3.del: ZDRUŽENJE S PASJO OSEBNOSTJO
Posvetimo se zelo koristni temi VLOGE VODNIKA v prijetnem partnerskem odnosu, kjer vlada prijateljsko ozračje med človekom in psom tudi ob šolanju. Najpomembnejše je to, kako smo se pripravljeni in sposobni v vsakem trenutku postaviti v VLOGO PSA ter biti z njim na ''isti valovni dolžini''. Le tako namreč lahko predvidevamo, kako se naš kuža POČUTI v danem trenutku in kaj je sposoben takrat RAZUMETI. Poskusimo se med učenjem sprostiti in se ''spustiti'' na isto raven dojemanja, kakor jo doživlja naš pes. Poskusimo biti z njim na nek način POVEZANI.
Psi ne uporabljajo slovenskih besed in stavkov za »IZRAŽANJE in KOMUNICIRANJE« med sabo. Njihove ''BESEDE'' so izražene z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, z nasršenostjo dlake na različnih delih telesa, izrazom ustnic, stresanjem telesa, položajem jezika, pretiranim pretegovanjem, markiranjem, z načinom hoje in približevanja, z odsevom v očeh in usmerjenostjo pogleda, z ''zehanjem'', pozo postavitve telesa, energičnostjo odziva, s telesno sproščenostjo oziroma ''zategnjenostjo'', s telesnimi dotiki, vonji, glasovi, z obrazno mimiko itd... Psi tvorijo »STAVKE in pogovor« z uporabo neštetih KOMBINACIJ teh izrazov. Vsaka kombinacija tvori in nosi samo ene vrste SPOROČILO katerega psi med seboj zelo dobro razumejo in večinoma tudi upoštevajo.
Spodaj imamo nazoren primer izražanja pasjih signalov pri OBRAMBNEM NAGONU. Če malo bolje pogledamo kaže leva psica očitne SVARILNE SIGNALE bojevitosti: Pokončna in zategnjena drža telesa, neuklonljiv pogled, vztrajno stoji na svojem mestu, nasršena dlaka na hrbtu, vratu in visoko dvignjenem repu, kazanje zob in celo prsti na zadnjih nogah so ''našopirjeni'' in vkopani.
Psi ne uporabljajo slovenskih besed in stavkov za »IZRAŽANJE in KOMUNICIRANJE« med sabo. Njihove ''BESEDE'' so izražene z različnimi položaji ušes, višino glave in repa, z nasršenostjo dlake na različnih delih telesa, izrazom ustnic, stresanjem telesa, položajem jezika, pretiranim pretegovanjem, markiranjem, z načinom hoje in približevanja, z odsevom v očeh in usmerjenostjo pogleda, z ''zehanjem'', pozo postavitve telesa, energičnostjo odziva, s telesno sproščenostjo oziroma ''zategnjenostjo'', s telesnimi dotiki, vonji, glasovi, z obrazno mimiko itd... Psi tvorijo »STAVKE in pogovor« z uporabo neštetih KOMBINACIJ teh izrazov. Vsaka kombinacija tvori in nosi samo ene vrste SPOROČILO katerega psi med seboj zelo dobro razumejo in večinoma tudi upoštevajo.
Spodaj imamo nazoren primer izražanja pasjih signalov pri OBRAMBNEM NAGONU. Če malo bolje pogledamo kaže leva psica očitne SVARILNE SIGNALE bojevitosti: Pokončna in zategnjena drža telesa, neuklonljiv pogled, vztrajno stoji na svojem mestu, nasršena dlaka na hrbtu, vratu in visoko dvignjenem repu, kazanje zob in celo prsti na zadnjih nogah so ''našopirjeni'' in vkopani.
OBRAMBNI NAGON = Bojevitost ali izogibanje
Desna psica ob srečanju izraža MIRITVENE SIGNALE izogibanja kljub temu, da je na domačem dvorišču in skuša očitno razburjeno in preplašeno psico, ki je na tujem terenu »pomiriti« z: v loku upognjeno mehko držo telesa, malenkost nazaj položenimi ušesi, oblizovanjem in občutno nižjo držo glave, s pogledom ki gre mimo nasprotnice, z nasršenostjo dlake na vratu, hrbtu in repu toda ta je spuščen, z zadržanim izogibanjem konfliktu in s pripravljenostjo popuščanja.
Če »PASJE GOVORICE« ne bomo podrobno opazovali in upoštevali tudi ljudje, ne bomo nikoli razumeli kakšno je POČUTJE PSA v tistem trenutku in kaj lahko na osnovi tega počutja pričakujemo. Če hočemo med učenjem dobiti koristno »POVRATNO INFORMACIJO« o tem, kako je naše DELO kakovostno in primerno v tistem trenutku, moramo torej psa med šolanjem natančno OPAZOVATI!!! V tem bomo toliko bolj uspešni, če bomo analizirali njegove signale s primerljivostjo njegovega obnašanja tudi v vsakdanjem življenju.
OBOJESTRANSKI PRETOK INFORMACIJ:
je pri učenju psa po tej metodi najpomembnejši element uspešnega šolanja!!! Če MIRITVENIH signalov, s katerimi nam pes sporoča svoje nelagodje in neprijetne občutke ob šolanju ne bomo upoštevali, ga učimo, da so ''nesmiselni'' zato jih bo počasi nehal uporabljati in ostali bomo brez dragocene povratne informacije.
Če »PASJE GOVORICE« ne bomo podrobno opazovali in upoštevali tudi ljudje, ne bomo nikoli razumeli kakšno je POČUTJE PSA v tistem trenutku in kaj lahko na osnovi tega počutja pričakujemo. Če hočemo med učenjem dobiti koristno »POVRATNO INFORMACIJO« o tem, kako je naše DELO kakovostno in primerno v tistem trenutku, moramo torej psa med šolanjem natančno OPAZOVATI!!! V tem bomo toliko bolj uspešni, če bomo analizirali njegove signale s primerljivostjo njegovega obnašanja tudi v vsakdanjem življenju.
