Paziti moramo torej, da pomen "nagrada" dobro razumemo in si nagrad, ki jih uporabljamo za usmerjanje vedenja, ne razvrednotimo s PODARJANJEM. To pomeni, da mora biti pred učenjem pes lačen in zdolgočasen, po možnosti naspan, ker bo le tako pripravljen na sodelovanje iz lastne želje. To morajo razumeti vsi člani krdela, brez izjeme. Vendar - večina ljudi smatra tako razmišljanje za "surovo" do psa?! in psu raje podarjajo "nagrade" brez razloga, ki pa jih pes razume le kot izkazovanje naše časti. Tako zelo hitro zraste v nadležnega in objestnega 10 mesecev starega mladiča, ki pa so ga potem vsi pripravljeni kaznovati?! Naj omenim, da boksa mladiček nikakor ne razume kot kazni ampak kot nagrado in svoje varno zatočišče, če ga kot takega NA ZAČETKU uvajamo. Kot "nadležnega" in "neubogljivega" psa, ki ga človek sam ustvari takšnega, pa smo ga kasneje itak prisiljeni omejevati, kar pes več ne razume kot nagrado - ampak kazen! Zato se moramo kasneje temeljito, sistematsko in dalj časa truditi, da psu predstavimo boks zgolj kot njegovo počivališče. Tega postopka premnogi niso sposobni psu predstaviti na tak način in npr. 15 mesecev star pes, ki je dotedaj lahko med našo odsotnostjo nekontrolirano hodil po stanovanju in uničeval opremo - doživlja zaradi prej neprimerno podarjene prostosti, v boksu težke travme!
Ljudje, še zlasti v stiski, na svojega »najboljšega prijatelja« največkrat gledamo preveč počlovečeno in psu pripisujemo lastnosti katerih NIMA saj je ob tem, da nam dela družbo (roko na srce) - še vseeno samo žival. Tako psom v vsakdanjem življenju z napačnim tolmačenjem KRDELNIH pravic oz. pravil - za ''povračilo?!'' prijaznega sožitja priznavamo UGODNOSTI, katere mu - kot praviloma NIŽJE!!! uvrščenemu krdelniku - dejansko NE pripadajo. Ponavljajoče se dogodke in njihove posledice, pes počasi vzame za stalnico. Ob tem, ko mislimo, da jim s popuščanjem hočemo le najboljše si psi vso stvar razlagajo malo drugače. Predvsem pa po SVOJE!!! Našo prijaznost v resnici doživljajo kot prikaze SPOŠTOVANJA na osnovi katerega začne pes dojemati, da mu prepuščamo vodilno vlogo v krdelu.
PES ME OPAZUJE in OCENJUJE:
Paziti moramo predvsem na naše ponavljajoče se NEZAVEDNO vedenje: - saj mojemu psu NIČ ne uide! Pes se uči 24 ur na dan tudi sam od sebe in okolice! Zato se velja potruditi - predvsem, ko je še mlad - za doslednost, praktično na vsakem koraku. Z doslednim upoštevanjem naših PRAVIL nam kuža mora priznavati VODILNO vlogo, če hočemo mir v hiši. Zaradi nepripadajočih UGODNOSTI: npr. zadrževanja na fotelju, postelji ali kavču - ki pomenijo za psa le VIŠJE ležeče »razgledne točke« rezervirane za VODJO krdela - si bo pes počasi začel jemati tudi pravice katere mu NE pripadajo. Kot vodja moramo izkoriščati »NEDOTAKLJIVOST teritorija«, ker se bo počasi zaradi ''ugodnosti oz. popuščanja'' pes SAM začel obnašati kot vodja! Takega psa je izredno TEŽKO ŠOLATI saj ne bo priznaval - niti cenil našega prizadevanja.
KRDELNA PRAVILA
so naravni ZAKONI, pomembni za red in blagostanje v naši družini. Držimo se jih skrajno dosledno in živeli bomo v lagodnem sožitju s psom. Pri šolanju imajo ljudje nepotrebne težave prav zaradi napačnega pristopa v privatnem življenju. Iskanje ''hitrih rešitev'' v tečajih, ki so usmerjeni zgolj na izvajanje šolskih vaj ne obrodi sadov, ker tam ni časa za iskanje globjih vzrokov in se jim ne posvečajo individualno. Na tečajih pride »nedorečen krdelni odnos« tako samo še bolj do izraza. Odtod tudi glavna razlika v uspešnosti učenja posameznega psa na tečajih. Že doma mora torej pes jasno ločiti dovoljeno od nedovoljenega! To mu lahko potrpežljivo predstavimo na povsem miren in poučen način.
