2.del: IGRA = sredstvo!
Če hočemo vzpostaviti primeren in zdrav krdelni odnos z našim psom, kar je pogoj za uspešno sodelovanje in jasno komuniciranje, se moramo do našega kosmatinca obnašati ISKRENO, da nam bo lahko zaupal in nam vračal to kar vlagamo v medsebojno razmerje. Rezultat je »OBOJESTRANSKO ZAUPANJE«.
Drugače povedano »KAR DAJEMO, TO TUDI DOBIMO«! Kuža nam sicer ne bo vračal zaradi občutka ''dolžnika'', ker tega ni sposoben, ampak iz srca! To je tudi največ kar lahko pes ponudi. Če se še tako trudi, nam ne more priboriti medalj, sanj, pokalov in uvrstitev. Le te si moramo s pravilnim delom prislužiti SAMI. Zavedajmo se:
PES = ODSEV v ogledalu
in sicer naših sposobnosti, našega odnosa ter našega načina šolanja! Vsako morebitno valjenje KRIVDE!!! na psa za slabe rezultate, neuspehe ali grde razvade je popolnoma brez osnove. Vodniki jo moramo prevzeti sami nase.
Ob sožitju z našim štirinožcem moramo razumeti kako PSI gledajo na svet okrog sebe. Če komuniciramo z njimi v skladu s SPOSOBNOSTJO njihovega dojemanja nam bo šlo učenje veliko lažje in hitreje ''od rok'', kot če gledamo na medsebojni odnos samo egoistično in posplošeno iz človeškega vidika. Pes je »najboljši človekov prijatelj« in prav je, da mu znamo dokazati, da velja tudi obratno. Privoščimo jim vedno le tisto, kar imajo najraje. Pa tudi to ni najenostavnejše. Psa moramo skozi prijeten odnos najprej spoznati, priti do njegove osebnosti, da bi lahko spoznali kaj ima najraje: kakšne priboljške, kakšne igrače in kakšna igra mu najbolj ugaja. Med seboj se namreč razlikujejo - tako kot ljudje.
Drugače povedano »KAR DAJEMO, TO TUDI DOBIMO«! Kuža nam sicer ne bo vračal zaradi občutka ''dolžnika'', ker tega ni sposoben, ampak iz srca! To je tudi največ kar lahko pes ponudi. Če se še tako trudi, nam ne more priboriti medalj, sanj, pokalov in uvrstitev. Le te si moramo s pravilnim delom prislužiti SAMI. Zavedajmo se:
PES = ODSEV v ogledalu
in sicer naših sposobnosti, našega odnosa ter našega načina šolanja! Vsako morebitno valjenje KRIVDE!!! na psa za slabe rezultate, neuspehe ali grde razvade je popolnoma brez osnove. Vodniki jo moramo prevzeti sami nase.
Ob sožitju z našim štirinožcem moramo razumeti kako PSI gledajo na svet okrog sebe. Če komuniciramo z njimi v skladu s SPOSOBNOSTJO njihovega dojemanja nam bo šlo učenje veliko lažje in hitreje ''od rok'', kot če gledamo na medsebojni odnos samo egoistično in posplošeno iz človeškega vidika. Pes je »najboljši človekov prijatelj« in prav je, da mu znamo dokazati, da velja tudi obratno. Privoščimo jim vedno le tisto, kar imajo najraje. Pa tudi to ni najenostavnejše. Psa moramo skozi prijeten odnos najprej spoznati, priti do njegove osebnosti, da bi lahko spoznali kaj ima najraje: kakšne priboljške, kakšne igrače in kakšna igra mu najbolj ugaja. Med seboj se namreč razlikujejo - tako kot ljudje.
Sledenje poškodbe tal
INSTRUMENTI USMERJANJA VEDENJA:
Po tej metodi učimo pse brez vsake prisile z uporabo »INSTRUMENTOV« kot so igra, hrana, skušnjava, pohvala, zadovoljitev nagonskega interesa, priboljšek, prostost ali ljubosumje.
Po tej metodi učimo pse brez vsake prisile z uporabo »INSTRUMENTOV« kot so igra, hrana, skušnjava, pohvala, zadovoljitev nagonskega interesa, priboljšek, prostost ali ljubosumje.
»BREZ PRISILE« pomeni:
brez kaznovanja s kakršnokoli silo, fizičnim ''nakazovanjem'' ali fiz. "korigiranjem'' vaj, predvsem pa brez PSIHIČNE PRISILE: trmarjenja oz. ''posiljevanja'' psa, brez poviševanja glasu, vpitja, zahtevanja, znakov ošabne ukazovalnosti ali jeze, brez grozečih pogledov - gibov rok ali telesa in pretiranega pomaganja pri reševanju ''problemov'' ali izvedbi vaj. Naučimo se psa stimulirati na tak način, da bo sodeloval z nami izključno iz LASTNIH INTERESOV!
Možne načine uporabe »instrumentov« pri šolanju bomo spoznali kasneje, ob tem pa bo pomembno, da med učenjem skrbimo in pazimo na »štiri glavne stvari!!!«, za katere moramo dobiti prefinjen občutek doziranja od katerega je najbolj odvisno, kako uspešni bomo pri učenju svojega psa. Nezbran vodnik, ki ob učenju pozablja na katerokoli od spodaj naštetih stvari ne bo uspešno šolal svojega psa tako, da bi ta imel občutek, da je sodelovanje z vodnikom res NAGRADLJIVO ampak bo kvečjemu utrudljivo. Zato se učenja lotimo le takrat, ko smo umirjeni, sproščeni in skoncentrirani.