OBOJESTRANSKI PRETOK INFORMACIJ:
je pri učenju psa po tej metodi najpomembnejši element uspešnega šolanja!!! Če MIRITVENIH signalov, s katerimi nam pes sporoča svoje nelagodje in neprijetne občutke ob šolanju ne bomo upoštevali, ga učimo, da so ''nesmiselni'' zato jih bo počasi nehal uporabljati in ostali bomo brez dragocene povratne informacije.
Pozornost
REZULTATI UČENJA bodo primerljivo sorazmerni sposobnosti prilagajanja VODNIKA svojemu psu v danih pogojih učenja. Drugače; bolj kot si sposoben OPAZOVATI svojo žival, jo RAZUMETI in se z njo POENOTITI, boljši bo UČINEK sodelovanja. Šablonska pravila katera naj bi veljala za vse pse, po tej metodi ne obstajajo. Uporabne niso niti metode zbiranja posameznih učnih delčkov prenesenih iz različnih kontekstov učenja. Za vsakega psa veljajo svoja pravila.
V grobem naj bi sicer učenje na izgled potekalo enako, toda bistvo je v tem, da se zna vodnik svojemu psu približati individualno. Vsak pes je svoj svet zas, podobno kot človek. Ne smemo pa poenotiti krdelne vloge in razumevanja ljudi - s pasjim dojemanjem. Tu se močno razlikujemo med seboj. Pes je v osnovi žival, zver določene pasme, ki ima svoje značilnosti. V prvi vrsti potrebuje izživljanje svojih nagonov. Crkljanje razume povsem drugače kot je človekov namen. Pes je pes in nič drugega, čeprav se vseeno med seboj močno razlikujejo po karakterju. Spoznavanje osebnosti kosmatinca je ključ, ki vodi do izkoriščanja posameznikove kapacitete.
VSAK PES JE DRUGAČEN!
in NI ''rekvizit'' katerega izkoriščamo samo takrat, ko ga potrebujemo. Je žival, je živo bitje, je prijatelj in je osebnost s svojimi OBČUTKI. Šolanje psov ni posredovanje ''kuharskih'' receptov ali ''vremenskih napovedi'', temveč najprej učenje vodnikov pravilnega ODNOSA do psa in šele potem primernega NAČINA pristopa. Posvetimo se torej najprej odnosu.
Metoda prilagajanja vodnika temelji na tem, da je vsaka pasja osebnost UNIKAT! Ker se psi med seboj razlikujejo, je treba iskati rešitve za VSAKEGA POSEBEJ! Tako nam ostaja edino, da izberemo ali se bomo MI prilagajali psu - ali pa se odločimo za ''zastarele metode'' po katerih psa prilagajamo sebi in mu na ta način že takoj damo vedeti, da je v odnosu z nami manjvreden?! Vmesne poti ni.
Z izvajanjem FIZIČNEGA NASILJA nad svojimi kužki določamo MEJE, do kamor seže človekova sposobnost prilagajanja pri šolanju psov. Namesto, da bi ljudje kot razvitejša bitja izkoristili svojo prednost »NAČRTNEGA razmišljanja« in se posvetili dojemanju svojega »najboljšega prijatelja«, se pri zatikanju ob učenju raje zatekajo k primitivnim metodam ''šolanja'' psov. Z nepotrebnim cukanjem psa in načrtovanim fizičnim kaznovanjem samo dokazujemo, do kje seže človekova potrpežljivost oziroma naša INTELIGENCA!
RAZMIŠLJAJ Z GLAVO - IN NE S POVODCEM!
Ko dobimo mladička, se ustvari EDINSTVENA!!! in neponovljiva KOMBINACIJA med psom in vodnikom, rezultate njunega sodelovanja pa je nemogoče napovedati. Splošne ''zagarantirane'' metode šolanja za sicer »UNIKATEN odnos« med psom in vodnikom torej ne obstajajo. Opravita lahko seveda določen izpit kar pomeni le, da je vodnik prikazal zadovoljivo vodljivost in poslušnost psa v mejah korektnega sodelovanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da se je uspel približati pasji osebnosti do te mere, da bi jo dejansko SPOZNAL in RAZUMEL ter učenje znal na osnovi tega kasneje tudi v vsakdanjem življenju potrpežljivo po svoje nadgrajevati. Vodnik, ki gre pri šolanju kar preko občutkov svojega psa in jih namerno zanemarja, dolgoročno sam sebi koplje jamo.
Za psa si je treba vzeti čas in vanj vložiti veliko truda, komur je to v veselje. Prav tako npr. tudi v papige, ki ne govorijo kar same od sebe toda z njimi so pri učenju določeni zelo potrpežljivi. Pri učenju psa pa se večina ljudi naveliča potrpežljivega ukvarjanja. Že po parih mesecih začnejo iskati "bližnjice" (če ne že kar takoj na začetku) ali pa jih preprosto zaprejo v stanovanje za 10 ur in jih ne zanima kaj tačas pes počne, če le ne uničuje opreme. Ko pridejo domov jih malo pocrkljajo, spustijo na potrebo, vržejo kak priboljšek, jim dajo igračo in mislijo, da so s tem poskrbeli zanj?! Toda pes ni človek - ampak zver! Potrebuje gibanje in ukvarjanje z njim primerno starosti in pasmi. To pa je delo. Trdo in načrtno delo, od malega naprej. Tako kot z otrokom.