PES RAZUME:
da ga »hvalimo ali nagradimo« zato, ker nam je s svojim OBNAŠANJEM!!! pokazal, da je ZDAJ naredil nekaj - kar nas veseli.
Pohvalo, ''klik'' ali nagrado mu namenimo torej takoj za tem, ko je naredil za nas ugodno gesto oz. ga hvalimo in nagrajujemo med tem, ko to obnašanje še traja.
Pes ga bo prilagajal našim reakcijam! Besedo PRIDEN ali ''klik'' bo povezal samo s svojim »trenutnim obnašanjem« in prihodom NAGRADE. Prebrisani kosmatinec s »PONUJANJEM vedenja« samo ugotavlja!!! kaj mu prinaša ugodnosti in NE poskuša dejansko biti ''priden''.
Nagrade mu, se pravi, ne dajemo zato, ker bi se mu radi malo prikupili, ga razvajali ali celo ''sočustvovali'' z njim. Pes ne pozna in NE RAZUME podkupovanja za vnaprej in ne "opravičevanja" - za nazaj. Psi se drug drugemu ne ''opravičujejo''. Po toči zvoniti je prepozno! Naše ''podkupovanje'' bo povezal samo s TRENUTNIM dogajanjem in ga razumel edino kot izkazovanje ČASTI. Ničesar ne bo vzel v zakup.
Geslo »Vse Je Nagrada« torej ne pomeni ''vse nagrajujmo'' temveč temelji predvsem na povdarku USPEŠNOSTI PSA! Naša metoda NI samo način šolanja psa - ampak NAČIN ŽIVLJENJA z njim! Moto nas napeljuje k razmišljanju postavitve neprekinjenega sistema nagrajevanja, za vsako malenkost ob življenju s psom.
PRIMER: PONOČI me pes s svojim lajanjem MOTI:
Ni dobro, da ga zaradi tega grajamo in vpijemo nanj - saj mu tako le izkazujemo svojo NEMOČ in ga še bolj vznemirjamo. Morda se je česa prestrašil ali nas hoče le opozoriti na bližajočo se nevarnost. Ko MIRNO stopimo ven je naša prva naloga, da kot vodja krdela malo pregledamo teritorij in morebitne vsiljivce preženemo, svojega psa pa le pomirimo, češ ''V REDU JE!''. Tako mu damo vedeti, da smo kot VODJA mi poskrbeli za varnost krdela in se njemu ni treba vznemirjati za vsak nič. Če bo nekaj časa tiho, ga gremo lahko tiho pohvalit in mu le včasih damo tudi kakšen priboljšek toda ne prevečkrat, da se ne bi navadil lajati že samo zaradi priboljška. Signal »MIR«, z istočasnim trkanjem po steklu, izrečemo PODNEVI skozi okno vedno takrat, preden se odpravimo ven na SPREHOD, če je pes seveda miren. Če je tiho do našega prihoda, ga pohvalimo in izpustimo. Pes se bo navadil, da se mu splača biti tiho, ker bo signal »MIR« pomenil tiho čakanje na naš prihod obenem pa razumel, da ob tem mi sprejemamo situacijo pod kontrolo. Ponoči bo ob ''daljšem čakanju'' na nas MOTNJA, zaradi katere se je razburil, verjetno že minila in bo ostal tiho tudi naprej. Kot vodja se do svojega psa torej vedno obnašamo poučno in ''DIPLOMATSKO'' - ne surovo in jezno?!
V prejšnjih poglavjih smo spoznali, da je vsak pes unikat, da moramo ob učenju poznati instrumente usmerjanja s katerimi »brez prisile« motiviramo psa preko faktorjev uspešnega učenja (količina, ''timing'', kriterij, moteči dej.) Spoznali smo zakonitosti načina na katerega se psi učijo, njihovo ''govorico'' pasjih signalov, pravila uspešne IGRE, krdelna pravila, določili smo primerno vlogo vodnika in bili opozorjeni na težave katere lahko nastopijo kljub dobrim namenom. Katera je torej prava pot za našega psa?
