi. Zato moramo skrbeti, da igrače psu niso dosegljive kadarkoli brez razloga.
Iz dosedanjih člankov smo spoznali dovolj osnovnih pravil, da se lahko končno lotimo učenja celotnih vaj. Sledi delo pri katerem moramo biti ravno tako natančni, dosledni in sistematični, da si po nepotrebnem ne pokvarimo pravilno zgrajenega odnosa in sporazumevanja s psom. Poskušal bom razložiti sistem sestavljanja »končnega vedenja« preko posameznih slik in vedenjskih verig do mozaika vedenja. Če smo skozi gradivo doumeli glavno razliko med ''starim in novim'' razmišljanjem o učenju psov, potem sledi najlažje delo polno veselja in sicer kratkih, a toliko lepših trenutkov.
Najboljši vaditelji se IZOGIBAJO rutini!
Vaje lahko vedno skonstruiramo na malo drugačen način, da so videti še bolj zanimive in s tem postanejo hkrati bolj poučne. Tako dobimo večjo željo psa, čeprav učimo isto stvar. Bodimo iznajdljivi in kreativni pri načrtovanju učnih seans. Včasih dobi že pozabljena in stara igrača večjo - skoraj čarobno moč tudi, če je že dotrajana in smrdi. Zato moramo skrbeti, da igrače psu niso dosegljive kadarkoli brez razloga.
Iz dosedanjih člankov smo spoznali dovolj osnovnih pravil, da se lahko končno lotimo učenja celotnih vaj. Sledi delo pri katerem moramo biti ravno tako natančni, dosledni in sistematični, da si po nepotrebnem ne pokvarimo pravilno zgrajenega odnosa in sporazumevanja s psom. Poskušal bom razložiti sistem sestavljanja »končnega vedenja« preko posameznih slik in vedenjskih verig do mozaika vedenja. Če smo skozi gradivo doumeli glavno razliko med ''starim in novim'' razmišljanjem o učenju psov, potem sledi najlažje delo polno veselja in sicer kratkih, a toliko lepših trenutkov.
Vzpostavitev kontakta preko kontolirane IGRE s povodcem
A. SISTEM SESTAVLJANJA KONČNEGA VEDENJA: Preden začnemo učiti določeno vajo iz posameznega programa, moramo prebrati v pravilniku KZS, kakšno vedenje se pričakuje. Tega najprej razčlenimo na posamezne ČLENE, podobno kot verigo. Najprej se lotimo učenja ZADNJEGA ČLENA oz. slike v »vedenjski verigi« - VAJI. Vzporedno, toda ločeno drug od drugega lahko učimo tudi ostale člene iz verige - najboljše spet od zadnjega proti prvemu. Podobno kot bi ga učili posameznih zanimivih slik za katere se še ne zaveda, da bodo kasneje povezane v enotno vajo. Šele, ko vse sestavne člene vedenja pes dovolj natančno obvlada tako, da v njih UŽIVA - je pripravljen za naslednji korak. Ne prehitevajmo dogodkov z »našo« radovedno željo po končnem rezultatu. Od kvalitete oz. natančnosti posameznih slik (členov) bo odvisna CELOTNA končna slika našega dela.
Igra s trakom = nagrada za poslušnost!
Ob sestavljanju slik v VEDENJSKO verigo moramo biti previdni in ne smemo pretiravati s povezovanjem vseh členov naenkrat. Pri ''uokvirjanju'' šablonskih vaj POSTOPOMA dodajamo učne člene. Najprej zadnja dva, nato zadnje tri ali štiri... Iz treninga v trening poskušamo malo dlje odlašati s potrditvijo. Zelo potrpežljivo povečujemo torej KOLIČINO DELA (2.del). Tako se kuža počasi navaja, da nagrada vseeno sledi, če le še malo potrpi - variabilno potrjevanje. Če hočemo, da nam bo kuža zaupal moramo nagrade razporejati glede na njegov ODZIV in vložen TRUD toda SMOTRNO na osnovi »vrednostne lestvice«. Pri nagrajevanju ga lahko s kakšno novostjo prijetno presenetimo.