Že pri mladiču, se moramo spustiti na NJEGOV nivo in poskusiti gledati na svet iz NJEGOVE strani. To večina vodnikov razume. Zakaj bi torej, ko odraste, delali z njim drugače?! Psi odraščajo zelo hitro, toda vedeti moramo, da je leto dni star pes še vedno mladič, v sicer velikem telesu. S svojimi željami in preuranjenim pričakovanjem izkazovanja sposobnosti psa samo zaviramo njegov duševni in psihološki razvoj. Tako posredno ne dovolimo, da bi se vse kvalitete, ki se skrivajo v psu razvile po NARAVNI POTI. Treba je potrpeti, da skozi sproščen odnos ob šolanju pes SAM začne kazati in ponujati zaželene stvari ter mu jih temu primerno samo pomagamo izživljati. Da torej želja pride iz psa. Tako mlademu psu omogočimo, da pokaže kdo in kaj sploh v resnici je!
V grobem naj bi sicer učenje na izgled potekalo enako, toda bistvo je v tem, da se zna vodnik svojemu psu približati individualno. Vsak pes je svoj svet zas, podobno kot človek. Ne smemo pa poenotiti krdelne vloge in razumevanja ljudi - s pasjim dojemanjem. Tu se močno razlikujemo med seboj. Pes je v osnovi žival, zver določene pasme, ki ima svoje značilnosti. V prvi vrsti potrebuje izživljanje svojih nagonov. Crkljanje razume povsem drugače kot je človekov namen. Pes je pes in nič drugega, čeprav se vseeno med seboj močno razlikujejo po karakterju. Spoznavanje osebnosti kosmatinca je ključ, ki vodi do izkoriščanja posameznikove kapacitete.
VSAK PES JE DRUGAČEN!
in NI ''rekvizit'' katerega izkoriščamo samo takrat, ko ga potrebujemo. Je žival, je živo bitje, je prijatelj in je osebnost s svojimi OBČUTKI. Šolanje psov ni posredovanje ''kuharskih'' receptov ali ''vremenskih napovedi'', temveč najprej učenje vodnikov pravilnega ODNOSA do psa in šele potem primernega NAČINA pristopa. Posvetimo se torej najprej odnosu.
Metoda prilagajanja vodnika temelji na tem, da je vsaka pasja osebnost UNIKAT! Ker se psi med seboj razlikujejo, je treba iskati rešitve za VSAKEGA POSEBEJ! Tako nam ostaja edino, da izberemo ali se bomo MI prilagajali psu - ali pa se odločimo za ''zastarele metode'' po katerih psa prilagajamo sebi in mu na ta način že takoj damo vedeti, da je v odnosu z nami manjvreden?! Vmesne poti ni.
Z izvajanjem FIZIČNEGA NASILJA nad svojimi kužki določamo MEJE, do kamor seže človekova sposobnost prilagajanja pri šolanju psov. Namesto, da bi ljudje kot razvitejša bitja izkoristili svojo prednost »NAČRTNEGA razmišljanja« in se posvetili dojemanju svojega »najboljšega prijatelja«, se pri zatikanju ob učenju raje zatekajo k primitivnim metodam ''šolanja'' psov. Z nepotrebnim cukanjem psa in načrtovanim fizičnim kaznovanjem samo dokazujemo, do kje seže človekova potrpežljivost oziroma naša INTELIGENCA!
RAZMIŠLJAJ Z GLAVO - IN NE S POVODCEM!
Ko dobimo mladička, se ustvari EDINSTVENA!!! in neponovljiva KOMBINACIJA med psom in vodnikom, rezultate njunega sodelovanja pa je nemogoče napovedati. Splošne ''zagarantirane'' metode šolanja za sicer »UNIKATEN odnos« med psom in vodnikom torej ne obstajajo. Opravita lahko seveda določen izpit kar pomeni le, da je vodnik prikazal zadovoljivo vodljivost in poslušnost psa v mejah korektnega sodelovanja. To pa še zdaleč ne pomeni, da se je uspel približati pasji osebnosti do te mere, da bi jo dejansko SPOZNAL in RAZUMEL ter učenje znal na osnovi tega kasneje tudi v vsakdanjem življenju potrpežljivo po svoje nadgrajevati. Vodnik, ki gre pri šolanju kar preko občutkov svojega psa in jih namerno zanemarja, dolgoročno sam sebi koplje jamo.
Za psa si je treba vzeti čas in vanj vložiti veliko truda, komur je to v veselje. Prav tako npr. tudi v papige, ki ne govorijo kar same od sebe toda z njimi so pri učenju določeni zelo potrpežljivi. Pri učenju psa pa se večina ljudi naveliča potrpežljivega ukvarjanja. Že po parih mesecih začnejo iskati "bližnjice" (če ne že kar takoj na začetku) ali pa jih preprosto zaprejo v stanovanje za 10 ur in jih ne zanima kaj tačas pes počne, če le ne uničuje opreme. Ko pridejo domov jih malo pocrkljajo, spustijo na potrebo, vržejo kak priboljšek, jim dajo igračo in mislijo, da so s tem poskrbeli zanj?! Toda pes ni človek - ampak zver! Potrebuje gibanje in ukvarjanje z njim primerno starosti in pasmi. To pa je delo. Trdo in načrtno delo, od malega naprej. Tako kot z otrokom.
Že pri mladiču, se moramo spustiti na NJEGOV nivo in poskusiti gledati na svet iz NJEGOVE strani. To večina vodnikov razume. Zakaj bi torej, ko odraste, delali z njim drugače?! Psi odraščajo zelo hitro, toda vedeti moramo, da je leto dni star pes še vedno mladič, v sicer velikem telesu. S svojimi željami in preuranjenim pričakovanjem izkazovanja sposobnosti psa samo zaviramo njegov duševni in psihološki razvoj. Tako posredno ne dovolimo, da bi se vse kvalitete, ki se skrivajo v psu razvile po NARAVNI POTI. Treba je potrpeti, da skozi sproščen odnos ob šolanju pes SAM začne kazati in ponujati zaželene stvari ter mu jih temu primerno samo pomagamo izživljati. Da torej želja pride iz psa. Tako mlademu psu omogočimo, da pokaže kdo in kaj sploh v resnici je!