PRAVILO = da pravilo NE OBSTAJA!
Ob izbiri in kombiniranju med spodaj naštetimi sistemi učenja je dosežena USPEŠNOST in ODZIV PSA edino merilo za pravo pot. Zanesemo se lahko edino na obnašanje svojega psa in na njegove OBČUTKE. To nam med učenjem pove vse. Dokler kuža kaže močno željo po sodelovanju in »VIDEZ ZADOVOLJNOSTI«, smo na pravi poti! Potruditi se moramo le, da to željo primerno kanaliziramo v smer proti končnemu obnašanju. Pomembno je tudi, da si ne postavljamo nobenih ciljev in časovnih rokov. Le tako bomo lahko neobremenjeno in nevtralno označevali odzive v željeni smeri. Zavedati se moramo, da imajo enako kot ljudje - tudi psi različne sposobnosti učenja in dojemanja.
Po metodi »Vse Je Nagrada« VODNIK svojega psa ničesar ne uči ampak mu dovoli, da se kuža uči SAM! Človek psu ničesar ne ''vsiljuje'' ampak ga le STIMULIRA z manjšimi in večjimi nagradami, da se začne sam obnašati kot pobudnik učenja.
Kako to doseči?
B. POTRJEVANJE PRIBLIŽKOV: pomeni, da se zadovoljimo tudi z najmanjšim zavestnim ali slučajnim vedenjem v PRAVI smeri. Pes začne ponujati vsa različna vedenja, katera so mu v preteklosti prinašala nagrade. Mi ga nemo opazujemo in neusmiljeno čakamo na vsaj malenkosten »približek« v PRAVO SMER. Koncentriramo se predvsem na PRAVOČASNO označitev - lahko s klikerjem ali besednim signalom. Vsa ostala ponujena vedenja enostavno ignoriramo. Načeloma ne potrjujemo slabših izvedb kot jih je pes že ponujal razen, če zaidemo v ''slepo ulico''. Kuža se bo vedno bolj trudil priti stvari ''do dna''. Če bomo pazili, da mu vedno pravočasno ''povemo'' z vmesnimi »klik« potrditvami in priboljški, da je na pravi poti, bo veselo sodeloval. Pes bo kmalu dojel, da ga samoiniciativnost ter lastna iznajdljivost lahko pripelje do katerekoli nagrade. Postajal bo vse bolj korajžen, SAMOSTOJEN in PONOSEN na svojo pomembno vlogo v šolanju. Pazimo le na to, da naloge zanj ne bodo prezahtevne.
Obstaja torej več »sistemov učenja« na nagrado vključno s spodaj naštetimi. Metoda »VSE JE NAGRADA« še zdaleč ni dokončana, ima nešteto ''vej'' in je neizčrpno nadgradljiva. Potreben je samo spremenjen pogled na učenje psov.
Obnašaj torej se čimbolj NEVTRALNO in med opazovanjem psa označi vedenja (klik, beseda + nagrada), katera ti odgovarjajo ter jih ob VZROČNO - POSLEDIČNEM učenju počasi kanaliziraj proti učnemu cilju.
Pazimo na natančen ''TIMING'', KOLIČINO učne snovi prilagodimo želji našega psa, KRITERIJ le postopoma dvigujemo in upoštevamo MOTEČE DEJAVNIKE, ki nas obkrožajo (2.del).
Ko si pes želi ''akcije'' je primeren čas za razvijanje mentalnih sposobnosti. Sledi nekaj osnovnih sistemov usmerjanja vedenja:
1.sistem: »HLADNO - VROČE«:
Vedenje oblikujemo z lovljenjem in potrjevanjem samoiniciativnih delčkov. S ''kliker'' metodo označujemo samostojno ugotavljanje psa katero naj bi bilo tisto DEJANJE, ki smo si ga zamislili kot nagrajujočega. Lahko mu pomagamo z vmesnimi potrditvami »približkov« kakor otroku (hladno, mlačno, toplo, vroče, gori). Vadimo lahko v sobi, ki jo pes pozna ali kjer je najmanj motečih dejavnikov. S takimi ''miselnimi'' treningi si pes razvija MENTALNE SPOSOBNOSTI in psihično kondicijo ter utrjuje voljo za kasnejše reševanje »miselnih rebusov«. Kuža si krepi natančnost in pridobiva prepotrebno samozavest ter intenzivnost ob reševanju zagonetk s kakršnimi se kasneje srečuje večkrat tudi ob samem šolanju na terenu. Tu se najbolj naučimo opazovati svojega psa. Lahko ga učimo karkoli: prižiganje luči, pospravljanje igrač, nakazovanje predmetov, pozornost med odlaganjem, osnovni položaj, pozicijo pred vodnikom, kontrolo zadka ob vodenju, preskoke čez oviro, ...itd. Sistem je uporaben predvsem za seznanjanje psa z NOVIMI vajami.