B. NAGRADE PO VREDNOSTI:
Pri učenju razpolagamo torej z nagradami, ki se za psa razlikujejo po moči oz. vrednosti. Le te mu privoščimo po takem vrstnem redu, da bo primerno nagrajen glede na kvaliteto njegovega odziva. Bliskovitejši, boljši in natančnejši odziv prinaša večjo nagrado, katero pes bolj ceni. Za zadetek v črno vedno uporabimo extra nagrado, ki jo ima najrajši - JACKPOT!!! Toda po eni ali dveh »Jackpot« nagradah, tretja sigurno NE bo več imela te moči. Zato z učenjem raje zaključimo pravočasno in nadaljujmo drugič. S pogostostjo in vrsto nagrad REGULIRAMO željo svojega psa po sodelovanju. Merodajen je edino ODZIV PSA.
Če bomo pri ODLAŠANJU z nagrado usklajeni z »videzom zadovoljnosti« s katerim nam bo pes sporočal, da nagrade pravzaprav še ne potrebuje, ker mu je zaenkrat že samo sodelovanje nagradljivo in obenem pazili, da ga pravočasno nagradimo s ''taveliko'' nagrado, če bi pokazal nekaj res izvrstnega, potem smo na pravi poti! Pes se bo počasi navadil izvajati celo vajo ali cele sklope vaj povsem brez nagrajevanja, ker bo nagrajen že s samim SODELOVANJEM ampak le, če bomo res previdni pri dodajanju količine in pozorni tudi na moteče dejavnike ob učenju.
POZOR! Na račun »količine« ne gre gledati ''skozi prste'' pri natančnosti izvedbe! Posvetimo se vsakemu najmanjšemu delčku vedenja enako kot, da utrjujemo samo posamezen učni člen - BREZ HITENJA! Če pes ignorira kvaliteto takoj ustavimo ''verigo'' in posvetimo današnji trening pač samo temu delčku vedenja. Ko ga pes kvalitetno izvede kakor je sicer navajen - TO POTRDIMO in zaključimo učenje sicer mu v nasprotnem primeru dokazujemo, da si MI želimo nadaljevanja - kar je v nasprotju s psihologijo te metode.
PRIMER: Učimo PRINAŠANJE predmeta preko skakalnice:
Vajo razstavimo na majhne člene, katere učimo ločeno. Pri tej vaji pes najprej sedi ob vodniku v osnovnem položaju, na signal vodnika gre po predmet preko skakalnice, ga pobere in se vrne po isti poti nazaj. S predmetom obsedi pred vodnikom, ga mirno drži dokler ga ne preda vodniku na njegov signal, nato gre v osnovni položaj spet na vodnikov signal.
B. NAGRADE PO VREDNOSTI:
Pri učenju razpolagamo torej z nagradami, ki se za psa razlikujejo po moči oz. vrednosti. Le te mu privoščimo po takem vrstnem redu, da bo primerno nagrajen glede na kvaliteto njegovega odziva. Bliskovitejši, boljši in natančnejši odziv prinaša večjo nagrado, katero pes bolj ceni. Za zadetek v črno vedno uporabimo extra nagrado, ki jo ima najrajši - JACKPOT!!! Toda po eni ali dveh »Jackpot« nagradah, tretja sigurno NE bo več imela te moči. Zato z učenjem raje zaključimo pravočasno in nadaljujmo drugič. S pogostostjo in vrsto nagrad REGULIRAMO željo svojega psa po sodelovanju. Merodajen je edino ODZIV PSA.
Če bomo pri ODLAŠANJU z nagrado usklajeni z »videzom zadovoljnosti« s katerim nam bo pes sporočal, da nagrade pravzaprav še ne potrebuje, ker mu je zaenkrat že samo sodelovanje nagradljivo in obenem pazili, da ga pravočasno nagradimo s ''taveliko'' nagrado, če bi pokazal nekaj res izvrstnega, potem smo na pravi poti! Pes se bo počasi navadil izvajati celo vajo ali cele sklope vaj povsem brez nagrajevanja, ker bo nagrajen že s samim SODELOVANJEM ampak le, če bomo res previdni pri dodajanju količine in pozorni tudi na moteče dejavnike ob učenju.