''Za mano'' - tukaj je nekdo hodil!
Šele, ko smo pripravljeni spustiti pričakovanja in upoštevati psa kot OSEBNOST je možno šolati po tej metodi. Posvetimo se učenju svojega psa, vsak na svoj delno PRILAGOJEN način, brez hitenja in izpolnjevanja časovnih rokov. PES SE UČI VSE ŽIVLJENJE tako kot človek in nikamor naj se nam ne mudi. Dovoliti mu moramo, da se bo naučil kaj novega tudi, ko bo star 5, 6, 7 ali tudi 9 let. Zakaj bi mu vsilili ''vse znanje'' v prvih dveh letih in potem celo življenje ''drgnili'' iste stvari? Treba je začeti takoj - pri dveh mesecih - in potrpežljivo usmerjati vedenje s hranjenjem iz roke. Mlademu psu je skoraj greh nasuti briketke v posodo in mu jih zastonj podariti. Prav je, da si enega po enega preko dneva - prisluži. To pomeni potrpežljivo, načrtno in prijazno ukvarjanje na dolgi rok.
Tudi človek se počuti bolje in koristneje v svoji službi, če se dogaja vedno nekaj novega in zanimivega. Enolične in dolgočasne službe nas ravno tako ''morijo'' in se neradi odpravljamo na delo. Nič ni narobe, če se pes uči stvari počasneje kakor drugi psi. Narobe je obratno, če z učenjem PREVEČ HITIMO lahko povzročamo dolgoročne posledice.
Edina prava pot vodi preko majhnih a pomembnih ''sprotnih'' uspehov in sprijazniti se moramo, da REZULTATI PRIDEJO KASNEJE kakor si želi večina. Izgovori, da so rezultati na preizkušnjah slabi zaradi ''živčnosti'' vodnika so samo dokaz, da so vodniki nesproščeni prav zaradi površnega odnosa s svojim psom, ker prevladuje NEZAUPANJE med njima.
Levo in desno
Vsak pes je torej OSEBNOST ZASE katero moramo znati razumeti in ji postati takorekoč ''sorodna duša''. Poznati pa moramo nekatere splošne zakonitosti na osnovi katerih se psi učijo ter kako dojemajo različne dogodke okrog sebe.
PRIMER: Nekaj, kar je psu neskončno VŠEČ si bo vsaj še enkrat želel poskusiti in če se bo čarobna izkušnja nadgrajevala, mu bo to početje počasi prešlo v navado. Če pa se mu bo vtisnil nek dogodek ali situacija v ''slabi luči'', se bo temu v prihodnje vse bolj izogibal oziroma nerad ponavljal. Paziti moramo najbolj na to, da ne pretiravamo s ponavljanji ter tako postanemo MI tisti kateri si želimo poskušati vedno znova, namesto pes.
Za uspešno sodelovanje moramo s svojim psom zgraditi PRIMEREN ODNOS: V pasjih očeh moramo poosebljati predvsem sposobnega, zanesljivega, brezkompromisnega in predvidljivega vodjo krdela.
PRIMER: Če nam kakšno stvar ukrade in z njo zbeži ne tekajmo za njim, ker se s tem smešimo, ko mu kažemo svoje šibke točke saj je hitrejši od nas. Rajši pojdimo v svojo smer in se skrijmo tako, da bo moral on priti za nami. Tudi vpitje ne pomaga, saj ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI!
PRIMER: Nekaj, kar je psu neskončno VŠEČ si bo vsaj še enkrat želel poskusiti in če se bo čarobna izkušnja nadgrajevala, mu bo to početje počasi prešlo v navado. Če pa se mu bo vtisnil nek dogodek ali situacija v ''slabi luči'', se bo temu v prihodnje vse bolj izogibal oziroma nerad ponavljal. Paziti moramo najbolj na to, da ne pretiravamo s ponavljanji ter tako postanemo MI tisti kateri si želimo poskušati vedno znova, namesto pes.
Za uspešno sodelovanje moramo s svojim psom zgraditi PRIMEREN ODNOS: V pasjih očeh moramo poosebljati predvsem sposobnega, zanesljivega, brezkompromisnega in predvidljivega vodjo krdela.
Spoštovanje psa si moramo s svojimi odlikami PRISLUŽITI!!! na vztrajen, pravičen, skrben, neomajen pa vendar SPOŠTLJIV način. To pomeni, da moramo s psom delati ''v rokavicah'', biti bolj prebrisani kot on in vedno korak pred njim.
PRIMER: Če nam kakšno stvar ukrade in z njo zbeži ne tekajmo za njim, ker se s tem smešimo, ko mu kažemo svoje šibke točke saj je hitrejši od nas. Rajši pojdimo v svojo smer in se skrijmo tako, da bo moral on priti za nami. Tudi vpitje ne pomaga, saj ga pes razume kot izkazovanje lastne NEMOČI!
Obnašajmo se AVTORITATIVNO, zrelo, NEVTRALNO in UMIRJENO predvsem takrat, ko nas ''provocira'' in z ukradeno stvarjo teka in skače kot kakšen kozliček okoli nas. Opazujmo ga neprizadeto in umirjeno. Šele, ko se tudi pes umiri ga mirno pohvalimo in se na kratko poigramo z njim ali vržemo priboljšek tako, da ga vidi. Če spusti igračo ne hlastamo po njej - saj smo mi vodja krdela. Psu preusmerimo pozornost s priboljški drugam medtem, ko na skrivaj plen poberemo.