Obremenitev psa v ravni liniji
1.»KOLIČINA« učne snovi
Dodajati jo moramo zelo pazljivo, postopoma in jo sproti prilagajati brez, da bi pes opazil našo pretirano željo po "še". Potrpežljivo moramo čakati, da ta želja počasi pride iz psa. V tem poglavju se bomo naučili igranja s psom tako, da pes uživa. Če bomo pri tem uspešni, ga dobro opazovali kako se obnaša, ko zamenjamo igračo oz. plen in si želi ponovne igre, bomo spoznali »videz zadovoljnosti«. Tak videz naj bi pes ohranjal ves čas učenja. Količino učne snovi moramo prilagajati tako, da ne prekoračimo časa, ko kuža ŠE kaže željo po igri. Se pravi, da lahko uporabljamo igro tudi kot VZVOD za to, da izvabimo iz psa neko vedenje ampak v tem ne smemo pretiravati. Pes nam je sposoben obrniti hrbet takoj, ko bo začutil našo pretirano željo.
»KOLIČINA SNOVI«: je torej odvisna od počutja psa, prisotnih »motečih dejavnikov«, zahtevnosti učne teme in mentalne dovzetnosti psa za reševanje ''miselnih rebusov''. Vsota vseh naštetih vplivov se lepo kaže na obnašanju kosmatinca, če ga le malo podrobneje opazujemo med šolanjem. Naj velja pravilo "MANJ = VEČ". Če bomo količino dela prekoračili, bomo "izgubili psa", kar bo pes najprej komaj opazno, potem pa vse bolj nazorno kazal z miritvenimi signali. Tako mu lahko le z par minutkami prekoračitve pokvarimo ves dober občutek, ki smo ga uspeli ustvariti med vadbo. Podobno je pri ljudeh le, da ljudje vnaprej vidimo svoj cilj za katerega se trudimo, pes pa tega ni sposoben in je zgolj pripravljen uživati v tem trenutku.
2."TIMING" oz. Trenutek označitve
zaželjenega vedenja je zelo pomemben, ker pes ni sposoben povezovati časovno odmaknjenih dogodkov! Trenutek označitve zaželjenega vedenja je za psa edina oprijemljiva točka, ki mu pomaga razumeti prijetnost (ali neprijetnost) določene sličice v filmu vedenja. Ko ga učimo, uporabljamo torej kratke »POTRDITVENE SIGNALE« kot so: JA! , TO! , AU! (Priden!, Bravo!, O.K.!, Tako!, Čudovito!, Super! ... - so več zložni signali in manj primerni za točno označitev). V novejšem času se, predvsem za mlade kužke, največ uporablja ''klik''. Tega naj bi spoznal vsak vodnik in vsak pes. Zvok klikerja ima prednost, ker sta ton in glasnost vedno enaka, kar pomeni za psa vedno samo ene vrste sporočilo, je pa malenkost odveč med samo igro zato ga imajo nekateri navezanega na zapestje s kratko vrvico, drugi obešenega okrog vratu. Ne pozabimo; zvok klika lahko uporabljamo tudi med igro kadar pes močno strese plen, kadar zmaga in kadar ga prepusti v menjavo za priboljšek. Ob besednem signalu imamo proste roke in je primernejši predvsem kasneje, ko smo ob šolanju dosegli potrebno umirjenost, ton in jakost našega glasu pa sta počasi postala izenačena.
Kontrola zadka
Če se odločimo za KLIKANJE:
moramo najprej povezati zvok klika s prihajajočo hrano brez pogojevanja, da bi si moral kuža z vedenjem zvok prislužiti (KLASIČNO pogojevanje). Za povezovanje klika s hrano se odločimo, ko si pes želi »akcije« in ne počne ravno kakšne ''neumnosti''. Ničesar ne ''zahtevamo'' ali pričakujemo! Briketek zakotalimo po tleh tako, da ga pes vidi in ko ga oblizne s tal, točno takrat je prav, da se zasliši "klik". Spet naslednji briketek zakotalimo malenkost v drugo smer in, ko ga pes oblizne = "klik". Spet tretjega med nogama nazaj itd. Če zamudimo ni nič hudega, če sploh ne kliknemo. Pomembno je le, da ne klikamo v "tri krasne". Na koncu učne ''seanse'' 5-15 ponovitev, sledi kratka igra. Namesto zadnjega klika veselo vzkliknemo »SKOČI« ali »IGRA« in potem izvlečemo igračo. Po cca.20 dneh občasne vadbe pes komaj čaka kdaj bo spet zaslišal zvok, ki mu prinaša priboljšek. Tako nam v pasjih očeh počasi raste cena! Zvok klika in sodelovanje z vodnikom mu postane neubranljivo privlačno. Če smo to pomembno uvodno obdobje NEUBRANLJIVEGA!!! »klasičnega pogojevanja« preskočili, smo izpustili pomemben korak pri učenju.
Šele zdaj nastopi čas, ko psu začnemo pogojevati ''klik'' z zaželenim obnašanjem (VEDENJSKO pogojevanje). Psa moramo dobro opazovati in NEVTRALNO - časovno čimbolj točno označevati ZAŽELJENE DELČKE obnašanja proti cilju. Za vsakim klikom sledi hrana in na koncu igra. S klikanjem torej psa NE KLIČEMO k sebi!!! ampak mu ''govorimo'', da zdaj počne nekaj KORISTNEGA, za kar bo nagrajen. Če nadaljujemo z učenjem (hrana, hrana...igra) je po nekajkratnih intervalih ob zaključku vadbe vedno »KONEC« -NIMAM ČASA! S tem psa nekako ''izklopimo''. Po tem več ne nasedamo na ''pregovarjanje'' psa da bi ŠE, ampak ga pospravimo! Naj pripomnim, da je to morda od vsega še najtežje!!!