POZOR! Na račun »količine« ne gre gledati ''skozi prste'' pri natančnosti izvedbe! Posvetimo se vsakemu najmanjšemu delčku vedenja enako kot, da utrjujemo samo posamezen učni člen - BREZ HITENJA! Če pes ignorira kvaliteto takoj ustavimo ''verigo'' in posvetimo današnji trening pač samo temu delčku vedenja. Ko ga pes kvalitetno izvede kakor je sicer navajen - TO POTRDIMO in zaključimo učenje sicer mu v nasprotnem primeru dokazujemo, da si MI želimo nadaljevanja - kar je v nasprotju s psihologijo te metode.
PRIMER: Učimo PRINAŠANJE predmeta preko skakalnice:
Vajo razstavimo na majhne člene, katere učimo ločeno. Pri tej vaji pes najprej sedi ob vodniku v osnovnem položaju, na signal vodnika gre po predmet preko skakalnice, ga pobere in se vrne po isti poti nazaj. S predmetom obsedi pred vodnikom, ga mirno drži dokler ga ne preda vodniku na njegov signal, nato gre v osnovni položaj spet na vodnikov signal.
Držanje predmeta
VEDENJE UČIMO:
v obratni smeri od zadnjega konca - proti prvemu po naslednjem vrstnem redu: osnovni položaj psa ob vodniku, tesno in poravnano sedenje pred vodnikom (najprej brez, nato pa še s predmetom - ampak šele, ko ga že zna MIRNO držati) , mirno držanje predmeta, spuščanje predmeta na signal vodnika, pobiranje in prinašanje predmeta vodniku brez preskoka (kasneje s preskokom), preskok ovire proti vodniku, preskok ovire stran od vodnika, kasneje pa še sestavljen preskok tja in nazaj (brez predmeta). Člene učimo ločeno, vsakega posebej na način potrjevanja z hrano v kombinaciji z igro.
Vsak posamezen člen kuža torej rad izvaja, ker je vedno potrjen s tako ali drugačno nagrado. Šele ko člene obvlada vsakega posebej, jih začnemo povezovati v končno vedenje. Ker jih rad izvaja vsakega posebej, jih bo ravno tako rad naredil v celem sklopu vaje. Tako mu bo kasneje cela vaja V POTRDITEV KOT NAGRADA in nikakor ne naloga.
NE POZABIMO: zdolgočasen in lačen pes, ki je prejšnjo učno seanso končal ravno, ko se je najbolj razvnel za delo! Sproti pazimo na KOLIČINO dela, KRITERIJE dodajamo postopoma, pazimo na »TIMING« ter smotrno razpolagamo z razpoložljivimi nagradami.
Če smo pri učenju kakšnega člena preveč hiteli in bili preveč površni, ni nikakršen problem to VEDENJE POPRAVITI!: če le nismo nedovršen člen (za katerega smo sami krivi) prevečkrat poskušali ponavljati v »vedenjski VERIGI«, trmarili brez spuščanja kriterijev in ob tem psa morebiti še kaznovali (za kaj že?!).
v obratni smeri od zadnjega konca - proti prvemu po naslednjem vrstnem redu: osnovni položaj psa ob vodniku, tesno in poravnano sedenje pred vodnikom (najprej brez, nato pa še s predmetom - ampak šele, ko ga že zna MIRNO držati) , mirno držanje predmeta, spuščanje predmeta na signal vodnika, pobiranje in prinašanje predmeta vodniku brez preskoka (kasneje s preskokom), preskok ovire proti vodniku, preskok ovire stran od vodnika, kasneje pa še sestavljen preskok tja in nazaj (brez predmeta). Člene učimo ločeno, vsakega posebej na način potrjevanja z hrano v kombinaciji z igro.
Vsak posamezen člen kuža torej rad izvaja, ker je vedno potrjen s tako ali drugačno nagrado. Šele ko člene obvlada vsakega posebej, jih začnemo povezovati v končno vedenje. Ker jih rad izvaja vsakega posebej, jih bo ravno tako rad naredil v celem sklopu vaje. Tako mu bo kasneje cela vaja V POTRDITEV KOT NAGRADA in nikakor ne naloga.
NE POZABIMO: zdolgočasen in lačen pes, ki je prejšnjo učno seanso končal ravno, ko se je najbolj razvnel za delo! Sproti pazimo na KOLIČINO dela, KRITERIJE dodajamo postopoma, pazimo na »TIMING« ter smotrno razpolagamo z razpoložljivimi nagradami.