Če učenje razdelimo na res majhne korake, je napredek do končnega vedenja hiter. Vedno vadimo le en učni element in dodajamo po en kriterij oz. ''zahtevnost'', nikoli po dva! Potrjujemo vse, kar vodi psa proti končnemu vedenju - ob postopnem zviševanju zahtevnosti. Je zelo podoben sistem kot prejšnji le da oblikujemo VEDENJE, ki ga pes delno že obvlada. Sistem je namenjen doseganju »NATANČNOSTI izvedbe« vedenja. Ko to dosežemo se zavedajmo, da pes ne zna posploševati. Kar zna v sobi ali na domačem travniku ni nujno, da zna tudi povsod drugje. Tudi s tem sistemom si pes uspešno razvija »mentalne sposobnosti« dojemanja. Ob učenju na tujem terenu moramo biti pozorni še na moteče dejavnike, ki so prisotni (vonji, dež, avtomobili, gneča, vročina ...) zato lahko predvsem na začetku zahtevnost malo spustimo. Pozor: Na slikah v vseh člankih vodnik vodi psa izjemoma na desni strani zaradi invalidnosti. Pravilen način za vse ostale je NA LEVI!
Psa ZVABIMO v določen položaj ali gibanje z dišečo hrano v roki. Tako mu pomagamo v željeni položaj ali obnašanje. Ta način ni preveč miselno zahteven in lahko ob neprestani uporabi postane za psa neke vrste prisila, če s potrditvijo v obliki hrane predolgo odlašamo in prehitro ''zahtevamo'' končen izdelek. Psa potrdimo s pohvalo ali ''klikom'' takrat, ko še kaže željo po sodelovanju in se nahaja v željeni pozi ali gibanju. Čez 1-3sec mu hrano prepustimo, da jo poje ga dodatno pohvalimo in mu glede na smotrnost potrditve privoščimo morda še kratko igro. Ta način ni najbolj v stilu sodobnega razmišljanja.
4.sistem: »NASTAVLJANJE PRIMARNIH NAGRAD oz. VABE«:
na poteh ali ciljih v obliki hrane, žogice ali igrače. Nagrade katere pozna, mu nastavimo najprej na taki razdalji, da so mu z lahkoto dosegljive in bo do njih prišel po zaželjeni poti, pes pa je potrjen sproti oziroma na cilju. Ob upoštevanju motečih dejavnikov, razdaljo in težavnost postopoma povečujemo. Na ta način lahko učimo »preskoke« preko skakalnice, »pobiranje predmeta«, vajo »naprej«, obkrožanje »revirja«, sledenje poškodbe tal po sistemu desna - leva ...
katere si pes predhodno s svojim vedenjem ali položajem ''prisluži''. Primerno le za izkušene vodnike. Nagrado pes dobi z večjim časovnim zamikom, ko mu je potek vaje že poznan. Pes mora močneje ZAUPATI vodniku, da ga nagrada vseeno čaka. Učne člene kateri so povezani s »sekundarnim nagrajevanjem« psa je dobro učiti ločeno od šablonskega uokvirjanja vaj, ker zahtevajo veliko potrpežljivosti, natančnosti in dobršno mero koncentracije obenem. Taki členi so za naše ''zverine'' psihično utrudljivi in bolj naporni za natančno in kvalitetno izvajanje ob veliki »količini dela«.