Posamezne »UČNE ČLENE« kot so sedenje, ležanje, osn. položaj, preskoke, vodljivost, obkrožanje, nakazovanje, sledenje, oblajanje, ... učimo LOČENO in potrpežljivo enega za drugim, po en teden ali tudi po več kot 12 mesecev ter POSTOPOMA dodajamo zahtevnost glede na moteče dejavnike. Utrjene učne člene kasneje povezujemo v krajše »verige« in tako počasi sestavljamo »mozaik« končnega vedenja. Če kdaj zamudimo točen čas označitve zaželenega vedenja, rajši spustimo potrditev kakor da psa zmedemo s prepoznim ''klikom''! Med šolanjem ga moramo torej dobro opazovati in tudi vzdrževati vizuelni kontakt z njim. Tako počasi gradimo NAVEZAVO z našo zverino.
moramo najprej povezati zvok klika s prihajajočo hrano brez pogojevanja, da bi si moral kuža z vedenjem zvok prislužiti (KLASIČNO pogojevanje). Za povezovanje klika s hrano se odločimo, ko si pes želi »akcije« in ne počne ravno kakšne ''neumnosti''. Ničesar ne ''zahtevamo'' ali pričakujemo! Briketek zakotalimo po tleh tako, da ga pes vidi in ko ga oblizne s tal, točno takrat je prav, da se zasliši "klik". Spet naslednji briketek zakotalimo malenkost v drugo smer in, ko ga pes oblizne = "klik". Spet tretjega med nogama nazaj itd. Če zamudimo ni nič hudega, če sploh ne kliknemo. Pomembno je le, da ne klikamo v "tri krasne". Na koncu učne ''seanse'' 5-15 ponovitev, sledi kratka igra. Namesto zadnjega klika veselo vzkliknemo »SKOČI« ali »IGRA« in potem izvlečemo igračo. Po cca.20 dneh občasne vadbe pes komaj čaka kdaj bo spet zaslišal zvok, ki mu prinaša priboljšek. Tako nam v pasjih očeh počasi raste cena! Zvok klika in sodelovanje z vodnikom mu postane neubranljivo privlačno. Če smo to pomembno uvodno obdobje NEUBRANLJIVEGA!!! »klasičnega pogojevanja« preskočili, smo izpustili pomemben korak pri učenju.
Šele zdaj nastopi čas, ko psu začnemo pogojevati ''klik'' z zaželenim obnašanjem (VEDENJSKO pogojevanje). Psa moramo dobro opazovati in NEVTRALNO - časovno čimbolj točno označevati ZAŽELJENE DELČKE obnašanja proti cilju. Za vsakim klikom sledi hrana in na koncu igra. S klikanjem torej psa NE KLIČEMO k sebi!!! ampak mu ''govorimo'', da zdaj počne nekaj KORISTNEGA, za kar bo nagrajen. Če nadaljujemo z učenjem (hrana, hrana...igra) je po nekajkratnih intervalih ob zaključku vadbe vedno »KONEC« -NIMAM ČASA! S tem psa nekako ''izklopimo''. Po tem več ne nasedamo na ''pregovarjanje'' psa da bi ŠE, ampak ga pospravimo! Naj pripomnim, da je to morda od vsega še najtežje!!!
Posamezne »UČNE ČLENE« kot so sedenje, ležanje, osn. položaj, preskoke, vodljivost, obkrožanje, nakazovanje, sledenje, oblajanje, ... učimo LOČENO in potrpežljivo enega za drugim, po en teden ali tudi po več kot 12 mesecev ter POSTOPOMA dodajamo zahtevnost glede na moteče dejavnike. Utrjene učne člene kasneje povezujemo v krajše »verige« in tako počasi sestavljamo »mozaik« končnega vedenja. Če kdaj zamudimo točen čas označitve zaželenega vedenja, rajši spustimo potrditev kakor da psa zmedemo s prepoznim ''klikom''! Med šolanjem ga moramo torej dobro opazovati in tudi vzdrževati vizuelni kontakt z njim. Tako počasi gradimo NAVEZAVO z našo zverino.
Medsebojna navezava
Če pes med šolanjem gleda stran in ga ''zanimajo'' druge stvari, je to eden izmed »miritvenih signalov« oziroma smo pri šolanju prezahtevni. Edina pot je OBNOVITVENI POSTOPEK in »vrnitev« za 14 dni ali pa za 1 leto nazaj. Pes ne trpi vsiljevanja!!! oz. se ob tem uči čisto druge stvari, zaradi katerih se nam vse hitenje kasneje maščuje.
3.»KRITERIJ« oz. Stopnja težavnosti
dela neizkušenim kot tudi izkušenim vodnikom največ težav, ker smo največkrat (tudi jaz!) prezahtevni še posebej pri mladih psih, zato se malo ustavimo pri tem poglavju.
Vsak pes je torej osebnost zase, katero moramo znati razumeti. Če bi radi veselega psa, kateri bo rad počel naučene stvari moramo rahločutno dozirati zahtevnost učne teme. Pes uživa v tem, da ''rastura'' in paziti moramo, da slučajno MI ne postanemo tisti, ki "rasturamo". Med učenjem z nenehnimi nagradami in opazovanjem veselega psa se rado zgodi, da nas zanese predaleč in kaj hitro se vsa stvar spreobrne.