Če smo pri učenju kakšnega člena preveč hiteli in bili preveč površni, ni nikakršen problem to VEDENJE POPRAVITI!: če le nismo nedovršen člen (za katerega smo sami krivi) prevečkrat poskušali ponavljati v »vedenjski VERIGI«, trmarili brez spuščanja kriterijev in ob tem psa morebiti še kaznovali (za kaj že?!).
Pes si pot izbere sam
NEIZDELAN ČLEN:
recimo, da je kuža prinesel predmet mimo skakalnice, "vzamemo'' iz verige vedenja in se vrnemo pri učenju te slike k samim koreninam. Popravljamo ga ločeno od ostalih aktivnosti.
Kužku ponovno počasi in postopoma razložimo, da dobi nagrado ob vračanju do vodnika (seveda najprej brez predmeta) LE, če gre preko skakalnice. Če se prilagodimo; s popuščanjem ob morebitnem dotiku skakalnice, s pričakovanjem hitrosti, s terenom-ki ga ima rad, uri-ob kateri je ponavadi najbolj aktiven, če ne bo prisotnih preveč motečih dejavnikov, če bo dovolj zdolgočasen in delno lačen - spustili smo kriterije in odstranili »moteče dejavnike« - bo imel interes, da sam ''pogrunta'' ob našem nevtralnem in neprizadetem obnašanju, KATERA JE TISTA POT, ki ga vodi do željene nagrade. Obenem ne delamo vsedanja pred vodnikom ampak lahko psu s pohvalo ali ''klikom'' sporočimo, da je zadel BISTVO, ravno ko bo v zraku nad skakalnico in vržemo žogo takoj, ko pristane na tla. Ko bo na ta način ''sam'' prišel do rešitve, si jo bo ''zapisal'' v lepem spominu in ne bo imel nikakršnega odpora, ko bo kasneje v vaji ta člen vračanja k vodniku na vrsti tudi, če bo imel v gobcu še predmet. Še bolj zanimivo mu bo, ker nam bo s tem pokazal kakšen ''frajer'' je, ko je vse ''sam'' pogruntal in se mu sploh ne bo zdelo težko.
recimo, da je kuža prinesel predmet mimo skakalnice, "vzamemo'' iz verige vedenja in se vrnemo pri učenju te slike k samim koreninam. Popravljamo ga ločeno od ostalih aktivnosti.
Kužku ponovno počasi in postopoma razložimo, da dobi nagrado ob vračanju do vodnika (seveda najprej brez predmeta) LE, če gre preko skakalnice. Če se prilagodimo; s popuščanjem ob morebitnem dotiku skakalnice, s pričakovanjem hitrosti, s terenom-ki ga ima rad, uri-ob kateri je ponavadi najbolj aktiven, če ne bo prisotnih preveč motečih dejavnikov, če bo dovolj zdolgočasen in delno lačen - spustili smo kriterije in odstranili »moteče dejavnike« - bo imel interes, da sam ''pogrunta'' ob našem nevtralnem in neprizadetem obnašanju, KATERA JE TISTA POT, ki ga vodi do željene nagrade. Obenem ne delamo vsedanja pred vodnikom ampak lahko psu s pohvalo ali ''klikom'' sporočimo, da je zadel BISTVO, ravno ko bo v zraku nad skakalnico in vržemo žogo takoj, ko pristane na tla. Ko bo na ta način ''sam'' prišel do rešitve, si jo bo ''zapisal'' v lepem spominu in ne bo imel nikakršnega odpora, ko bo kasneje v vaji ta člen vračanja k vodniku na vrsti tudi, če bo imel v gobcu še predmet. Še bolj zanimivo mu bo, ker nam bo s tem pokazal kakšen ''frajer'' je, ko je vse ''sam'' pogruntal in se mu sploh ne bo zdelo težko.