Sodelovanje
Za primerno sožitje nam mora pes priznavati VPLIV in MOČ, ni dileme! Toda to moramo doseči NA DOSLEDEN NAČIN brez uporabe vsake sile!!! (potrpežljivo in vztrajno). Če bomo imeli vedno prvo in zadnjo besedo, bo naš pes čisto zadovoljen tudi, če bo v podrejeni vlogi. Šele, ko nas bo pes SPOŠTOVAL in PRIZNAVAL za primernega vodjo krdela, mu lahko prepustimo POBUDO pri aktivnostih. Tako lahko že sama pohvala in zadovoljstvo vodnika postane za psa ena najmočnejših nagrad. Že vodnikova avtoriteta, doslednost in jasno komuniciranje lahko vzbuja v psu željo, da bi mu sledil in sodeloval z njim (krdelni nagon). ČVRST ODNOS je temelj medsebojnega sodelovanja, zato se velja potruditi že pri igri.
TROREZNI MEČ IGRE:
Vendar samo kvalitetna igra ni dovolj za uspešno šolanje. Nagrade je treba kombinirati, spreminjati in jih dopolnjevati sicer se jih pes lahko zasiti. Če se bomo za nagrado PREVEČ igrali, moramo biti pozorni na »TROREZNI MEČ IGRE«. Med učenjem z igro kot »edinim« vzvodom za nadaljevanje dela, neprestana igra lahko postane signal za novo NALOGO, če je prepogosta - ker psa avtomatsko VABIŠ:
1.FIZIČNO izčrpavanje: Pes se od prepogoste igre utrudi, želja po sodelovanju z nami ga tako hitreje mine.
2. Konfliktna MENJAVA igrače: Ob učenju bi pes racionalno izbral samo igro in ker ve, da se bo po menjavi plena za hrano ''prisiljen'' spet potruditi za igračo, je raje sploh ne zamenja več.
3. Pes lahko ugotovi, da se igraš samo zato, ker bi spet takoj RAD NADALJEVAL!!! z zahtevnim delom. Zato lahko izgubi ŽELJO po igri.
Ob šolanju po tej metodi moramo torej RACIONALNO uporabljati igro tako, da večino potrditev IZVEDEMO S HRANO ali vnaprej nastavljenimi nagradami. Igro uporabimo le takrat, ko se nam to zdi smotrno. Recimo za potrditev res izvrstnih delov ali potrjevanje cele "verige vedenja'', le včasih tudi za sprostitev ob težkih pogojih učenja. Vedno se orientiramo le na »videz zadovoljnosti« psa, ker nam ta pove vse!
1.FIZIČNO izčrpavanje: Pes se od prepogoste igre utrudi, želja po sodelovanju z nami ga tako hitreje mine.
2. Konfliktna MENJAVA igrače: Ob učenju bi pes racionalno izbral samo igro in ker ve, da se bo po menjavi plena za hrano ''prisiljen'' spet potruditi za igračo, je raje sploh ne zamenja več.
3. Pes lahko ugotovi, da se igraš samo zato, ker bi spet takoj RAD NADALJEVAL!!! z zahtevnim delom. Zato lahko izgubi ŽELJO po igri.
Ob šolanju po tej metodi moramo torej RACIONALNO uporabljati igro tako, da večino potrditev IZVEDEMO S HRANO ali vnaprej nastavljenimi nagradami. Igro uporabimo le takrat, ko se nam to zdi smotrno. Recimo za potrditev res izvrstnih delov ali potrjevanje cele "verige vedenja'', le včasih tudi za sprostitev ob težkih pogojih učenja. Vedno se orientiramo le na »videz zadovoljnosti« psa, ker nam ta pove vse!
Odlaganje
Poskušamo torej ohranjati MOČNO ŽELJO PSA v mejah sposobnosti koncentracije na natančnost izvedbe. Treninge lahko kreiramo povsem po svoje in najbolje je, če si niso podobni kot jajce jajcu. Obliko nagrade lahko večkrat zamenjamo. Včasih je tiha pohvala celo močnejša nagrada kot igra.
Naj omenim, da ima po tej metodi pohvala drugačen pomen kakor po klasičnih metodah šolanja. Pri zastarelih metodah ''pretečega ogrožanja psa'' in ustvarjanja pritiska nanj je pohvala pomenila predvsem trenutke, ko se je kuža lahko malo oddahnil in bil vsaj za trenutek varen pred kaznijo.
POHVALO
po tej metodi uporabljamo redkeje, ker nosi bolj značaj samega ''klika''. Pes se nima česa bati in ob pohvali pričakuje nagrado, kajti prazne obljube brez plačila na začetku psu ne pomenijo veliko. To pomeni, da ga moramo najprej naučiti kakšen pomen nosi pohvala. Ker je rezultat podoben kot pri ''kliku'' ali potrditvenem »besednem signalu« (Ja, To, Au...) po katerem sledi hrana ali igra, je pohvalo BRAVO, PRIDEN, SUPER, TAKO, ČUDOVITO... smiselno povezati edino še s kratkim nagradljivim božanjem, če to psu odgovarja. Tako pomeni sama pohvala za psa manjšo vrednost nagrade kot direktni »besedni potrditveni signal« ali sam »klik« in jo samo priložnostno uporabljamo. Ravno zaradi redkejše uporabe pa ima lahko včasih celo večji pomen. (več o tem v rubriki AKTUALNO: "Pohvala psa").
Naj omenim, da ima po tej metodi pohvala drugačen pomen kakor po klasičnih metodah šolanja. Pri zastarelih metodah ''pretečega ogrožanja psa'' in ustvarjanja pritiska nanj je pohvala pomenila predvsem trenutke, ko se je kuža lahko malo oddahnil in bil vsaj za trenutek varen pred kaznijo.