PRIMER: Pri vaji sledenja je samo sledenje »primarna nagrada« saj se pes potrjuje neposredno ob samem vohanju poškodbe tal. Če smo ga učili po pravilu: SLED JE HRANA, smo vohanje povezali s »klasičnim pogojevanjem« in je že samo po sebi nagradljivo. Drugače je s PREDMETI na sledi, ki psu pomenijo sekundarno nagrado saj smo ga učili, da nagrada sledi kasneje kot si jo je dejansko prislužil in je vezana na »vedenjsko pogojevanje«. Pes najprej predmet »nakaže« in potem lahko samo upa, da ne bomo pozabili tudi na ''plačilo'' - NAGRADO ki sledi šele, ko pridemo pobrat predmet. Če torej NAPAČNO učimo nakazovanje predmetov kar na sami sledi, bo pes vsa nesoglasja zaradi možnih ''konfliktov'' ob netočnem nakazovanju lahko povezal s korektnim sledenjem in ne s predmeti, to pa ni naš cilj.
Zato je dobro vse učne člene, ki so vezani na SEKUNDARNO NAGRADO učiti in dodobra utrditi strogo izven ''šablone''. V 2.članku smo se naučili, da vedno učimo samo EN UČNI ČLEN NAENKRAT in nikoli po dva, če hočemo, da nas bo pes razumel. To je osnova, ki jo mora poznati vsak vodnik.
6.sistem: »PONUJANJE NEPRODUKTIVNEGA VEDENJA«:
za utrjevanje določenih položajev, ki jih pes delno že obvlada. S hrano, katere mu NE mislimo dati ali ''slepim'' povabilom v igro skušamo psa zvabiti iz pravilne pozicije in ko nam z vztrajnostjo pokaže, da ''ON ŽE VE'' kaj je prav in ostane v tej poziciji ga šele takrat nagradimo.
PRIMER: Če pes skače z umazanimi tacami po vodniku, da bi se igral z žogico na vrvici mu tega ne prepovedujemo na klasičen način razmišljanja ampak ga s to žogico prijazno VABIMO, da še bolj skače s tacami po nas in mu igre seveda NE privoščimo!!! Ko se čez nekaj časa počasi naveliča skakati na naše neproduktivno vabilo in ostane s tacami na tleh, mu v tistem trenutku TAKOJ vržemo žogico in pričnemo igro. Ker je pes ''sam'' prišel do ciljnega vedenja, si bo za v bodoče prav hitro zapomnil pravilo: »SAMOKONTROLA!!! je ključ do nagrade«. Enak sistem lahko uporabljamo pri šolanju vaj IPO.
Psa najprej s pomočjo ''miselnih treningov'' s kliker metodo naučimo, da je DOTIK določenega koščka papirja, dlani ali žogice na vzmetni paličici tisto kar mu prinaša nagrado. Ko pes razume nagradljivost dotika, s tarčo lahko usmerjamo njegovo gibanje oz. ob postopnem povečevanju razdalje dosežemo gibanje psa proti tej tarči z ciljnim dotikom. Ta način lahko s pridom uporabljamo pri učenju preskokov, vaji ''naprej'', položaja pred vodnikom in tudi pri sledenju.
Vsi našteti sistemi slonijo na ZAVEDNEM učenju, metodi »Daj - DAM!« oz. VEDENJSKEM POGOJEVANJU, ko pes s svojim prizadevanjem ''izsili'', da se zanj ugodna posledica sploh pojavi. Pes bo hitro spoznal, da ima vsako njegovo vedenje v ''PRAVI SMERI'' tudi določeno pozitivno posledico! Za vsa ostala vedenja bo uvidel, da mu nagrade ne prinašajo in jih bo opuščal.
Svojega psa torej učimo, da lahko ''SAM'' PRIKLIČE NAGRADO. Kaj mislite, za katera vedenja se bo raje potrudil in jih ponavljal? Produktivna ali neproduktivna? Hitro bomo ugotovili, da je naš pes zelo bistre glave le ponuditi mu moramo možnost, da jo uporablja. Tako lahko izkoristimo veliko sicer vsakdanjih opravil ali ''premikov'', kateri za psa pomenijo nagrado - za utrjevanje posameznih učnih členov. Zapomnimo si: »VSE JE NAGRADA« - razen ležanja v pesjaku! Po napornem treningu pa tudi ležanje v razkošnem pesjaku postane nagrada le, da si jo je pes že predtem zaslužil.