Popravljanje osnovnega položaja
Neizdelano vedenje smo torej vzeli iz »verige obnašanja«, ta člen posebej ponovno počasi naučili ob spuščenih kriterijih in ga nato vstavili nazaj v verigo. Tako psu nismo dali nobenega razloga, da bi se mu celotna vedenjska veriga zapisala v ''tačrno knjigo'' ampak jo bo imel v LEPEM SPOMINU. »Just free your mind!!!« Kadarkoli rezultat ne gre v pravo smer samo pomisli kaj TI delaš narobe, ker pes sam nikoli ne pogreši! Zanj je VSE prav - predvsem pa tisto, kar ga vodi proti nagradi ali nadaljevanju vaje. Če površno izveden člen spregledamo, se torej STRINJAMO s takim vedenjem in ga odobravamo! Z nedoslednostjo in površnim opazovanjem psa si dolgoročno sami kopljemo jamo.
Učenje CELOTNE vaje prinašanja začnemo seveda najprej pri osnovnem položaju:
Učenje CELOTNE vaje prinašanja začnemo seveda najprej pri osnovnem položaju:
Naivne pozornosti ne izkoriščajmo preveč!
PRIMER: Oblikujemo osnovni položaj in iz pravilnika preberemo, da je končni rezultat tesno in poravnano sedenje ob naši levi nogi. Po naši metodi pa je glavno bistvo VESEL PES, ki ima željo da to počne. Če hočemo doseči oboje, velja rezultat vedenja edino ob pogoju, ko je vodnik nevtralen, miren in vzravnano stoji, ker bomo tako izgledali v končni sliki, preden bomo vrgli predmet preko skakalnice. Označujemo se pravi delčke na MIRNEGA vodnika, šele čez 1-3 sek. sledi veseli sprostitveni signal ''SKOČI'' ampak za PSA in ne vodnika. Ko se igramo, naj bo pes pobudnik igre in NE vodnik »igro vodi pes - igrača je moja!«. Zamenjati jo moramo brez konflikta (2.del). Tako bo pes veselo, tesno, pozorno in poravnano sedel ob mirnem in vzravnanem vodniku ter čakal, kaj sledi. Ko bomo vrgli predmet bo to zanj spet NAGRADA, katero si je prislužil z lepim sedenjem in ne naloga. To je končna slika oblikovanega vedenja OSNOVNEGA POLOŽAJA na začetku vaje, do katere smo prišli postopoma z dodajanjem kriterijev glede na čas sedenja in moteče dejavnike.
Ravno tako natančno se je treba posvetiti vsakemu delčku vedenja, ki ga oblikujemo na način kateri posameznemu psu najbolj odgovarja. Imeti moramo smisel za »rahločutno doziranje kriterijev« ob danih motečih dejavnikih ter potrpežljivo sestavljati KONČNO VEDENJE iz posameznih slik ali vedenjskih verig ob racionalni in vendar pravočasni uporabi primernih NAGRAD. Seveda je »vaja prinašanja predmeta« opisana samo kot primer učenja in za začetnike nikakor ni primerna, da bi preiskušali svoje morebitne sposobnosti. Učenje začnemo z enostavnimi osnovnimi vajami.
V pravilniku preberemo kakšno KONČNO vedenje se pričakuje, ga razgradimo na vaje – vedenjske VERIGE, te pa razstavimo na posamezne člene in obdelujemo enega za drugim v obratnem vrstnem redu, lahko tudi s čisto laičnim pristopom sliko za sliko. Ko smo dosegli potrebno kvaliteto, verigo začnemo počasi sestavljati. Prepričan sem, da bo uspelo tudi začetnikom s kančkom talenta ob obilici zabave in zadovoljstva.
Klikerček na sledi
Ko je pes posamezne učne elemente že osvojil, lahko pride pri UOKVIRJANJU ''šablonskih'' vaj predvsem poslušnosti, do upiranja hrani ali celo igri. Kuža lahko začne zavračati celo priboljške in se noče več igrati z vodnikom. Vzrok je seveda v prehitrem povezovanju členov v PREDOLGO vedenjsko verigo. »Količino« učne snovi smo verjetno prekoračili. Če je učenje prezahtevno in prenaporno, pes pa po tej metodi praktično NE POZNA PRISILE, bo z miritvenimi signali kazal nezainteresiranost za sodelovanje. Ko sestavljamo končno vedenje iz posameznih slik, moramo POSTOPOMA povezovati krajše kombinacije in jih počasi dograjevati v končno vedenje - »POČASI SE DALEČ PRIDE!«
Kasneje, ko že sestavljamo cele vaje v MOZAIK, uporabljamo »igro kot sredstvo« samo za potrditev celega sklopa členov ali za res izvrstne odzive, GLAVNO NAGRADO pa prevzamejo same IZVEDBE vaj. Pes jih bo rad izvajal saj so mu v enako potrditev kot nagrada ali igra. Vlogo »sekundarnega utrjevala« tako prevzame že sama NAPOVED vaje oz.slika priprave, vlogo »primarnega utrjevala« pa IZVEDBA vaje. Rezultat je neubranljivo »klasično pogojevanje!!!« (3.članek) kar je bil, zdaj že lahko razkrijem, naš OSNOVNI NAMEN šolanja po tej prijazni metodi.