POHVALO
po tej metodi uporabljamo redkeje, ker nosi bolj značaj samega ''klika''. Pes se nima česa bati in ob pohvali pričakuje nagrado, kajti prazne obljube brez plačila na začetku psu ne pomenijo veliko. To pomeni, da ga moramo najprej naučiti kakšen pomen nosi pohvala. Ker je rezultat podoben kot pri ''kliku'' ali potrditvenem »besednem signalu« (Ja, To, Au...) po katerem sledi hrana ali igra, je pohvalo BRAVO, PRIDEN, SUPER, TAKO, ČUDOVITO... smiselno povezati edino še s kratkim nagradljivim božanjem, če to psu odgovarja. Tako pomeni sama pohvala za psa manjšo vrednost nagrade kot direktni »besedni potrditveni signal« ali sam »klik« in jo samo priložnostno uporabljamo. Ravno zaradi redkejše uporabe pa ima lahko včasih celo večji pomen. (več o tem v rubriki AKTUALNO: "Pohvala psa").
Pohvala
Pravilo je, da PRAVILO NE OBSTAJA!
Lahko smo zelo kreativni pri načrtovanju učenja in uporabi nagrad saj dva psa nista enaka. Pred učenjem je potrebno, glede na poznavanje psa, sestaviti »UČNI PLAN« katerega se poskušamo vsaj v grobem (70%) držati. Učenje je treba skonstruirati tako, da predvidimo vmesne podtrditve proti cilju s takimi nagradami, ki si sledijo po vrednosti. Z individualnim sistemom motiviranja sproti potrjujemo psa tako, da nas bo RAZUMEL kaj ga učimo. To je cela modrost. V 5.članku sledi nekaj osnovnih načinov pristopa učenja na nagrado.
Podobno kakor slinjenje ob cingljanju posode preden pes dobi obrok hrane (neubranljivo klasično pogojevanje), postane že sama NAPOVED vaje SEKUNDARNO utrjevalo in je za psa ravno tako nagrajujoča kot glavna nagrada, ki sledi.
Lahko smo zelo kreativni pri načrtovanju učenja in uporabi nagrad saj dva psa nista enaka. Pred učenjem je potrebno, glede na poznavanje psa, sestaviti »UČNI PLAN« katerega se poskušamo vsaj v grobem (70%) držati. Učenje je treba skonstruirati tako, da predvidimo vmesne podtrditve proti cilju s takimi nagradami, ki si sledijo po vrednosti. Z individualnim sistemom motiviranja sproti potrjujemo psa tako, da nas bo RAZUMEL kaj ga učimo. To je cela modrost. V 5.članku sledi nekaj osnovnih načinov pristopa učenja na nagrado.
KONCEPT METODE:
Po metodi »VSE JE NAGRADA« po določenem času prevzamejo vlogo potrditve SAME VAJE pes pa jih rad izvaja, ker jih vedno skonstruiramo tako, da si jih želi. Kuža se ne more upreti!!! pozitivnemu slikovnemu ali zvočnemu vzorcu (signalu) po katerem ve, da sledi nagrada. Tako mu kasneje ob šolanju že sama SLIKA PRIPRAVE na posamezno vajo postane MOTIV ker ve, da sledi glavna nagrada in to je izvedba vaje, ki jo ima v dobrem spominu.Podobno kakor slinjenje ob cingljanju posode preden pes dobi obrok hrane (neubranljivo klasično pogojevanje), postane že sama NAPOVED vaje SEKUNDARNO utrjevalo in je za psa ravno tako nagrajujoča kot glavna nagrada, ki sledi.
Ustavljanje markerja pri pobegu
IZVEDBA same VAJE:
postane sčasoma PRIMARNO UTRJEVALO!!!, ker si jo pes neubranljivo želi in mu je v potrditev. Tako lahko ob šolanju z nagradami po tej metodi preko »VEDENJSKEGA pogojevanja«, počasi dosežemo rezultat NEUBRANLJIVEGA »KLASIČNEGA pogojevanja«, kar bo naš namen! Z drugimi besedami, iz našega psa poskušamo narediti ''deloholika'' vendar ni se bati, da bi postal preveč zasvojen, ker je po naravi še vedno samo pes.
V prejšnjem poglavju smo se učili igrati, nastopi pa tudi čas, da nazorno in nedvoumno pokažemo svoje vodilno mesto v krdelu tako, da nas bo pes spoštoval. Večina ljudi bo rekla; ''Ah, to pa vem kako se dela!''. Po starih prepričanjih je vodnik z uporabo sile pokazal psu kdo je vodja in s takim ravnanjem brez potrebe povzročil v odnosu do živali tudi nepopravljive vtise. Prav te »napačne slike« se je moral posluževati tudi kasneje ob kočljivih situacijah pri šolanju, če je hotel uveljavljati svojo vodilno vlogo. Tak pes je težko postal kdaj avtonomno samostojen pri reševanju problemov, pač pa je v problematičnih situacijah iskal pomoč pri svojemu ''vodji'' in bil od njega tudi dejansko v precejšnji meri odvisen kar je nezaželjeno predvsem na preiskušnjah kot so ispiti in tekme.
ZA DOKAZOVANJE VODILNEGA POLOŽAJA:
je torej najbolje, da uporabimo običajne navade kakršne so v krdelu v vsakodnevni uporabi brez škodljivih ''primesi'' za tesen prijateljski odnos. Najbolj jasno sliko o tem »kdo je glavni« dobi pes, če si sem ter tja namerno privoščimo sendvič PRED NJIM, ko je zaprt in nas lahko samo opazuje. Najbolje je, da mu to pokažemo s kakšnega balkona, kjer smo višje kot on. Pravico imamo, da ga jemo zelo počasi, slastno, lahko se oblizujemo, ga medtem kdaj pogledamo od strani kakor, da smo ''škrti'' za vsako drobtinico ter se na koncu obrnemo stran in ga ignoriramo. Tako bo pes zelo dobro razumel svoje podrejeno mesto v krdelu, brez vsakih konfliktov. To lahko ponavljamo celo življenje z jabolkom, čokolado, kavo...itd.