PES NI NEUMEN!
in takoj opazi, da NAM je neka stvar postala bolj všeč kot pa njemu in lahko nastopi stanje ''navideznega veselja'' katero je navzven zelo težko takoj opaziti, da bi še pravočasno zaključili do tedaj morda zelo uspešno učenje. Priporočam snemanje s kamero! Opazili bomo nešteto drobnih vzporednih napak katerih se moramo čimprej znebiti. Obenem opazujmo kakšne »drobne signale« nam pes daje preden ga mine želja, da jih bomo naslednjič pravočasno prepoznali oziroma, da do njih sploh ne bi prišlo.
4.»MOTEČI DEJAVNIKI«
kateri vplivajo na padec koncentracije oziroma želje, imajo pri tej metodi večji vpliv, ker je pes navajen, da posvečamo skrb vsaki malenkosti ob šolanju. To bo poskušal izkoristiti in vsako drobno stvar, ki ga moti tudi prikazal z »miritvenimi signali«.
Moteči dejavniki so: vročina, zvok sirene ali mobitela, mrak in sence, dež, hrup, prisotnost psov ali otrok, avtomobili, krave, vlak ali avioni, razne smeti, luže, krtine, zvonjenje, metulji in mrčes, madeži na podlagi, izstopajoče travne bilke ...Zmoti ga lahko celo luna, ki podnevi nima kaj iskati na jasnem nebu. Vse to je normalno in sčasoma mine, če le preveč ne nasedamo "trikom". Nezaželeno vedenje smo rekli, da zanemarimo, naslednjič pa se delno izognemo premočnim dejavnikom že pred učenjem in jih le postopoma dodajamo.
Vzporedno z markerjem
PRIMER: Ob prijaznem in obzirnem učenju ter »previsokih kriterijih in težkih pogojih« lahko pes kot »materialist, izkoriščevalec in egoist« ZAVRAČA celo ponujeno hrano ali igro (tudi to je normalno) in postane preveč IZBIRČEN ter s tem vodnika ''razjezi''. Vsi smo namreč le ljudje in v tem primeru je najbolje, da takoj prekinemo učenje, psa pospravimo in ga osamimo. S tem smo psu odvzeli nekaj dobrega (ukvarjanje z njim) in ga na sicer lep način kaznovali, toda vseeno bolje kot da trmasto nadaljujemo z neuspešnim delom in ga silimo. Krivi smo sami. Naslednjič delamo v lažjih pogojih in malenkost spustimo »kriterij«! V takih primerih se nikoli NE JEZIMO saj bi s tem psu pokazali, da smo si neko vedenje želeli - namesto, da bi si ga on. Pes nas bo takoj ocenil za vsiljivca in si v prihodnje sam sodelovanja NE BO ŽELEL. Ostali bomo brez glavnega aduta - ŽELJE PSA.
Med učenjem se nam večkrat zdijo stvari povsem logične in samoumevne, pes, kateri gleda nanje s povsem »DRUGEGA vidika« pa jih ne razume. Njemu npr. ni do hitrega vsedanja ampak do NAGRADE! Naše trmarjenje (psihična prisila) brez prilagajanja ne obrodi sadov in je zanj lahko zelo stresno.
PRIMER: Če smo naučili kužka »en element«, da se VSEDE in to kakorkoli, naslednji dan pa bi že radi, da se vsede poleg nas in to hitro ter še poravnano, smo uč.elementu dvignili »kriterij« za 3 stopnje naenkrat (NAROBE!). Če pa smo se hoteli pred prijatelji še pohvaliti kako sposobnega psa imamo in ob množici »motečih dejavnikov« (vročina, gruča ljudi...) pričakovali, da se bo iz sedečega položaja premaknil vzporedno z nami še en korak naprej in se ponovno usedel ob levi nogi, smo dodali še drugi »učni element« (hoja ob vodniku). Pes nas ne bo NIČESAR VEČ razumel, povrhu pa je na soncu med ljudmi in psi še težje.
PRAVILO: »Naenkrat vedno UČIMO LE EN NOV ELEMENT in ko ga pes osvoji DODAJAMO PO EN »KRITERIJ« - zahtevnost. Pes nas ne bo razumel, če bomo pri učenju dodajali po 2 nova učna člena naenkrat (zelo POMEMBNO)! Zaželjeno vedenje vedno razdelimo na zelo majhne dele (člene, elemente, oz. slike), kriterij pa postopno dvigujemo šele, ko kuža posamezni učni element že dobro obvlada.
»NIČESAR NE ZAHTEVAJ OD PSA«!
Vzemi si čas za vsako najmanjšo stvar in bodi potrpežljiv. Nestrpen in nerazpoložen vodnik, ki hoče po bližnjici do nekega rezultata bo postal za psa NEPREDVIDLJIV, pes pa ga ne bo ničesar razumel. Zapomnil si bo edino situacije in dogodke katerim se mora naslednjič izogibati, da mu ne bo neugodno. To bo jasno kazal z MIRITVENIMI SIGNALI - zehanje, ovohavanje, gledanje vstran, markiranje, sklonjena glava, žretje trave, nezainteresiranost, pri odpoklicu pride počasi, žalostna ušesa, obrne nam hrbet, stresanje, praskanje za ušesi, pretegovanje itd. Če pes kaže več vrst teh signalov naenkrat pravimo, da je v STRESU. Počuti se lahko celo bolj potrto in užaljeno, kakor bi ga fizično kaznovali in verjamemo mu lahko, da ne laže!