ZLATA PRAVILA TE METODE:
- Daj - DAM!!!
- Brez nič - NI NIČ!
- Samokontrola=KLJUČ!!!
- Pes=UNIKAT, ZMAGOVALEC, UČITELJ in Vodnik=UČENEC!
- Želja vodnika=BLOKADA PSA!!!
- Pes NE TRENIRA - ampak samo SODELUJE!
- Vse je samo IGRA!
- VSE JE NAGRADA!!!
Verjetno vsi moji napotki niso primerni za vsakogar in jih bo vsak zase prilagajal glede na svojega psa, osebno mišljenje, izkušnje, sposobnosti in pričakovanja - toda ravno to je moj namen. Vsak vodnik se mora naučiti opazovati svojo žival in samostojno prilagajati način učenja glede na njen odziv. S svojim vložkom preko teh člankov želim PODARITI del svojega rezultata slovenski kinologiji. Doseči želim hiter PRETOK informacij o možnem novem NAČINU šolanja in novi PSIHOLOGIJI razmišljanja kar je potrebno za čim hitrejši razvoj športne kinologije pri nas. Vsak bo na svoj način presodil v kakšni meri bo to v praksi tudi uporabljal in vesel bom, če sem uspel kakšnemu paru polepšati trenutke skupnega druženja. Pričakujeva povratne informacije. Hvala!
Kasneje, ko že sestavljamo cele vaje v MOZAIK, uporabljamo »igro kot sredstvo« samo za potrditev celega sklopa členov ali za res izvrstne odzive, GLAVNO NAGRADO pa prevzamejo same IZVEDBE vaj. Pes jih bo rad izvajal saj so mu v enako potrditev kot nagrada ali igra. Vlogo »sekundarnega utrjevala« tako prevzame že sama NAPOVED vaje oz.slika priprave, vlogo »primarnega utrjevala« pa IZVEDBA vaje. Rezultat je neubranljivo »klasično pogojevanje!!!« (3.članek) kar je bil, zdaj že lahko razkrijem, naš OSNOVNI NAMEN šolanja po tej prijazni metodi.
ZLATA PRAVILA TE METODE:
- Daj - DAM!!!
- Brez nič - NI NIČ!
- Samokontrola=KLJUČ!!!
- Pes=UNIKAT, ZMAGOVALEC, UČITELJ in Vodnik=UČENEC!
- Želja vodnika=BLOKADA PSA!!!
- Pes NE TRENIRA - ampak samo SODELUJE!
- Vse je samo IGRA!
- VSE JE NAGRADA!!!
Verjetno vsi moji napotki niso primerni za vsakogar in jih bo vsak zase prilagajal glede na svojega psa, osebno mišljenje, izkušnje, sposobnosti in pričakovanja - toda ravno to je moj namen. Vsak vodnik se mora naučiti opazovati svojo žival in samostojno prilagajati način učenja glede na njen odziv. S svojim vložkom preko teh člankov želim PODARITI del svojega rezultata slovenski kinologiji. Doseči želim hiter PRETOK informacij o možnem novem NAČINU šolanja in novi PSIHOLOGIJI razmišljanja kar je potrebno za čim hitrejši razvoj športne kinologije pri nas. Vsak bo na svoj način presodil v kakšni meri bo to v praksi tudi uporabljal in vesel bom, če sem uspel kakšnemu paru polepšati trenutke skupnega druženja. Pričakujeva povratne informacije. Hvala!
Nikita & Aya Q.