NARAVNO PRAVILO:
kdor se hrani prvi JE VODJA KRDELA, vsi kateri jedo kasneje, dobivajo le ''ostanke''. Zato je zelo važno tudi obnašanje v kuhinji pod mizo, da pes NE dobi nobene hrane medtem, ko jemo mi ali celo preden začnemo sami jesti! To naj velja za vse družinske člane za vekomaj brez izjeme! Če nas slučajno gleda OD BLIZU medtem ko jemo, mu tega niti slučajno ne dovolimo, ker s tem že kaže težnjo, da bi si nas rad podredil. Pa ne iz hudobnosti, ampak preprosto zaradi tega, ker mu tako veleva notranji nagon. Samo MI mu tega ne smemo dovoliti in preprosto oponašamo TIHO RENČANJE ter ga pogledamo direktno v oči. Takoj, ko pogleda stran se umirimo in jemo naprej kot, da se ni nič zgodilo. Tako potekajo zakoni v naravi. PRIBOLJŠKE shranimo in jih dobi le za posebne nagrade!!!
Pes bo vse dobro razumel in se bo počutil v podrejeni vlogi zelo LAGODNO, normalno pa je, da bo še kdaj poskušal z izzivanjem vodilnega, mi pa bomo vedno enako reagirali. Če pa je vseeno VSILJIV, mu nazorno podkrepimo svoje neomajno stališče tako, da hrano stisnemo k sebi, še glasneje zarenčimo, ob tem pa se sklonimo s telesom malo preko psa, brez besed in razburjanja!!! in ko se ukloni, ga tudi zapremo in osamimo. Zaključena zgodba!
Z doslednim in vztrajnim uveljavljanjem pravic VODJE KRDELA si lahko na povsem naraven in vzgojen način podredimo še tako dominantnega psa. Največkrat pa si vodnik sporočila psa narobe razlaga in psa prehitro obsodi da je ''hud'' ali ''agresiven'' ter napačno ukrepa. Ko se kuža primerno podredi, se lahko večkrat spustimo tudi na njegov nivo.
postane sčasoma PRIMARNO UTRJEVALO!!!, ker si jo pes neubranljivo želi in mu je v potrditev. Tako lahko ob šolanju z nagradami po tej metodi preko »VEDENJSKEGA pogojevanja«, počasi dosežemo rezultat NEUBRANLJIVEGA »KLASIČNEGA pogojevanja«, kar bo naš namen! Z drugimi besedami, iz našega psa poskušamo narediti ''deloholika'' vendar ni se bati, da bi postal preveč zasvojen, ker je po naravi še vedno samo pes.
V prejšnjem poglavju smo se učili igrati, nastopi pa tudi čas, da nazorno in nedvoumno pokažemo svoje vodilno mesto v krdelu tako, da nas bo pes spoštoval. Večina ljudi bo rekla; ''Ah, to pa vem kako se dela!''. Po starih prepričanjih je vodnik z uporabo sile pokazal psu kdo je vodja in s takim ravnanjem brez potrebe povzročil v odnosu do živali tudi nepopravljive vtise. Prav te »napačne slike« se je moral posluževati tudi kasneje ob kočljivih situacijah pri šolanju, če je hotel uveljavljati svojo vodilno vlogo. Tak pes je težko postal kdaj avtonomno samostojen pri reševanju problemov, pač pa je v problematičnih situacijah iskal pomoč pri svojemu ''vodji'' in bil od njega tudi dejansko v precejšnji meri odvisen kar je nezaželjeno predvsem na preiskušnjah kot so ispiti in tekme.
ZA DOKAZOVANJE VODILNEGA POLOŽAJA:
je torej najbolje, da uporabimo običajne navade kakršne so v krdelu v vsakodnevni uporabi brez škodljivih ''primesi'' za tesen prijateljski odnos. Najbolj jasno sliko o tem »kdo je glavni« dobi pes, če si sem ter tja namerno privoščimo sendvič PRED NJIM, ko je zaprt in nas lahko samo opazuje. Najbolje je, da mu to pokažemo s kakšnega balkona, kjer smo višje kot on. Pravico imamo, da ga jemo zelo počasi, slastno, lahko se oblizujemo, ga medtem kdaj pogledamo od strani kakor, da smo ''škrti'' za vsako drobtinico ter se na koncu obrnemo stran in ga ignoriramo. Tako bo pes zelo dobro razumel svoje podrejeno mesto v krdelu, brez vsakih konfliktov. To lahko ponavljamo celo življenje z jabolkom, čokolado, kavo...itd.
NARAVNO PRAVILO:
kdor se hrani prvi JE VODJA KRDELA, vsi kateri jedo kasneje, dobivajo le ''ostanke''. Zato je zelo važno tudi obnašanje v kuhinji pod mizo, da pes NE dobi nobene hrane medtem, ko jemo mi ali celo preden začnemo sami jesti! To naj velja za vse družinske člane za vekomaj brez izjeme! Če nas slučajno gleda OD BLIZU medtem ko jemo, mu tega niti slučajno ne dovolimo, ker s tem že kaže težnjo, da bi si nas rad podredil. Pa ne iz hudobnosti, ampak preprosto zaradi tega, ker mu tako veleva notranji nagon. Samo MI mu tega ne smemo dovoliti in preprosto oponašamo TIHO RENČANJE ter ga pogledamo direktno v oči. Takoj, ko pogleda stran se umirimo in jemo naprej kot, da se ni nič zgodilo. Tako potekajo zakoni v naravi. PRIBOLJŠKE shranimo in jih dobi le za posebne nagrade!!!
Pes bo vse dobro razumel in se bo počutil v podrejeni vlogi zelo LAGODNO, normalno pa je, da bo še kdaj poskušal z izzivanjem vodilnega, mi pa bomo vedno enako reagirali. Če pa je vseeno VSILJIV, mu nazorno podkrepimo svoje neomajno stališče tako, da hrano stisnemo k sebi, še glasneje zarenčimo, ob tem pa se sklonimo s telesom malo preko psa, brez besed in razburjanja!!! in ko se ukloni, ga tudi zapremo in osamimo. Zaključena zgodba!