POZOR! Če smo psu prehitro predstavili celo vajo katera je sestavljena iz celega ZAPOREDJA slikic, mi pa bi radi samo eno od teh spremenili - ker NI DOVRŠENA in to počnemo kar med ostalimi - bo kuža lahko dobil občutek, da VSE SKUPAJ ne dela prav! Zato velikokrat pes zaradi ene malenkosti poveže svoje kompletno vedenje z napačnim in cela vedenjska veriga se nam lahko ''SESUJE'' - podobno kot domine.
PRIMER 1: Če nismo zadovoljni s točnim »nakazovanjem« težavnih predmetov na sledi in to popravljamo kar med sledjo - lahko pes dobi občutek, da nismo zadovoljni z iskanjem predmetov še posebej, če je bil po starem sistemu ''kaznovan''!? štiri ali pet metrov prepozno: zato se mu lahko ''upre celotna vaja'' SLEDENJA!
PRIMER 2: Podobno se lahko zgodi, če gre ob prinašanju predmeta kuža nazaj »mimo skakalnice« in mu to po starem prepovedujemo. Kuža lahko dobi občutek, da ne dela prav ker je hotel predmet PRINESTI vodniku zato:
-se boji prinesti vodniku predmet ali ga močno pregrizuje ker ni ''siguren''
-gre s predmetom stran - namesto k vodniku
-obstoji pri njem in ga niti več ne pobere
-pri prostem prinašanju sploh noče več ponj
SPUŠČANJE KRITERIJEV:
dela, še posebej ambicioznim vodnikom, največ težav. V preveliki želji po hitrem napredku se največkrat precenimo in smo pri šolanju psa preveč površni. Kosmatinec nas največkrat dejansko NE razume!!! kaj ga učimo, čeprav imamo občutek, da noče sodelovati. Ker gledamo preveč na ''kvantiteto'' oz. »količino dela« (2.del) - namesto na KVALITETO, smo s tem zaslepljeni. Zaradi prezahtevnosti si večkrat uničujemo še tisto vedenje, katero pes že dobro obvlada.
Potrebna je vrnitev na same začetke učenja iste vaje - katero je pes morda že dodobra obvladal. To včasih pomeni, da se vrnemo tudi za več kot eno leto nazaj. Ob zelo potrpežljivem ''igračkanju'' bo pes veliko hitreje napredoval kot prvotno, želja in samozavest pa se bo povrnila le, če ne bomo zopet neučakani. Psu, kot tudi ne človeku, ne moremo dodajati samozavesti in želje - ta prihaja vedno od znotraj. Zato je ob porušenem vrednotenju nagrade potrebno vedno vračanje na izhodišče: 1.kontrola nad prostostjo, 2.kontrola nad hrano, 3.kontrola nad preostalimi nagradami. Pes se bo umiril in skoncentriral na to, kar ga učimo. Potruditi se je treba le toliko, da smo ob učenju bolj potrpežljivi in manj zahtevni.
ZAPOMNIMO SI:
1.Pomaknimo se za učni korak ali dva NAZAJ in svojemu psu poenostavimo pogled z mogoče drugega ''zornega kota''.
2.Spomnimo se podobnih VAJ, iz drugega konteksta in si pomagajmo s podobnim pristopom. KARKOLI !!! učimo svojega psa, povsod velja ENAK PRISTOP le, da je drugačen cilj vaje - iznajdljivost!
3.Če na vsak način ''hočemo?!'' priti do cilja bo prava pot ostala v megli, saj ne bomo sposobni razmišljati z zornega kota PSA. Če se postavimo v njegovo vlogo, nam bo zelo hitro jasno zakaj dela kuža ''narobe'' oziroma ponuja nezaželeno vedenje. Jezimo se lahko edino nase!
4.Sprijaznimo se z dejstvom, da ni pes TISTI , ki dela ''narobe'' ampak MI narobe učimo. Če se le malo poglobimo, bomo hitro prišli do rešitve »kaj bi bilo najbolje«, da bi nezaželeno vedenje usihalo - »CILJNO VEDENJE« pa dobivalo pravo podobo.
5.Težava se ponavadi skriva v PREVELIKI želji VODNIKA zato se je potrebno strogo distancirati od želje po doseganju cilja.
Pes NE VE kaj je prav in kaj ne. Zanj je vse PRAV!!! Potrudil se bo enostavno za tisto, kar mu prinaša ugodnosti ali korist. Pokažimo mu pot na tak način!
SREČNO!!!
(KONTAKT gsm: 041 236 073, mail: reisenadler@gmail.com)