Med učenjem se nam večkrat zdijo stvari povsem logične in samoumevne, pes, kateri gleda nanje s povsem »DRUGEGA vidika« pa jih ne razume. Njemu npr. ni do hitrega vsedanja ampak do NAGRADE! Naše trmarjenje (psihična prisila) brez prilagajanja ne obrodi sadov in je zanj lahko zelo stresno.
PRIMER: Če smo naučili kužka »en element«, da se VSEDE in to kakorkoli, naslednji dan pa bi že radi, da se vsede poleg nas in to hitro ter še poravnano, smo uč.elementu dvignili »kriterij« za 3 stopnje naenkrat (NAROBE!). Če pa smo se hoteli pred prijatelji še pohvaliti kako sposobnega psa imamo in ob množici »motečih dejavnikov« (vročina, gruča ljudi...) pričakovali, da se bo iz sedečega položaja premaknil vzporedno z nami še en korak naprej in se ponovno usedel ob levi nogi, smo dodali še drugi »učni element« (hoja ob vodniku). Pes nas ne bo NIČESAR VEČ razumel, povrhu pa je na soncu med ljudmi in psi še težje.
PRAVILO: »Naenkrat vedno UČIMO LE EN NOV ELEMENT in ko ga pes osvoji DODAJAMO PO EN »KRITERIJ« - zahtevnost. Pes nas ne bo razumel, če bomo pri učenju dodajali po 2 nova učna člena naenkrat (zelo POMEMBNO)! Zaželjeno vedenje vedno razdelimo na zelo majhne dele (člene, elemente, oz. slike), kriterij pa postopno dvigujemo šele, ko kuža posamezni učni element že dobro obvlada.
»NIČESAR NE ZAHTEVAJ OD PSA«!
Vzemi si čas za vsako najmanjšo stvar in bodi potrpežljiv. Nestrpen in nerazpoložen vodnik, ki hoče po bližnjici do nekega rezultata bo postal za psa NEPREDVIDLJIV, pes pa ga ne bo ničesar razumel. Zapomnil si bo edino situacije in dogodke katerim se mora naslednjič izogibati, da mu ne bo neugodno. To bo jasno kazal z MIRITVENIMI SIGNALI - zehanje, ovohavanje, gledanje vstran, markiranje, sklonjena glava, žretje trave, nezainteresiranost, pri odpoklicu pride počasi, žalostna ušesa, obrne nam hrbet, stresanje, praskanje za ušesi, pretegovanje itd. Če pes kaže več vrst teh signalov naenkrat pravimo, da je v STRESU. Počuti se lahko celo bolj potrto in užaljeno, kakor bi ga fizično kaznovali in verjamemo mu lahko, da ne laže!
Čuvanje z oblajanjem
Z nenehnim spuščanjem in dodajanjem težavnosti učenja, psu dokažemo, da nam ni mar za končni rezultat temveč, da se gremo samo igro v kateri nam pes dokazuje česa vse je zmožen. S prilagojenim variranjem kriterijev ob težavah psu lahko omogočimo, da se v tej igri počuti kot ZMAGOVALEC! Na tak način lahko pridemo hitreje do boljšega rezultata kot, če trmarimo in ne popuščamo z zahtevnostjo. Izboljšavo lahko dosežemo tudi z izbiro mirnejšega kraja in izbiro časa, ko je naš pes ponavadi najbolj aktiven.
MOMENT ZAKLJUČKA VADBE:
Vadbo je najbolje zaključiti takrat, ko je kuža še na vrhuncu sodelovanja z nami in je uspešno opravli vsaj eno vedenje, ki smo ga učili. Naj nam ne bo žal ''pospraviti'' psa malenkost prej kot smo načrtovali, če mu je neko vajo uspelo hitro osvojiti. Dokažimo mu, da je naš čas dragocen. Tako se bo kuža naslednjič obnašal kar SAM kot pobudnik aktivnosti, vodnik pa mu bo s svojim sodelovanjem samo ustregel:
.
MOMENT ZAKLJUČKA VADBE:
Vadbo je najbolje zaključiti takrat, ko je kuža še na vrhuncu sodelovanja z nami in je uspešno opravli vsaj eno vedenje, ki smo ga učili. Naj nam ne bo žal ''pospraviti'' psa malenkost prej kot smo načrtovali, če mu je neko vajo uspelo hitro osvojiti. Dokažimo mu, da je naš čas dragocen. Tako se bo kuža naslednjič obnašal kar SAM kot pobudnik aktivnosti, vodnik pa mu bo s svojim sodelovanjem samo ustregel:
.
a.) DELOVNI RITEM učenja bo torej določal PES s svojim »videzom zadovoljnosti« in nič več vodnik s svojimi željami in zahtevami. Pes bo s svojim zanimanjem in eksplozivnostjo odziva določal tudi kateri
b.) NAČIN UČENJA mu najbolj odgovarja ter s svojimi drobnimi signali določal
c.) ČAS TRAJANJA uspešnega učenja.
V vsakem psu je PLENSKI NAGON - bolj ali manj izrazit. Sistem motivacije z igro preko plena v KOMBINACIJI s hrano je zelo učinkovit za uspeh na kateremkoli področju šolanja. Pri vzpostavitvi odnosa preko igre smo sicer v veliki meri odvisni od pasemskih značilnosti psa in podedovanih lastnosti nagona po plenu. Vsekakor je ta nagon v vsakem psu, le zatirati ga ne smemo. Velja ga izkoristiti v največji možni meri ob pravilnem upoštevanju krdelnih pravil. Psu se moraš naučiti nevsiljivo pokazati, da je nenehna pozornost usmerjena nate - ključ - do igre s teboj.
b.) NAČIN UČENJA mu najbolj odgovarja ter s svojimi drobnimi signali določal
c.) ČAS TRAJANJA uspešnega učenja.