Z doslednim in vztrajnim uveljavljanjem pravic VODJE KRDELA si lahko na povsem naraven in vzgojen način podredimo še tako dominantnega psa. Največkrat pa si vodnik sporočila psa narobe razlaga in psa prehitro obsodi da je ''hud'' ali ''agresiven'' ter napačno ukrepa. Ko se kuža primerno podredi, se lahko večkrat spustimo tudi na njegov nivo.
Krdelo v sožitju
.
Če želimo s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom, ostali člani družine so uvrščeni za psom. Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj. (več o tem v rubriki VET.NASVETI v članku "PES POTREBUJE MIR").
Po zakonih narave pes PRIČAKUJE in zelo ceni dosledno in korektno vodstvo in če ga ni deležen mu nagon veleva, da se sam postavi v vlogo VODJE KRDELA. Večina ''nevljudnih'', ''nesramnih'' in pretirano ''vsiljivih'' psov torej ni sama kriva, da se neprimerno obnaša ampak smo spet za to krivi nedosledni in površni ljudje, da smo jih ustvarili take.
Vodja krdela se hrani prvi, se zadržuje na višjih razglednih točkah (kavč), hodi prvi po stopnicah, skozi ozke prehode in steze ravno tako, določa tempo in smer sprehoda, spi kjer ga je volja, ob premikanju se ne izogiba nižje uvrščenih krdelnikov in se jih ima pravico dotikati po vseh delih telesa (tačke, uhlji, spolovilo, zobje, okrog oči). Vodja krdela se zaveda tudi svojih dolžnosti; poišče hrano, pregleduje in brani svoj teritorij, skrbi za red in disciplino... Če je naš pes dominanten mu z doslednim, vendar postopnim in previdnim uvajanjem teh pravil počasi znižamo krdelni položaj in si pridobivamo vlogo vodje krdela in NE z negodovanjem, popuščanjem, vpitjem ali ''fizičnim'' kaznovanjem.
ČE JE PES DOMINANTEN:
moramo paziti na vsako ''malenkost'', ki ga uvršča na višji krdelni položaj, zato mu ni dobro dovoliti niti, da se izmuzne skozi ozko odprta vrata pred nami ampak mu lahko s počasnim odpiranjem in zapiranjem pokažemo, da smo MI tisti, ki določamo vrstni red. Ko švigne navzgor po stopnicah mimo nas si je spet dovolil, kar mu ne pripada zato ga vrnemo nazaj, da počaka na vrstni red ali pa gre v pesjak! Večkrat lahko tudi sedemo na ''njegovo mesto'', ki si ga je prisvojil v stanovanju, njega pa mirno odrinemo stran.
Ob vsakdanjem življenju pogosto ljudje NEHOTE psu priznavajo PRAVICE, ki so rezervirane za VODJO KRDELA:
Vodja krdela se hrani prvi, se zadržuje na višjih razglednih točkah (kavč), hodi prvi po stopnicah, skozi ozke prehode in steze ravno tako, določa tempo in smer sprehoda, spi kjer ga je volja, ob premikanju se ne izogiba nižje uvrščenih krdelnikov in se jih ima pravico dotikati po vseh delih telesa (tačke, uhlji, spolovilo, zobje, okrog oči). Vodja krdela se zaveda tudi svojih dolžnosti; poišče hrano, pregleduje in brani svoj teritorij, skrbi za red in disciplino... Če je naš pes dominanten mu z doslednim, vendar postopnim in previdnim uvajanjem teh pravil počasi znižamo krdelni položaj in si pridobivamo vlogo vodje krdela in NE z negodovanjem, popuščanjem, vpitjem ali ''fizičnim'' kaznovanjem.
ČE JE PES DOMINANTEN:
moramo paziti na vsako ''malenkost'', ki ga uvršča na višji krdelni položaj, zato mu ni dobro dovoliti niti, da se izmuzne skozi ozko odprta vrata pred nami ampak mu lahko s počasnim odpiranjem in zapiranjem pokažemo, da smo MI tisti, ki določamo vrstni red. Ko švigne navzgor po stopnicah mimo nas si je spet dovolil, kar mu ne pripada zato ga vrnemo nazaj, da počaka na vrstni red ali pa gre v pesjak! Večkrat lahko tudi sedemo na ''njegovo mesto'', ki si ga je prisvojil v stanovanju, njega pa mirno odrinemo stran.
Drugi in prvi član krdela
Če vodnik želi s psom MOČAN PARTNERSKI ODNOS pri šolanju, je pes uvrščen v družini - krdelu takoj na drugo mesto za vodnikom; ostali člani družine so uvrščeni za psom.
Če dominanten pes nima dovolj prepričljivega vodnika, so stvari drugačne: v tem primeru se morajo vsi člani krdela dogovoriti za enotna pravila v krdelu katera imajo tudi vsi pravico nagrajevati, če pes pravila upošteva - drugače naj bo lačen! Hranjenje psa, vseh članov družine - iz roke, za enotno dogovorjena pravila - psa počasi postavi na najnižji položaj v krdelu. Tako se bo počasi začel strpneje obnašati do sokrdelnikov.
Če si bomo zagotovili v pasjih očeh ustrezno avtoriteto brez nepotrebne sile, nam bo pes ravno tako priznaval vpliv in moč. Naš odnos z njim bo tako ostal neokrnjen mi pa bomo brez slabe vesti. Pes nas bo povrhu tega zelo cenil in če bomo zadovoljili še njegove nagonske interese ter mu po vseh aktivnostih zagotovili tudi POČITEK in MIR ter mu dovolili, da ohrani svoje PASJE DOSTOJANSTVO bo komaj čakal, da si spet vzamemo čas zanj.
Prepotrebni dnevi PASJE LENOBE!
Nikita & Aya Q.