V vsakem psu je PLENSKI NAGON - bolj ali manj izrazit. Sistem motivacije z igro preko plena v KOMBINACIJI s hrano je zelo učinkovit za uspeh na kateremkoli področju šolanja. Pri vzpostavitvi odnosa preko igre smo sicer v veliki meri odvisni od pasemskih značilnosti psa in podedovanih lastnosti nagona po plenu. Vsekakor je ta nagon v vsakem psu, le zatirati ga ne smemo. Velja ga izkoristiti v največji možni meri ob pravilnem upoštevanju krdelnih pravil. Psu se moraš naučiti nevsiljivo pokazati, da je nenehna pozornost usmerjena nate - ključ - do igre s teboj.
Obramba je igra
Igra je SREDSTVO:
za nadaljnjo uporabo med šolanjem na pozitivno motivacijo. Pri učenju na ta način je pomembno, da ničesar ne zahtevaš od psa in mu daš možnost, da ON IZBERE kateri način igranja in kakšna igrača mu je najbolj všeč. Tista, katero si sam izbere med vsemi - ali jo celo ukrade, je najprimernejša tisti moment. Obstaja več vrst tehnične igre: metanje žogice, frizbija ali palice katero prinese, izmenično metanje dveh žogic ali izmeničnega nastavljanja dveh igralnih ''klobas'' ... Vse naštete igre so precej fizično utrudljive za psa, zahtevajo več prostora in zaradi tega niso primerne za pogosto uporabo v šolanju. Zmorejo jih le aktivni psi z zverziranim vodnikom. Zato se bomo posvetili IGRI PREKO PLENA iz roke, katera utrjuje osebni kontakt z živaljo.
Pravilen način igranja s psom pomeni, da igra poteka na tak način, da je VŠEČ PSU in ne njegovemu VODNIKU. Zavedati se moramo namena igre in to je »ŽELJA PSA«, da bo prav zaradi užitka ob igri z nami pripravljen kasneje sodelovati pri učenju. Večina ljudi si napačno predstavlja v kakšni igri pes uživa. Vsak je rad zmagovalec in psu moramo to tudi omogočiti.
Pes uživa v tem da ''rastura'', da zmaguje, da se počuti ''frajer'', da trga plen iz naše roke in skozi ta plenski nagon uživa v tem, da "premaguje vodnika" in se s tem potrjuje. To mu lahko in moramo dovoliti, ker ni nobene nevarnosti da bi si kasneje dovolil polastiti tudi nas, če ga navadimo na pravilo:
.
za nadaljnjo uporabo med šolanjem na pozitivno motivacijo. Pri učenju na ta način je pomembno, da ničesar ne zahtevaš od psa in mu daš možnost, da ON IZBERE kateri način igranja in kakšna igrača mu je najbolj všeč. Tista, katero si sam izbere med vsemi - ali jo celo ukrade, je najprimernejša tisti moment. Obstaja več vrst tehnične igre: metanje žogice, frizbija ali palice katero prinese, izmenično metanje dveh žogic ali izmeničnega nastavljanja dveh igralnih ''klobas'' ... Vse naštete igre so precej fizično utrudljive za psa, zahtevajo več prostora in zaradi tega niso primerne za pogosto uporabo v šolanju. Zmorejo jih le aktivni psi z zverziranim vodnikom. Zato se bomo posvetili IGRI PREKO PLENA iz roke, katera utrjuje osebni kontakt z živaljo.
Pravilen način igranja s psom pomeni, da igra poteka na tak način, da je VŠEČ PSU in ne njegovemu VODNIKU. Zavedati se moramo namena igre in to je »ŽELJA PSA«, da bo prav zaradi užitka ob igri z nami pripravljen kasneje sodelovati pri učenju. Večina ljudi si napačno predstavlja v kakšni igri pes uživa. Vsak je rad zmagovalec in psu moramo to tudi omogočiti.
Pes uživa v tem da ''rastura'', da zmaguje, da se počuti ''frajer'', da trga plen iz naše roke in skozi ta plenski nagon uživa v tem, da "premaguje vodnika" in se s tem potrjuje. To mu lahko in moramo dovoliti, ker ni nobene nevarnosti da bi si kasneje dovolil polastiti tudi nas, če ga navadimo na pravilo:
.
»IGRO VODI PES - IGRAČA JE MOJA«
Ta igra naj postane osnovni balsam kateri psu daje občutek da je močan, njegova pasja osebnost pa spoštovana in potrjena. Spuščanje psov, da se igrajo med sabo ni priporočljivo! Če nam je v interesu pristen odnos potem je bolje, da pes pozna samo igro z vodnikom. Crkljanje prijateljev mu samo meša sliko, ki mu jo poskušamo ustvariti.
NAČIN igranja:
Začnemo na ta način, da pred ZDOLGOČASENEGA psa pokleknemo in z bombažno krpo (brisačo) počasi delamo polkrožne gibe pred sabo PO TLEH (zajec beži po tleh - ne po zraku). Na začetku je lahko krpa navezana na 1m dolgi vrvici, ta pa na 1,5 m dolgo palico - kakor bi lovili ribice (če nam pes ne zaupa). Ko pes pridobi zaupanje, palico umaknemo in se igramo samo preko vrvice in ko uvidimo, da je uživanje psa premagalo nezaupljivost do nas lahko opustimo tudi vrvico in se igramo direktno preko plena iz roke. Med igro NIKOLI ne gledamo psa predolgo v oči, ker to pomeni grožnjo, ampak večkrat pogledamo stran kot, da nas vse skupaj sploh ne zanima. Kasneje krpo nadomesti igralna klobasa z ročkama in potem žogica na vrvici. Najprej mehkejša in kasneje lahko odpornejša, trša.
Ta igra naj postane osnovni balsam kateri psu daje občutek da je močan, njegova pasja osebnost pa spoštovana in potrjena. Spuščanje psov, da se igrajo med sabo ni priporočljivo! Če nam je v interesu pristen odnos potem je bolje, da pes pozna samo igro z vodnikom. Crkljanje prijateljev mu samo meša sliko, ki mu jo poskušamo ustvariti.
NAČIN igranja:
Začnemo na ta način, da pred ZDOLGOČASENEGA psa pokleknemo in z bombažno krpo (brisačo) počasi delamo polkrožne gibe pred sabo PO TLEH (zajec beži po tleh - ne po zraku). Na začetku je lahko krpa navezana na 1m dolgi vrvici, ta pa na 1,5 m dolgo palico - kakor bi lovili ribice (če nam pes ne zaupa). Ko pes pridobi zaupanje, palico umaknemo in se igramo samo preko vrvice in ko uvidimo, da je uživanje psa premagalo nezaupljivost do nas lahko opustimo tudi vrvico in se igramo direktno preko plena iz roke. Med igro NIKOLI ne gledamo psa predolgo v oči, ker to pomeni grožnjo, ampak večkrat pogledamo stran kot, da nas vse skupaj sploh ne zanima. Kasneje krpo nadomesti igralna klobasa z ročkama in potem žogica na vrvici. Najprej mehkejša in kasneje lahko odpornejša, trša.
Igra s povodcem
Ko pes zgrabi plen moramo dobiti »prefinjeno mehak in nežen občutek« v prožni rami, komolcu in mehkem zapestju. Psu prepustimo vlečenje in ''trganje'', mi pa UMIRIMO!!! svojo roko in mu s tem takoj prepustimo pobudo. Tako mu brez besed pokažemo, da spoštujemo njegovo prizadevanje.
Igra se razvija v smeri psa tako, da se s svojo močjo pomika vzvratno mi pa pustimo, da PREMAGUJE NAŠO TEŽO TELESA in nas vleče levo - desno kot otroka v svojo smer. Vmes kdaj pa kdaj malo ''zategnemo napetost'' in mu spet takoj prepustimo pobudo, da strese in začne ''ubijati'' ali trgati plen. Če medtem rahlo renči, je to od ugodja. Ob tem ga lahko tiho bodrimo npr.: AU! kako si močan, AU! čakaj no malo, AU! roko mi boš izpulil. Navadil se bo, da ON VODI igro in da AU! pomeni da on zmaguje. Pravilna igra poteka dvosmerno, toda s premočjo psa. Ko on ''trga'' mi svojo roko UMIRIMO, ko se pes umiri rahlo zategnemo proti sebi in rahločutno držimo napetost, ki jo spet takoj popustimo ob naslednji ''akciji'' psa. Pri psih, ki kažejo izrazito dominantno vlogo naj bo čas igranja zelo kratek, dokler imamo situacijo še pod kontrolo.
Igra se razvija v smeri psa tako, da se s svojo močjo pomika vzvratno mi pa pustimo, da PREMAGUJE NAŠO TEŽO TELESA in nas vleče levo - desno kot otroka v svojo smer. Vmes kdaj pa kdaj malo ''zategnemo napetost'' in mu spet takoj prepustimo pobudo, da strese in začne ''ubijati'' ali trgati plen. Če medtem rahlo renči, je to od ugodja. Ob tem ga lahko tiho bodrimo npr.: AU! kako si močan, AU! čakaj no malo, AU! roko mi boš izpulil. Navadil se bo, da ON VODI igro in da AU! pomeni da on zmaguje. Pravilna igra poteka dvosmerno, toda s premočjo psa. Ko on ''trga'' mi svojo roko UMIRIMO, ko se pes umiri rahlo zategnemo proti sebi in rahločutno držimo napetost, ki jo spet takoj popustimo ob naslednji ''akciji'' psa. Pri psih, ki kažejo izrazito dominantno vlogo naj bo čas igranja zelo kratek, dokler imamo situacijo še pod kontrolo.
Sprejem psa
Druge roke na začetku NE uporabljamo pri igri, ampak z njo po pribl. 10-30 sec igre vzamemo dišečo hrano iz žepa in jo ponudimo psu tik pred gobec samo za povohat, z ''igralno roko'' pa istočasno napetost ČISTO POPUSTIMO!!! in smo TIHO:
MENJAVA igrače:
Pes bo razumel, da je zmagal in poskušal pojesti dišeči priboljšek iz druge roke tako, da bo moral izpustiti plen. Možne so dve poti:
1.Če bo za hrano ''zagret'' in takoj spustil plen pustimo, da ta pade na tla.
2.Če mu plen pomeni več kot hrana, ga z drugo roko primemo za ovratnico (brez zategovanja), z igralno roko plen IZPUSTIMO in počakamo, da se pes s plenom malo umiri. Nato mu ponudimo hrano in mu jo vztrajno tiščimo pred gobec. Ko bo prej ali slej izpustil plen pustimo, da ta pade na tla ter držimo ovratnico tako, da več ne more do njega, mu prepustimo priboljšek in ga istočasno pohvalimo.
Nato POČASI BREZ HITRIH GIBOV!!! skrijemo igračo za svoj hrbet ali v žep izven zornega kota psa. NIKAMOR SE NAM NE MUDI dokler pod: 1.-držimo salamo v drugi roki tako, da jo lahko samo malo grizlja ali 2.-čvrsto držimo psa za ovratnico, da ne more do plena. Šele, ko je igrača POČASI SKRITA, mu pod: 1.-prepustimo priboljšek ali 2.-ga spustimo za ovratnico.
MENJAVA igrače:
Pes bo razumel, da je zmagal in poskušal pojesti dišeči priboljšek iz druge roke tako, da bo moral izpustiti plen. Možne so dve poti:
1.Če bo za hrano ''zagret'' in takoj spustil plen pustimo, da ta pade na tla.
2.Če mu plen pomeni več kot hrana, ga z drugo roko primemo za ovratnico (brez zategovanja), z igralno roko plen IZPUSTIMO in počakamo, da se pes s plenom malo umiri. Nato mu ponudimo hrano in mu jo vztrajno tiščimo pred gobec. Ko bo prej ali slej izpustil plen pustimo, da ta pade na tla ter držimo ovratnico tako, da več ne more do njega, mu prepustimo priboljšek in ga istočasno pohvalimo.
Nato POČASI BREZ HITRIH GIBOV!!! skrijemo igračo za svoj hrbet ali v žep izven zornega kota psa. NIKAMOR SE NAM NE MUDI dokler pod: 1.-držimo salamo v drugi roki tako, da jo lahko samo malo grizlja ali 2.-čvrsto držimo psa za ovratnico, da ne more do plena. Šele, ko je igrača POČASI SKRITA, mu pod: 1.-prepustimo priboljšek ali 2.-ga spustimo za ovratnico.
Menjava plena
Šele kasneje, ko vama gre menjava igrače že tekoče in brez konflikta, lahko potiho izrečemo še besedo ''menjava'' ali ''meni'' ali "pusti", kar pomeni, da se mu to splača. Pes bo besedo povezal z gladko, nekonfliktno menjavo za katero bo nagrajen. Počasi bo tudi pridobil zaupanje. Ko imamo igračo katero smo zamenjali v žepu, imamo MOČ, občudovanje psa in možnost po uspešni igri malo počakati, da ocenimo »željo psa« za nadaljevanje. Vedno smo mi tisti, ki zaključimo aktivnost po lastni presoji tako, da ima igra svoj smisel in v tem ne pretiravamo v nedogled!
Če smo pomen igre razumeli, bili pri igri dovolj PASIVNI ter psu prepustili pobudo in mu dovolili da zmaguje, bo pes kazal ŽELJO po ponovni igri, če ne, smo bili še vedno pregrobi oziroma pes nima zaupanja v nas. Če pa je želja velika, mu lahko privoščimo še eno ali dve runde in potem zaključimo ter se NE damo več pregovoriti!
Če smo pomen igre razumeli, bili pri igri dovolj PASIVNI ter psu prepustili pobudo in mu dovolili da zmaguje, bo pes kazal ŽELJO po ponovni igri, če ne, smo bili še vedno pregrobi oziroma pes nima zaupanja v nas. Če pa je želja velika, mu lahko privoščimo še eno ali dve runde in potem zaključimo ter se NE damo več pregovoriti!
Uživanje
Z igro prenehamo ob točki RAZGRETOSTI, da se pes ne bi naveličal ali se preveč razvnel. Tako bo imel kuža naslednjič še večjo željo, nikoli pa si igre ne smemo zaželeti MI! Če pes ob priliki igračo kdaj ukrade, da bi se igral z nami smo sami krivi, ker nismo pospravili igrač za seboj, zato bodimo veseli, se na kratko poigrajmo in vedno zamenjajmo plen za hrano. Bolj veselo kot se pes igra - KRAJŠA naj bo igra.
Vzpostavitev odnosa preko uspešne igre je najpomemnejši temelj bodočega sodelovanja s kosmatincem! Če se temu poglavju dovolj posvetimo, se bo pes rad igral z nami ter pri tem neskončno užival. In če nam bo tudi zaupal, da vedno dobi nagrado za menjavo vsakega plena in ga brez konflikta prepustil, potem ''SMO NA KONJU'' in gremo lahko naprej.
Zdaj pa z rahločutnostjo na plan! Začutimo našo žival kot osebnost, ne kot psa. Tu se pokaže obojestranski odnos, talentiranost vodnika in naša prilagodljivost. Preko tega psu najbolj jasno povemo, koliko nam pomeni toplina njegove bližine.
Vzpostavitev odnosa preko uspešne igre je najpomemnejši temelj bodočega sodelovanja s kosmatincem! Če se temu poglavju dovolj posvetimo, se bo pes rad igral z nami ter pri tem neskončno užival. In če nam bo tudi zaupal, da vedno dobi nagrado za menjavo vsakega plena in ga brez konflikta prepustil, potem ''SMO NA KONJU'' in gremo lahko naprej.
Zdaj pa z rahločutnostjo na plan! Začutimo našo žival kot osebnost, ne kot psa. Tu se pokaže obojestranski odnos, talentiranost vodnika in naša prilagodljivost. Preko tega psu najbolj jasno povemo, koliko nam pomeni toplina njegove bližine.
Nikita & Aya Q.
